Jedro

V primeru nadgradnje se celoten objekt, torej tudi že obstoječi del, ne obravnava kot novogradnjo. Za izdajo gradbenega dovoljenja za nadzidavo je tako odločilna legalnost objekta, ki je predmet nadzidave, kar bi bilo v primeru, če bi bil predmet presoje celoten objekt, očitno nesmiselno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo investitorju A. A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdal gradbeno dovoljenje za nadzidavo obstoječega večstanovanjskega objekta na tam navedenih zemljiščih v k.o. ... po tam navedenem projektu, pod tam navedenimi pogoji. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da mora biti stavba tipa NV, kakršna je tudi obravnavana, od meje sosednjih parcel odmaknjena najmanj 4 metre. Obravnavana nadzidava je od vseh meja sosednjih parcel odmaknjena najmanj toliko, izpolnjeni pa so tudi drugi pogoji, ki jih določa prostorski akt. Obravnavani poseg pomeni nov poseg, "ločeno od zakonite obstoječe pozidave", zato ga organ obravnava kot novogradnjo, saj je postopek izdaje gradbenega dovoljenja za obstoječi del večstanovanjske hiše pravnomočno končan. Za objekt sta bili izdani pravnomočno gradbeno in uporabno dovoljenje, izdani v samostojnem oziroma ločenem postopku. V času izdaje osnovnega gradbenega dovoljenja so veljali drugačni urbanistični pogoji kot danes, upravni organ pa je dolžan preveriti pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja po predpisih, ki veljajo v času vložene vloge in ne na podlagi pogojev, vezanih na predhodno izdano upravno dovoljenje. Predpisani odmiki veljajo za vsak poseg novogradnje, kamor spada tudi nadzidava. Medsebojni sporazum med investitorjem in stranskimi udeleženci je stvar civilnopravnega in ne upravnega postopka, saj se je tudi ta sporazum nanašal na že zaključen postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Glede navedb o osenčenju sosednjih zemljišč organ ugotavlja, da stranski udeleženci niso predložili nobenih dokazov, zato meni, da takšne pripombe niso utemeljene.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil, prav tako njuno zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, in jima skupaj s pritožnico B. B. naložil povračilo stroškov pritožbenega postopka v višini 117,04 EUR. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je predmet postopka nadzidava, ki se obravnava kot samostojna gradnja in pomeni samostojno celoto, zato se le v tem delu ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo gradbenega dovoljenja. Zato je drugostopenjski organ menil, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo treba ponovno obravnavati celoten objekt. Tudi po opredelitvi v Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) nadzidava spada med novogradnje, vendar le v delu nadzidave in ne glede celotnega legalno zgrajenega objekta. Pogoji za legalnost tega objekta so bili že preverjeni in je v tem delu postopek zaključen. Odmiki nadzidave od sosednjih parcel ustrezajo odmikom, ki jih za tak tip objekta predpisuje občinski prostorski načrt (v nadaljevanju OPN), zato soglasje lastnikov sosednjih zemljišč ni potrebno. Organ tudi ne more upoštevati sporazuma o medsebojnih pravicah in obveznostih z dne 27. 11. 2013, ki je bil sklenjen med investitorjem in (med ostalimi) tožnikoma, saj ta sporazum pomeni civilnopravni dogovor med podpisniki in ne vzpostavlja zaveze za upravni organ v predmetnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja

3. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri med drugim navajata, da je toženka izpolnjevanje pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja s stališča ustreznosti odmikov od sosednjih parcel preverila le za nadzidavo, ne pa za objekt kot celoto. Vendar pa gre za novogradnjo, ki se nanaša na celoten objekt, saj se z njo spremeni njegov izgled in njegova etažnost, pri čemer je prvotni objekt od parcele tožnikov odmaknjen le 3 metre. Pogoj minimalne odmaknjenosti 4 metrov torej ni izpolnjen, zato bi morala toženka od investitorja zahtevati predložitev soglasja mejašev. Vendar pa tožnika investitorju nikoli nista dala soglasja za manjši odmik od predpisanega za objekt, kakršen bo nastal po nadzidavi. Tožnika se v zvezi s tem sklicujeta tudi na opredelitev objekta po ZGO-1, ki je "s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt (…)", zaradi česar je treba upoštevati kot stavbo v celoti, kar pomeni s tlemi povezano stavbo, ki skupaj z nadzidavo pomeni nov objekt. Nadzidava pač ne lebdi v zraku, z njo pa se vedno spremeni velikost in zunanji izgled objekta, sicer bi šlo za rekonstrukcijo. Nadzidave ni mogoče obravnavati kot samostojen objekt tudi zato, ker ji pripadajo parkirni prostori, shrambe, dvigala itd., ki se nahajajo v skupni kleti, ki je parcelam tožnikov prav tako bližje od minimalne predpisane oddaljenosti. Predhodno izdano soglasje mejašev za manjše odmike se je izrecno nanašalo na prvotno predloženi projekt, torej za že obstoječo stavbo, s konkretno določeno vsebino, zato se ne nanaša tudi na nadzidavo. Za nadzidano stavbo bi torej investitor moral pridobiti nova soglasja. Če je upravni organ lahko upošteval sporazum iz leta 2013 v predhodnem postopku, tožnika ne vidita ovire, da se tam zapisane zaveze ne bi upoštevale tudi v obravnavanem postopku. Ker je sporazum podpisala ista oseba, jo v celoti zavezuje tudi vsebina sporazuma. Navedeno pomeni, da je bila pritožba tožnikov neutemeljeno zavrnjena, zato je nezakonita tudi odločitev toženke v zvezi s stroški pritožbenega postopka. Iz navedenih razlogov sodišču predlagata, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu organu, poleg tega pa naj odpravi tudi 3. in 4. točko izreka drugostopenjske odločbe. Tožnika uveljavljata tudi stroške pritožbenega postopka pred upravnim organom in stroške upravnega spora.

