Jedro

Tožnik vtožuje razliko v plači, ki mu je bila določena s pogodbo o zaposlitvi in plačo, do katere bi bil upravičen, če bi tožena stranka upoštevala višji količnik za določitev njegove plače, kot je bil za delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, določen v splošnem aktu tožene stranke. Takšen zahtevek je čisti denarni zahtevek, za katerega tožniku ni potrebno izkazovati predhodnega varstva pravic pri delodajalcu.

Glede na to, da je v pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto vodje službe za varnost pri delu določen količnik 5,07, kar je v nasprotju s splošnim aktom delodajalca, v katerem je za to delovno mesto določen količnik 5,43, zato je sodišče prve stopnje tožniku za sporno obdobje utemeljeno priznalo razliko v plači med količnikoma 5,43 in 5,07.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 51., 52., 53. in 54. alinei točke I. izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasijo: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati: - bruto plačo v znesku 191,58 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 dalje do plačila; - bruto plačo v znesku 173,39 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2011 dalje do plačila; - bruto plačo v znesku 141,09 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 dalje do plačila; - bruto plačo v znesku 166,89 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2011 dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova plačila razlike v plači plačati neto zneske, obračunane od v izreku navedenih bruto zneskov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (točka I izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek, na izplačilo neto zneskov po posameznih alineah, pa je zavrnilo (točka II izreka sodbe). S sklepom je sodišče prve stopnje postopek ustavilo za znesek 14,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka sklepa) in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške tega postopka v znesku 27,06 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo, tožena stranka pa sama nosi svoje stroške postopka (točka II izreka sklepa).

Zoper I. točko izreka sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča 1. stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se zahtevek tudi v tem delu zavrne in se tožniku naložijo v plačilo vsi stroški postopka tožene stranke oziroma podredno, da se sodba v izpodbijanem delu in odločitvi o stroških postopka razveljavita in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožnik v zvezi z razporeditvijo in določitvijo količnika v pogodbi o zaposlitvi nikoli ni vložil pisne zahteve za odpravo kršitve v smislu 1. odstavka 204. člena ZDR. Prav tako ni izpodbijal pogodbe o zaposlitvi, absolutni prekluzivni rok enega leta po sklenitvi pogodbe je potekel 31. 7. 2007. Splošni akti in Podjetniška kolektivna pogodba v zvezi z razporeditvijo in določitvijo količnika se ne uporabljajo neposredno, zato je potrebna sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Ne gre za čisti denarni zahtevek. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ključna vprašanja, ki bi jih moralo rešiti v zvezi z ugovorom neobstoja procesne predpostavke, obrazložitev pa je nejasna in napačna. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Nejasno je, kateri akt ali dokument naj bi določil plačo s količnikom 5,43 in kje je to določeno, da se ta količnik neposredno uporablja. V postopku sta se pojavila „Metodologija vrednotenja delovnih mest“ in „Ocenitev delovnih mest“, pri čemer sodišče ni pojasnilo, katerega od teh dokumentov je upoštevalo, sestavni del katerega akta sta in kje piše, da sta neposredno uporabljiva. Vseskozi je tožena stranka zatrjevala, da je Metodologija vrednotenja delovnih mest metodološki pripomoček za razvrščanje posameznih delovnih mest v plačne razrede. Uvrstitev konkretnih delovnih mest v plačne razrede oziroma določitev količnika je bil upravičen opraviti direktor na podlagi opisa delovnega mesta in upoštevajoč v Metodologiji določene kriterije. Prav tako je tožena stranka že v postopku uveljavljala, da Ocenitev delovnih mest, ki jo je predložil tožnik, predstavlja papir brez vrednosti, saj je nepodpisan. Iz njega ni razvidno, sestavni del katerega akta naj bi bila, niti kdaj naj bi bila sprejeta in objavljena na oglasni deski. Sodišče je v dokazne namene zaslišalo priči A.A. in B.B.. Prvi je bil v spornem obdobju predsednik sindikata, drugi pa v spornem obdobju ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj je k toženi stranki prišel šele v letu 2007. A.A. je izpovedal, da naj bi bila ocenitev delovnega mesta vodje varstva pri delu sestavni del podjetniške KP in da je bil ta količnik usklajen s panožno KP. Sodišče te izpovedbe ni upoštevalo. Ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2006 je veljala Podjetniška kolektivna pogodba (z dne 13. 10. 2003), kjer izpostavlja določbo 46. člena in Pravilnik o plačah z dne 22. 6. 2006, kjer izpostavlja določbe 8. člena, 24. člena in 29. člena. Navaja, da ne obstoji nobena določba, ki bi kazala na to, da naj bi bila določitev količnika 5,43 za tožnika obvezna in neposredno uporabljiva, ne glede na to, kaj bo določeno v pogodbi o zaposlitvi. Vse navedene določbe napotujejo na dejanja, ki jih je upravičen opraviti direktor in na ureditev v pogodbi o zaposlitvi. Opozarja na pogodbeno koncepcijo delovnega prava. Tudi v 8. členu Pravilnika o plačah je določeno, da se osnovna plača in urna postavka določita na podlagi tega pravilnika s pogodbo o zaposlitvi. Torej tudi Pravilnik predvideva, da se morata delodajalec in delavec glede tega sporazumeti. Materialno pravno zmotno je stališče, da ni bistveno, kaj sta se stranki dogovorili s pogodbo o zaposlitvi. Zmotno je tudi sklicevanje na določbo 30. člena ZDR. Določitev količnika zahtevnosti v aktu še ne predstavlja določitev najnižje osnovne plače, ki delavcu na določenem delovnem mestu pripada. Tudi v zadevi opr. št. Pdp 64/2013 z dne 18. 7. 2013 gre za izpodbijanje koeficienta zahtevnosti, kot je bil delavcu določen s pogodbo o zaposlitvi. Okoliščina, ali je v pogodbi določen koeficient v razponu ali s fiksno številko, ni bistvena. Navaja, da je izpodbijana sodba nejasna in neobrazložena, da se ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Opozarja še, da je pri teku zakonskih zamudnih obresti od zadnjih štirih postavk v izreku prišlo do očitne pisne pomote (namesto 2009 bi bilo pravilno 2011). Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je v delu odločitve glede teka zakonskih zamudnih obresti, zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, podano tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Prav tako tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi.

