Jedro

Tožena stranka tožniku v času ko je bil napoten na opravljanje nalog izven države v okviru mirovne misije ni zagotovila tedenskega počitka. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v II. točki izreka tako, da se glasi: "II. Odločba tožene stranke št. ... z dne 8. 1. 2015 se delno spremeni v datumu prenehanja delovnega razmerja tako, da tožeči stranki delovno razmerje preneha z 28. 2. 2015. V preostalem delu se zavrne zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2015 - odločbe župana tožene stranke št. ... z dne 8. 1. 2015."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom: - dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka); - zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2015 - odločbe župana tožene stranke št. ... z dne 8. 1. 2015 (II. točka izreka); - ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z 31. 1. 2015, ampak z 28. 2. 2015; kar je tožnica zahtevala več, to je ugotovitev prenehanja delovnega razmerja s 7. 6. 2015, je zavrnilo (III. točka izreka); - toženi stranki naložilo, naj tožnici za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 31. 1. 2015 do dne 28. 2. 2015 vzpostavi delovno razmerje, jo prijavi v zavarovanje, ji prizna delovno dobo in ji zagotovi vpis delovne dobe v evidenco pri ZPIZ; kar je tožnica zahtevala več, to je vzpostavitev delovnega razmerja od 29. 2. 2015 do 7. 6. 2015, in drugače, to je poziv nazaj na delo in vpis delovne dobe v delovno knjižico, je zavrnilo (IV. točka izreka); - toženi stranki naložilo, naj tožnici za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 31. 1. 2015 do dne 28. 2. 2015 obračuna bruto znesek nadomestila plače, pri tem upošteva prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti in obračuna le razliko do plače, ki bi jo prejela, če bi delala, od tega bruto zneska obračuna in plača davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila; za čas od 29. 2. 2015 do 7. 6. 2015 je zahtevek zavrnilo (V. točka izreka); - toženi stranki naložilo, naj tožnici obračuna in izplača odškodnino za neizrabljen letni dopust za leti 2014 in 2015 v bruto znesku 2.269,83 EUR, od tega bruto zneska obračuna in plača davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2015 dalje do plačila; kar je tožnica zahtevala več, to je obračun in plačilo odškodnine za neizrabljen dopust za nego in varstvo otroka ter odškodnino za 5 dni dopusta za leto 2015 v skupni višini 2.199,79 EUR, je zavrnilo (VI. in VII. točka izreka); - zavrnilo zahtevek za obračun denarnega povračila v bruto znesku 7.735,29 EUR, odvod davkov in prispevkov od tega zneska in izplačilo ustreznega neto zneska tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka) ter - odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IX. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (II. do IX. točka izreka) se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (II. in VIII. točka ter delno v III., IV., V., VI. in VII. točkah izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka (IX. točka izreka). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevkom, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je treba razlikovati med aktom o razrešitvi direktorja občinske uprave in sklepom, s katerim se v posledici razrešitve odloča o pravicah in obveznostih direktorja iz njegovega delovnega razmerja. Navaja, da župan o prenehanju delovnega razmerja, pravici do odpravnine, možnosti premestitve na drugo delovno mesto, skratka o pravicah in obveznostih delavca iz delovnega razmerja ne more odločati, saj je to v izključni pristojnosti delodajalca. Tožena stranka pa o teh vprašanjih ni odločila. Sodišče se do teh navedb tožnice ni opredelilo, zato se sodbe tudi ne da preizkusiti. Meni, da je nepravilen sklep sodišča, da v skladu z osmim odstavkom 83. člena ZJU uradniku, ki je razrešen po petem odstavku tega člena, s prenehanjem položaja avtomatično preneha delovno razmerje po samem zakonu. Če bi prenehanje delovnega razmerja v resnici nastopilo v trenutku izdaje akta o razrešitvi na podlagi zakona, kasnejša premestitev na drugo delovno mesto ne bi bila več mogoča, saj je predpogoj zanjo obstoj delovnega razmerja javnega uslužbenca. Šele v primeru, da premestitev ni mogoča, uradniku preneha delovno razmerje, o čemer pa odloči delodajalec, ki ugotovi obstoj pogojev za prenehanje, odloči o pravici do odpravnine, delavca mora pisno obvestiti o pravnem varstvu in o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti ter o obveznosti prijave v evidenco iskalcev zaposlitve. Šele zoper takšno odločbo je mogoča pritožba v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZJU. Meni, da je nepravilen zaključek sodišča, da tožnica ni upravičena do odpovednega roka, posledično pa je nepravilna tudi odločitev o nadomestilu za neizrabljen letni dopust. Sodišče je upoštevalo tudi napačen znesek tožničine bruto plače. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (delno v III., IV., V. in VI. točkah izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka (IX. točka izreka). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevke v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnici z razrešitvijo po samem zakonu v skladu z osmim odstavkom 83. člena ZJU prenehalo delovno razmerje. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja v tej zadevi nima pristojnosti odločati, ker je delovno razmerje prenehalo že po samem zakonu. Meni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju, saj sodišče najprej navaja, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi zakona, nato pa, da je zoper prenehanje lahko uveljavljala pravno varstvo. Glede odločitve o nadomestilu za neizrabljen letni dopust navaja, da sta tako tožnica kot župan izpovedala, da je bila tožnica že novembra 2014 seznanjena z nameravano razrešitvijo, zato bi lahko v vmesnem času izrabila ves preostali dopust. Nepravilno je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni prerekala navedb tožnice, da ta ni mogla izrabiti dopusta 29. 1. 2015 in 30. 1. 2015 zaradi primopredaje, saj je tožena stranka te navedbe prerekala s tretjo pripravljalno vlogo, poleg tega je tožnica te trditve podala prepozno. Meni še, da tožnici glede na trajanja delovnega razmerja pripadajo le trije dnevi dopusta za leto 2015. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/19 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da je odločitev (z izjemo dela odločitve o zakonitosti odločbe tožene stranke z dne 8. 1. 2015) tudi materialnopravno pravilna.

7. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot neutemeljeno trdi tožnica v pritožbi. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, sodišče prve stopnje pa se je tudi opredelilo do ugovora tožnice, da izpodbijane odločbe ni izdala pristojna oseba (glej 8. točko obrazložitve, stran 6 sodbe).

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in utemeljenost zahtevka za obračun in plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust. 9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila tožnica s 1. 2. 2011 imenovana na položaj direktorice občinske uprave tožene stranke; - da je v posledici imenovanja na ta položaj tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas; - da je župan tožene stranke z odločbo z dne 8. 1. 2015 tožnico razrešil z navedenega položaja z dnem 31. 1. 2015 ter - da je bila ta odločba na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 342/2015 z dne 19. 8. 2015 v delu, ki se nanaša na razrešitev tožnice, ugotovljena za pravilno in zakonito.

10. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost odločbe z dne 8. 1. 2015, ki jo je izdal župan, in sicer v delu, v katerem je bilo odločeno o prenehanju delovnega razmerja tožnice. Presodilo je, da je delovno razmerje tožnice prenehalo po samem zakonu zaradi razrešitve tožnice s položaja in da zato poseben sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil potreben, izpodbijana odločba z dne 8. 1. 2015 pa pomeni le ugotovitev obstoja posledice razrešitve s položaja. Kljub temu je tožnica po presoji sodišča prve stopnje zoper navedeno odločbo upravičeno vložila pritožbo, ki je zadržala izvršitev odločbe. Delovno razmerje je tako tožnici prenehalo z iztekom 30-dnevnega roka, ki ga je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja imela na voljo za odločitev o njeni pritožbi, tj. dne 28. 2. 2015, ko je izpodbijana odločba postala dokončna.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo po samem zakonu. Tožnica je bila s položaja direktorice občinske uprave razrešena na podlagi petega odstavka 83. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.)1. Skladno z osmim odstavkom 83. člena ZJU uradniku, ki je razrešen po petem odstavku tega člena, pa pred imenovanjem na položaj ni imel statusa uradnika, s prenehanjem položaja preneha tudi delovno razmerje, ima pa pravico do odpravnine, če mu predstojnik ne more zagotoviti delovnega mesta v istem ali drugem organu, na katerem se delo opravlja v nazivu iste stopnje, kot se opravlja delo na položaju, ki je uradniku prenehal. V konkretnem primeru odločba z dne 8. 1. 2015 temelji na petem odstavku 83. člena ZJU, zato je tožnici v skladu z osmim odstavkom istega člena s prenehanjem položaja direktorice občinske uprave prenehalo tudi delovno razmerje. Gre za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po 3. točki prvega odstavka 154. člena ZJU, ki določa, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati tudi po samem zakonu, in sicer na drug način, če tako določa zakon, zato poseben sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni potreben. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 1014/2011 z dne 1. 3. 2012, v kateri se je odločalo o bistveno podobnem dejanskem stanju.

