Jedro

O pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala uprava samoupravne lokalne skupnosti v upravni zadevi iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti, odloča župan.

Tožnica zoper izpodbijani akt ni vložila pritožbe, saj ji je prvostopni organ podal napačni pravni pouk, da lahko neposredno vloži upravni spor. Ne glede na navedeno pa se tožba v upravnem sporu lahko vloži le zoper dokončni upravni akt, kar pa izpodbijani akt (še) ni, saj tožnica zoper njega še ni vložila pritožbe.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo o spremembi koncesijske odločbe za opravljanje zdravstvene dejavnosti kot javne službe na področju zobozdravstvenega varstva odraslih je prvostopenjski organ v odločbi o koncesiji št. 160-0005/2018 z dne 13. 12. 2018 tožnici spremenil čas trajanja koncesije (prej podeljene za nedoločen čas) tako, da se ji koncesija podeli za obdobje 15 let, z možnostjo podaljšanja. Obdobje podelitve koncesije je začelo teči z dnem 17. 12. 2017. Odločil je še, da na podlagi te odločbe, v 30 dneh od njene dokončnosti, koncesionar in Občina Šmarje pri Jelšah skleneta dodatek h koncesijski pogodbi in da v nasprotnem primeru velja ta odločba. Nadalje je še odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški.

2. Pri svoji odločitvi se je skliceval na določilo četrtega odstavka 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej-K), ki določa, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo ZZDej-K podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve ZZDej-K. 3. V pravnem pouku je prvostopenjski organ tožnico poučil, da zoper to odločbo pritožba ni dovoljena, dopusten pa je upravni spor.

4. Tožnica ni ravnala po petem odstavku 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), temveč je sledila pravnemu pouku in vložila tožbo v upravnem sporu. V tožbi in vlogah z dne 1. 6. 2021, 9. 6. 2021 ter 15. 9. 2021 uveljavlja nezakonitost navedene odločbe, izdane na podlagi četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K, ki sta po njeni oceni v neskladju z Ustavo RS, in sicer določbami 33., 49., 74., 2., 155. in 158. člena. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi (podredno razveljavi) in priglaša stroške postopka.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

6. Glede na naravo odločitve sodišče ni podrobneje povzemalo razlogov izpodbijane odločbe in tožbenih navedb, navedb odgovora na tožbo ter pripravljalnih vlog tožnice.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba ni dovoljena.

8. Tožba v upravnem sporu se lahko vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih za to določa zakon. Med temi predpostavkami je tudi dokončnost upravnih aktov, o katerih lahko odloča sodišče v upravnem sporu.

9. Dokončni upravni akt je namreč tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10. Po oceni sodišča odločba Občine Šmarje pri Jelšah št. 160-0005/2018 z dne 13. 12. 2018 predstavlja upravni akt, kar tudi sicer med strankama ni sporno, saj gre za javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v izvrševanju upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici posameznika (prvi in drugi odstavek 2. člena ZUS-1), ki nima lastnosti dokončnosti, ker tožnica še ni izkoristila pravnega varstva zoper ta akt, zagotovljenega po določbah upravnega postopka.

11. Skladno s 17. členom ZUP je za odločanje o upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti na prvi stopnji pristojna uprava samoupravne lokalne skupnosti, če zakon ne določa drugače. Tudi Zakon o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) določa v drugem odstavku 67. člena, da o upravnih stvareh iz občinske pristojnosti odloča na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa župan, če ni z zakonom drugače določeno. Iz določbe 69. člena ZLS izhaja, da o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov organov občine odloča v upravnem sporu pristojno sodišče. 12. Skladno z navedenimi določbami in ker drug zakon ne določa drugače, je na prvi stopnji glede spremembe koncesijske pogodbe (kar pa je upravna zadeva iz izvirne pristojnosti občin po prvem odstavku 44. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) v zvezi s 44.e in 44.j členom ZZDej) pravilno odločala občinska uprava Občine Šmarje pri Jelšah. Glede na določbo prvega odstavka 229. člena ZUP ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe. Po določbi 233. člena ZUP pa o pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala uprava samoupravne lokalne skupnosti v upravni zadevi iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti (kot v konkretni zadevi), odloča župan, kar je tudi skladno z drugim odstavkom 67. člena ZLS.

13. Med strankama nadalje ni sporno, da tožnica zoper izpodbijani akt ni vložila pritožbe (saj ji je prvostopni organ podal napačni pravni pouk, da lahko neposredno vloži upravni spor). Ne glede na navedeno pa se skladno z 2. členom ZUS-1 tožba v upravnem sporu lahko vloži le zoper dokončni upravni akt (kar je tudi skladno z 69. členom ZLS), kar pa izpodbijani akt skladno z 229. in 233. členom ZUP ter drugim odstavkom 67. člena ZLS (še) ni, saj tožnica zoper njega še ni vložila pritožbe, o kateri bi odločal župan Občine Šmarje pri Jelšah.

14. V konkretni zadevi tako niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe, ker je sodno varstvo v rednem upravnem sporu predvideno po predhodno zaključenem upravnem postopku, konkretni izpodbijani akt v tem postopku pa ni dokončen, saj zoper njega tožnica še ni vložila pritožbe. Navedeno tako v konkretni zadevi pomeni, da je tožnica vložila tožbo zoper upravni akt Občine Šmarje pri Jelšah, ki še ni postal dokončen, torej še ni izpolnjena procesna predpostavka za odločanje sodišča v upravnem sporu iz prvega odstavku 2. člena ZUS-1. Tožbo je bilo zato treba zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 15. Ker napačen ali neobstoječ pravni pouk v odločbi (kot v konkretni zadevi) ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, glede na smiselno uporabo šestega odstavka 215. člena ZUP, teče za tožnico petnajstdnevni rok za vložitev pritožbe po prvem odstavku 235. člena ZUP zoper izpodbijani akt od dneva vročitve te sodne odločbe.

16. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov in posledično ni presojalo utemeljenosti tožbe, se do navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

17. Sodišče je odločitev v tem upravnem sporu sprejelo na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer na seji, torej brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker o tožbi ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja procesnih predpostavk sprejelo procesno odločitev.

**K II. točki izreka:**

18. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.