Jedro

Toženka je sodišče 21. 3. 2019 obvestila, da je tožnik 12. 3. 2019 zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila drugo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj izhaja iz policijske depeše Policijske postaje A., kjer je tožnik navedel, da se je na pot v Slovenijo odpravil zaradi ekonomskih razlogov, ker ni dobil službe, in zaradi želje po boljšem življenju. Nadalje tožena stranka navaja, da je tožnik ob podaji prve prošnje navedel, da zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ker je imel družinske probleme. Imajo majhno stanovanje, njih pa je veliko. Razen tega je pred enim letom in pol zagrešil prometno nesrečo in človeku poškodoval nogo. Njegova družina se mu je hotela maščevati. Iz navedenega razloga je tudi njemu ta družina hotela zlomiti nogo. Trikrat so ga zaradi tega napadli, enkrat so ga pretepli, dvakrat jim je ubežal. Nadalje tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru dne 8. 6. 2018. Tožnik je dne 8. 7. 2018 samovoljno zapustil azilni dom, zaradi česar je bil postopek ustavljen in je sklep o ustavitvi postal pravnomočen. Republiki Sloveniji je bil nato tožnik izročen s strani Nizozemske.

2. Dne 19. 12. 2018 je nato vložil drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem je bil tudi seznanjen s tem, da je Vlada Republike Slovenije izdala odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi njegova izvorna država (Alžirija). Glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je navedel, da je pred dvema letoma in pol z avtom zadel motorista in posledice so bile, da je ta oseba ostala na invalidskem vozičku. Problem je v tem, da se mu je družina poškodovane osebe želela maščevati. Trikrat so prišli k njemu na dom in ga iskali s sabljami. Nato je pobegnil v Alžir in od tam v Turčijo. Tožena stranka je nato 4. 2. 2019 opravila drugi osebni razgovor in v obrazložitvi povzema, kaj je tožnik povedal na drugem osebnem razgovoru.

3. Tožena stranka zaključuje, da je tožnik kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je iz Alžirije pobegnil zaradi povzročitve prometne nesreče. Kot drugi razlog za zapustitev izvorne države pa je navedel ekonomske razloge. Na policiji je izjavil samo ta razlog, pri podaji prve prošnje pa je rekel, da prosi za mednarodno zaščito tudi zato, ker imajo majhno stanovanje, njih pa je veliko. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno. Iz opisov dogodkov, kot jih je podal tožnik, je jasno razvidno, da osebno v svoji izvorni državi sploh ni imel nobenih problemov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Okoliščine, ki jih tožnik navaja kot glavni razlog, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito v Sloveniji, se navezujejo predvsem na prometno nesrečo, ki jo je zagrešil in takrat ni pomagal ponesrečencu, ampak je pobegnil iz kraja nesreče. Na policijo si ni upal, ker ga je bilo strah, da ga ne bi zaprli. Po nesreči pa naj bi bil ogrožen od bratov ponesrečenca. Glede ogroženosti je sprva navajal, da je bil trikrat napaden, od tega so ga enkrat pretepli, dvakrat pa jim je ubežal. Na prvem osebnem razgovoru je zgodbo spremenil in povedal, da je bil enkrat fizično napaden, drugič pa so isti napadalci prišli na njegov dom, on pa jim ni odprl vrat. Po povratku iz Nizozemske je spet podal prošnjo in takrat opisal dogodke spet drugače. Povedal je, da so napadalci trikrat prišli k njemu domov in ga iskali s sabljami, nato pa je pobegnil v glavno mesto, kar pomeni, da nikoli ni bil fizično napaden. To zgodbo je trdil tudi na drugem osebnem razgovoru. Drugi razlog, ki ga je sprva v prvem postopku navajal, je bil ekonomske narave, kasneje, ko so ga vrnili po dublinskem postopku, tega razloga ni več navajal, ampak je celo izjavil, da je imel dovolj denarja za dostojno življenje v Alžiriji. Edino dejstvo, ki ga tožnik ni spreminjal v postopku, pa je ta, da ni prijavil na policijo ne prometne nesreče in ne svojih težav, ki naj bi jih imel kasneje od bratov ponesrečenca. Tožena stranka poudarja, da je inštitut mednarodne zaščite namenjen izključno reševanju težav, ki so jih prosilci imeli v izvorni državi zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik pa omenjenih težav ni imel zaradi tega, ampak gre v tem primeru za izključno razlog, ki je povezan z ogrožanjem drugega udeleženca v cestnem prometu in povzročitvijo prometne nesreče. Njegovi razlogi, zakaj zaproša za mednarodno zaščito v Sloveniji, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Poleg tega se od prosilca za azil tudi pričakuje, da bo zaprosil zanj v prvi zanj varni državi. Tožnik pa kar v treh varnih državah tega ni storil in ni počakal na odločitev, ampak je samovoljno zapuščal azilne domove pred odločitvijo o njegovih prošnjah. Razloga, da ima majhno stanovanje in da tam ni mogel več živeti, pa tožena stranka ni več upoštevala, saj je celo na zadnjem osebnem razgovoru izjavil, da je imel dovolj denarja, ker ga ni veliko potreboval, saj sta ga preživljala oče in brat. Tožena stranka tako ugotavlja, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je treba njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Poleg tega tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Iz tožnikovih navedb ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ne bi bila varna izvorna država, saj je sam povedal, da ni nikoli prijavil na policijo bratov ponesrečenca v prometni nesreči, ki jo je sam povzročil. Ni izkazal relevantnih osebnih okoliščin, da Alžirija zanj ne bi bila varna država, bil pa je tudi predhodno seznanjen, da je Vlada Republike Slovenije Alžirijo razglasila za varno izvorno državo. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožniku tudi ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 4. Tožnik v tožbi navaja, da so odstopanja v njegovih izjavah minimalna in so verjetno posledica časovne oddaljenosti dogodkov. V bistvu pa stalno trdi eno in isto in sicer to, da je v Republiki Alžiriji povzročil prometno nesrečo, sorodniki ponesrečenca pa se mu sedaj želijo maščevati. Tožeča stranka je dejansko poudarila to, da od izvorne države ne more pričakovati zaščite pred krvnim maščevanjem družine ponesrečenca. V primeru, da se vrne v Republiko Alžirijo, mu grozi huda telesna poškodba oziroma smrt, sama država pa ne ukrepa, ker je maščevanje dejansko družbeno sprejemljivo oziroma legitimno. Njegov strah za življenje je tako utemeljen. Glede navedb tožene stranke, da je tožnik pred tem zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, pa navaja, da je več kot evidentno, da Grčija ni varna država in da je bil primoran zbežati, saj bi bil v obratnem primeru vrnjen v Republiko Alžirijo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugodi njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

5. V odgovoru na tožbo z dne 21. 3. 2019 toženka prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Z isto vlogo je sodišče še obvestila, da je da je tožnik 12. 3. 2019 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj do dne priprave odgovora na tožbo ni vrnil niti toženka ne ve, kje se sedaj nahaja. Sodišču zato predlaga, da tožbo zavrže. 6. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Toženka je sodišče 21. 3. 2019 obvestila, da je tožnik 12. 3. 2019 zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej še dodatno opredeljevalo.

8. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017, kjer je sodišče navedlo, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da upravni akt, ki ga je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče RS je v navedenem sklepu tudi navedlo, da taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati (11. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS).

9. Glede na zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je enako stališču, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi že v številnih drugih prejšnjih odločitvah, je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.