V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja izplačilo razlike v plači za čas od januarja 2007 do maja 2011, v skupnem znesku 8.309,25 EUR. Pravna podlaga za obračun in plačilo tožnikovih plač v spornem obdobju je bila pogodba o zaposlitvi z dne 31. 7. 2006 za delovno mesto vodje službe za varstvo pri delu. Iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da delovno mesto vodje službe za varstvo pri delu sodi v VII/3 tarifni razred, s količnikom zahtevnosti 5,07, za katerega delavec izpolnjuje vse zahtevane pogoje v skladu s Pravilnikom o organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v družbi C. d.d. z dne 21. 6. 2006. Tožnik za sporno obdobje uveljavlja razliko v plači med plačo, ki mu je bila določena z navedeno pogodbo o zaposlitvi in plačo, do katere bi bil, po njegovem mnenju, upravičen, če bi tožena stranka upoštevala višji količnik zahtevnosti 5,43 pri določitvi njegove plače, kot je bil določen za delovno mesto, ki ga je tožnik zasedal v spornem obdobju, v splošnem aktu tožene stranke, to je v Pravilniku o plačah oziroma v njegovih prilogah.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ugovor tožene stranke o neobstoju procesne predpostavke za navedeni spor. Tožena stranka je namreč v postopku ugovarjala, da v konkretnem primeru ne gre za čisti denarni zahtevek in je v tem primeru potrebno predhodno uveljavljanje pravic, kot je to določeno v 1. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02, in nadaljnji), česar pa tožnik ni izpolnil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 7 izpodbijane sodbe izčrpno in argumentirano pojasnilo, da gre v konkretnem primeru za čisti denarni zahtevek in je zato dopustna neposredna sodna pot v skladu s 4. odstavkom 204. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se s takšno presojo sodišča prve stopnje strinja. Tožnik namreč vtožuje razliko v plači, ki mu je bila določena s pogodbo o zaposlitvi in plačo, do katere bi bil po njegovem mnenju upravičen, če bi tožena stranka upoštevala višji količnik za določitev njegove plače, kot je bil za delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, določen v splošnem aktu tožene stranke. Takšen zahtevek pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča potrebno obravnavati kot čisti denarni zahtevek, za katerega tožniku ni bilo potrebno izkazovati predhodnega varstva pravic pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da odločitev v tej zadevi ni v nasprotju z odločitvijo v zadevi VDSS, opr. št. Pdp 64/2013 z dne 18. 7. 2013. V tej zadevi je namreč tožnik dejansko izpodbijal koeficient zahtevnosti del, ki je bil v pogodbi o zaposlitvi določen v razponu, kar predstavlja drugačno dejansko stanje, kot v obravnavanem delovnem sporu.