4. Sodišče je tožbo vročilo toženki, investitorju kot prizadeti stranki in lastnikom sosednjih parcel kot strankam z interesom.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja razloge iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe ter še posebej opozarja na določbo osme točke 24. člena OPN, po kateri je pri nadzidavah treba zagotavljati zadosten odmik od sosednjih zemljišč samo od nadzidanega dela in ne od celotnega objekta. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno in tožnikoma naloži plačilo stroškov upravnega spora.

6. Stranki z interesom B. B. in C. C. v odgovorih na tožbo v bistvenem povzemata nekatere tožbene navedbe in sodišču predlagata naj tožbi ugodi, Č. pa opozarja na nekatere določbe OPN in se z gradnjo strinja.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Med strankama je sporno, ali je projekt za obravnavano gradnjo, ki pomeni nadzidavo obstoječega objekta, izdelan v skladu s prostorskim aktom, kar je po prvi točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1 eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Pri tem med strankama ni sporno, da so vsi odmiki obravnavane nadzidave od sosednjih parcel sami po sebi skladni s prostorskim aktom, vendar tožnika menita, da bi bilo treba ponovno preveriti skladnost celotnega objekta s prostorskim aktom, saj bosta obstoječi objekt in obravnavana nadgradnja pomenila zaključeno celoto, ki je ni mogoče obravnavati po posameznih delih. Ta celota pa po stališču tožnikov ni skladna s prostorskim aktom.

9. Pravno naziranje tožnikov po presoji sodišča nima opore v zakonu, ki ga je treba uporabiti v obravnavani zadevi, torej ZGO-1. Tožnika sicer pravilno opozarjata na medsebojno povezavo opredelitev pojmov v prvem odstavku 2. člena ZGO-1, po katerih gradnja pomeni gradnjo novega objekta (7. točka), kar pomeni tudi, da se objekt dozida ali nadzida (7.1. točka), pri tem pa je objekt s tlemi povezana stavba (1. točka). Vendar pa to še ne pomeni, da bi bilo treba v primeru nadgradnje celoten objekt, torej tudi že obstoječi del, obravnavati kot novogradnjo. To sicer posredno, vendar po presoji sodišča povsem nedvoumno, izhaja iz določbe tretjega odstavka 54. člena ZGO-1, po kateri je treba v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, ki se nanaša na nadzidavo, navesti tudi številko in datum gradbenega dovoljenja na podlagi katerega je bil objekt zgrajen. Za izdajo gradbenega dovoljenja za nadzidavo je torej odločilna legalnost objekta, ki je predmet nadzidave, kar bi bilo v primeru, če bi bil predmet presoje celoten objekt, očitno nesmiselno.

10. To pa seveda ne pomeni, da za objekt kot celoto, torej po nadgradnji, določbe prostorskega akta ne bi veljale. Izdaja gradbenega dovoljenja namreč ne sme pripeljati do nastanka objekta, kakršen po veljavnem prostorskem aktu tam sploh ne bi smel stati, npr. glede na odstotek zazidanosti, etažnost, namembnost in podobno. Vendar pa tožnika česar takega niti ne zatrjujeta, temveč menita le, da je legalnost obstoječega objekta pogojna oziroma vezana na spoštovanje njunega dogovora z investitorjem tega objekta.

11. Pri tem med strankami ni sporno, da je bil objekt, ki naj bi bil predmet nadzidave, zgrajen na podlagi pravnomočne upravne odločbe. Njegov pravni položaj je torej povsem enak vsem ostalim legalno zgrajenim objektom, za katere OPN dovoljuje nadzidavo, legalnost objekta pa že smiselno ne more biti pogojna oziroma odvisna od civilnopravnih sporazumov med strankami. Zato se sodišče strinja s toženko, da pri izdaji gradbenega dovoljenja za nadzidavo ni mogla upoštevati pravnih poslov med strankami, na podlagi katerih je bilo izdano soglasje, potrebno za gradnjo osnovnega objekta. Morebitnih drugih pravnih posledic civilnopravnega posla tožnika ne moreta uveljavljati v javnopravni sferi, torej v upravnem postopku, temveč le v morebitnem pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem.

12. Navedbe o nezakonitosti odločitve o straških pritožbenega postopka tožnika opirata izključno na stališče o nezakonitosti odločitve o njuni pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, so navedbe, ki se nanašajo na stroške pritožbenega postopka, neutemeljene.

13. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba v obsegu, v katerem je bila predmet preizkusa v tem upravnem sporu, pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnika sta sicer predlagala, naj sodišče na glavni obravnavi izvede več dokazov, vendar pa se vsi ti dokazi nanašajo na dejansko stanje, ki po povedanem med strankama v obsegu, ki je pomemben za odločitev v zadevi, ni sporno. Tako ni sporen ne obstoj dogovora med tožnikoma in investitorjem obravnavanega objekta, ne fizične lastnosti tega objekta, torej njegova lokacija in oddaljenost od sosednjih parcel. Za odločitev v zadevi tako ni bilo potrebno ponovno ugotavljanje kateregakoli od teh dejstev, temveč razlaga pravnih norm, ki jih je bilo treba glede na ta dejstva in okoliščine uporabiti. Zato je lahko sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

14. Če sodišče tožbo zavrne po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.