12. Glede na zavzeto stališče je neutemeljeno pritožbeno stališče tožnice, da z njeno razrešitvijo s položaja ni prenehalo tudi njeno delovno razmerje. Prav tako so neutemeljeno zavzema, da bi jo tožena stranka morala v izpodbijani odločbi obvestiti o pravnem varstvu, o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in o obveznosti prijave v evidenco iskalcev zaposlitve, saj ima to obveznost delodajalec le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi2, ta pa v konkretnem primeru ni bila potrebna. Ker izpodbijana odločba ne predstavlja odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnice, da ji pripada odpovedni rok, saj je ta vezan na odpoved pogodbe o zaposlitvi3. 13. Ne glede na določbo osmega odstavka 83. člena ZJU pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je konkretni datum prenehanja delovnega razmerja odvisen od dokončnosti izpodbijane odločbe z dne 8. 1. 2015. Upoštevati je namreč treba, da je tožnica imela možnost zoper to odločitev sprožiti notranje pravno varstvo pri toženi stranki (tretji odstavek 24. člena ZJU). To je tudi storila, saj je zoper odločbo vložila zahtevo za odpravo kršitev pravic oziroma pritožbo, o kateri pa komisija za pritožbe iz delovnega razmerja ni odločila v 30-dnevnem roku (drugi odstavek 39. čelna ZJU). Ker je vložena pritožba zadržala izvršitev odločitve o prenehanju delovnega razmerja (tretji odstavek 24. člena ZJU), je tožnici delovno razmerje prenehalo šele z dokončnostjo izpodbijane odločitve, tj. s potekom 30-dnevnega roka dne 28. 2. 2015, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tudi takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi opr. št. Pdp 1014/2011. 14. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnici na dan razrešitve s položaja 31. 1. 2015 prenehalo tudi delovno razmerje in da komisija za pritožbe iz delovnega razmerja ni pristojna odločati o datumu prenehanja delovnega razmerja. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da obstoji nasprotje med zavzetima stališčema sodišča prve stopnje o tem, da tožnici po samem zakonu preneha delovno razmerje z razrešitvijo, in tem, da tožnici delovno razmerje preneha šele 28. 2. 2015 (kar nakazuje na uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ne glede na to, da osmi odstavek 83. člena ZJU določa, da "uradniku s prenehanjem položaja preneha delovno razmerje", je navedeno določbo mogoče razlagati le tako, da razrešitev s položaja daje podlago za prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu, ne da bi bila potrebna tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne posega pa navedena določba v določitev datuma prenehanja delovnega razmerja, ki je odvisna od tega, ali bo uradnik sprožil notranje pravno varstvo v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZJU in s tem dosegel zadržanje izvršitve odločitve delodajalca o datumu prenehanja delovnega razmerja. Ne glede na to, da odločba v tem primeru ni potrebna za prenehanje delovnega razmerja uradnika, je pa potrebna za to, da delodajalec z njo ugotovi datum prenehanja delovnega razmerja in dejstvo, da predstojnik uradniku ne more zagotoviti ustreznega delovnega mesta, kar je v skladu z osmim odstavkom 83. člena ZJU predpostavka za prenehanje delovnega razmerja uradnika.

15. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja še, da izpodbijane odločbe ne bi smel izdati župan tožene stranke. Iz odločbe (A1) je razvidno, da je tožena stranka navedena v glavi odločbe, na koncu odločbe pa je podpisan župan in ob podpisu se nahaja žig župana. Glede na to, da župan v skladu s prvim odstavkom 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS; Ur. l. RS, št. 94/07 in nasl.) predstavlja in zastopa občino, je on tisti, ki v imenu občine izdaja tudi odločbe. Izpodbijana odločba tako iz razloga, ker jo je izdal župan, ni nezakonita.

16. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo po samem zakonu, vendar pa ne že z dnem razrešitve 31. 1. 2015, ampak šele z dokončnostjo odločbe 28. 2. 2015. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o datumu prenehanja delovnega razmerja in o pravicah iz delovnega razmerja za ta čas (III., IV. in V. točka izreka), pritožbi pravdnih strank v tem delu pa neutemeljeni. Vendar pa ni v celoti pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2015 - odločbe župana tožene stranke št. ... z dne 8. 1. 2015, saj je v navedeni odločbi kot datum prenehanja delovnega razmerja določen datum prenehanja položaja tožnice, kar je napačno in v nasprotju s tretjim odstavkom 24. člena ZJU. V tem delu je izpodbijana odločba nezakonita, saj tožnici delovno razmerje ni zakonito prenehalo pred iztekom 30-dnevnega roka, ki ga je komisija za pritožbe iz delovnega razmerja imela na voljo za odločitev o pritožbi, tj. dne 28. 2. 2015. Tako je sicer pravilno odločilo tudi sodišče prve stopnje v III. točki izreka sodbe, vendar zmotno tega ni upoštevalo pri odločitvi o zakonitosti izpodbijane odločbe v II. točki izreka sodbe. Pritožba tožnice je torej v tem obsegu utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V nespremenjenem delu pa je pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2015 - odločbe župana tožene stranke št. ... z dne 8. 1. 2015, pritožba tožnice zoper to odločitev pa neutemeljena.