V spornem obdobju je pri toženi stranki merila za oblikovanje plač delavcev tožene stranke in kriterije za razvrščanje delovnih mest v tarifne in plačilne razrede urejal Pravilnik o plačah (v nadaljevanju Pravilnik), ki je bil sprejet dne 22. 6. 2006. Ta je v 8. členu določal, da se osnovna plača in urna postavka delavcu določi na podlagi tega Pravilnika, s pogodbo o zaposlitvi. Določal je tudi, da je direktor pri določitvi osnovne plače vezan na določbe Pravilnika. V 5. členu citiranega Pravilnika pa je bilo določeno, da delavcu pripada osnovna plača za polni delovni čas in pričakovane delovne uspehe, ob normalnih pogojih, po kriterijih, ki so zajeti v Metodi vrednotenja delovnih mest, ki je priloga tega Pravilnika in v skladu z opisi delovnih mest, iz česar je razvidna zahtevnost dela posameznega delovnega mesta. Iz Ocenitve delovnih mest je nadalje razvidno, da je za delovno mesto, ki ga je v spornem obdobju zasedal tožnik, to je vodja službe za varstvo pri delu, določen količnik 5,43. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno presodilo, da je Ocenitev delovnega mesta, del Metode vrednotenja delovnih mest, ki je priloga k Pravilniku o plačah, vendar navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve. Da je tudi Ocena delovnega mesta priloga Pravilnika o plačah, tako kot Metoda vrednotenja delovnih mest, izhaja iz 6. člena Sprememb in dopolnitev Podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke z dne 29. 9. 2006 (B3). V citirani določbi je navedeno, da se 45. člen Podjetniške kolektivne pogodbe spremeni tako, da se črta drugi odstavek tega člena, ki se nadomesti z novim, in sicer, da se na podlagi Metode vrednotenja delovnih mest ter Ocenitve delovnih mest z dne 22. 6. 2006 vsako delovno mesto razporedi v tarifne razrede v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti in se določi količnik za izračun osnovne plače. Metode vrednotenja delovnih mest in Ocenitve delovnih mest s pripadajočimi količniki so priloga Pravilniku o plačah z dne 22. 6. 2006. Glede na to, da iz citirane določbe izrecno izhaja, da je tudi Ocenitev delovnih mest priloga k Pravilniku o plačah in je torej del splošnega akta tožene stranke, jo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da predstavlja Ocenitev delovnih mest papir brez vrednosti in da ni jasno sestavni del katerega splošnega akta je.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka s tem, ko je v pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 7. 2006 za delovno mesto vodje službe za varstvo pri delu določila količnik 5,07, ravnala v nasprotju z določbo 7. člena ZDR. V skladu z navedeno določbo sta delodajalec in delavec pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi med drugim dolžna upoštevati določbe splošnih aktov delodajalca. Navedeni člen tako omejuje pogodbeno svobodo pogodbenih strank pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o pogodbeni koncepciji delovnega prava in svobodi dogovarjanja pogodbenih strank v pogodbi o zaposlitvi. Nenazadnje tudi iz 8. člena Pravilnika o plačah izhaja, da je direktor pri določitvi osnovne plače vezan na določbe Pravilnika. V 29. členu Pravilnika o plačah je bilo določeno še, da direktor podjetja opravi razporeditev delavcev v plačne razrede po tem pravilniku v roku 30 dni od dneva uveljavitve tega pravilnika. V skladu z določbo 30. člena ZDR se v primeru, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, uporablja določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe.

Glede na to, da je v pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 7. 2006 za delovno mesto vodje službe za varnost pri delu določen količnik 5,07, kar je v nasprotju s splošnim aktom delodajalca, to je z Ocenitvijo delovnih mest, kot prilogi Pravilnika o plačah, se namesto določb pogodbe, ki se nanašajo na količnik zahtevnosti uporabljajo določbe Pravilnika o plačah oziroma njegovih prilog, kjer je za navedeno delovno mesto določen količnik 5,43. Pravilno je zato sodišče prve stopnje za obdobje od januarja 2007 do maja 2011 tožniku priznalo razliko v plači med količnikom 5,07 in 5,43, v skupnem znesku 8.309,25 EUR. Višine prisojene razlike v plači pa pritožba tudi ne izpodbija.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je pritožba utemeljena v delu, kjer je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti pri bruto plači v znesku 191,58 EUR napačno priznalo od 19. 3. 2009 dalje, namesto od 19. 3. 2011 dalje, pri bruto plači v znesku 173,39 EUR od 19. 4. 2009 dalje, namesto od 19. 4. 2011 dalje, pri bruto plači v znesku 141,09 EUR napačno od 19. 5. 2009 dalje, namesto od 19. 5. 2011 dalje in pri bruto plači v znesku 166,89 EUR od 19. 6. 2009 dalje, namesto od 19. 6. 2011 dalje. V skladu z navedenim je zato pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in na podlagi 5. alinee prvega odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v 51., 52., 53. in 54. alinei točke I. izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe.

V preostalem je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožene stranke ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo vsebinsko uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.