17. Sodišče prve stopnje je v tem sporu tožnici prisodilo nadomestilo za 17 dni dopusta za leti 2014 in 2015, ki ga tožnica ni mogla izrabiti iz objektivnih in nepredvidljivih razlogov. Delavcu, ki pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, v skladu s 164. členom ZDR-1 in 7. členom Direktive 2003/88 ES pripada nadomestilo, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. To pa po stališču ustaljene sodne prakse4 pomeni, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja.

18. Tožena stranka v pritožbi v zvezi z navedeno odločitvijo sodišča prve stopnje neutemeljeno izpostavlja izpoved tožnice in župana tožene stranke o tem, da je bila tožnica že novembra 2014 seznanjena z nameravano razrešitvijo in da bi zato preostali dopust lahko pravočasno izrabila. Ne glede na vsebino izvedenih dokazov tega dejstva sodišče prve stopnje v skladu s 7. členom ZPP ni moglo ugotoviti in upoštevati pri odločitvi, saj ga je tožena stranka v postopku pred sodiščem navedla prepozno (šele v tretji pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2016, vloženi po prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 1. 2016), pri tem pa ni trdila, da ga brez svoje krivde ni mogla navesti že prej (286. členom ZPP). Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni prerekala navedb tožnice, da ta dopusta ni mogla izrabiti 29. 1. 2015 in 30. 1. 2015. Tudi te te tožničine navedbe je namreč tožena stranka prerekala prepozno (šele v tretji pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2016). Po drugi strani pa ne drži pritožbena navedba, da je tožnica te trditve podala prepozno, saj jih je navedla že v prvi pripravljalni vlogi z dne 20. 1. 2016, vloženi na prvem naroku za glavno obravnavo.

19. Tudi tožnica se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o nadomestilu za neizrabljen letni dopust. Navaja, da naj bi sodišče prve stopnje pri izračunu višine nadomestila upoštevalo napačen bruto znesek njene plače, in sicer znesek 2.904,05 EUR bruto namesto zneska 2.993,21 EUR bruto. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo plačo v višini 2.904,05 EUR bruto, ki jo je tožnica imela v letih 2014 in 2015, kot izhaja iz priloženih plačilnih list (priloge A11, A12, A13 in A20). Znesek bruto plače v višini 2.993,21 EUR pa predstavlja povprečje tožničine bruto plače v celotnem obdobju zaposlitve kot direktorice občinske uprave, kar je bilo v skladu z osmim odstavkom 83. člena ZJU upoštevano pri določitvi osnove za izračun višine odpravnine (kot izhaja iz prilog A1 in A14). Za izračun višine nadomestila za neizrabljen letni dopust pa je relevantna le višina plače, ki jo je tožnica imela v obdobju, glede katerega to nadomestilo uveljavlja, to je le v letih 2014 in 2015. V tem obdobju je tožnica imela plačo v višini 2.904,05 EUR bruto, kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi.

20. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnici delovno razmerje preneha z 28. 2. 2015 in ne prej (kot se zavzema tožena stranka) ali kasneje (kot se zavzema tožnica), je pravilno ugotovilo tudi obseg tožničinega dopusta za leto 2015 in posledično iz tega razloga ni zmotna odločitev o nadomestilu za neizrabljen letni dopust. 21. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP delno spremenilo v odločitvi o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odločbe tožene stranke z dne 8. 1. 2015. V preostalem delu je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče odločitve o stroških postopka (IX. točka izreka) ni spreminjalo, saj se zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari v nebistvenem delu ni spremenil uspeh strank v postopku.

22. Tožnica je s pritožbo uspela v nebistvenem delu, tožena stranka pa s pritožbo ni uspela, zato obe stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ta določa, da lahko funkcionar oziroma organ, pristojen za imenovanje, na predlog funkcionarja, pristojnega za predlaganje imenovanja, v enem letu od nastopa funkcije razreši /.../ direktorja občinske uprave oziroma tajnika občine ne glede na razloge iz drugega odstavka 83. člena ZJU ter da je razrešitev po tem odstavku ne glede na to, kdaj je funkcionar nastopil funkcijo, možna tudi v enem letu od imenovanja uradnika na položaj. 2 Tretji odstavek 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). 3 93. člen ZDR-1. 4 Odločbe VS RS, opr. št. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011, VIII Ips 218/2010 z dne 7. 2. 2012, VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011 in druge.