Jedro

Trditveno in dokazno breme za ugovor neveljavnosti oporoke je na dediču, ki se na neveljavnost oporoke sklicuje in ne stvar zapuščinskega sodišča, da jih z zaslišanjem prič išče in ugotavlja samo.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II.Oporočni dedič sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek (točka III izreka) in v točki I izreka navedena dediča napotilo na pravdo zoper oporočnega dediča z zahtevkom na ugotovitev, da pisno oporoka pred pričami z dne 8. 8. 2023 zapustnika ni veljavna, in sicer v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa, sicer bo nadaljevalo in dokončalo postopek ne glede na zahtevke, s katerimi sta bila dediča napotena na pravdo.

2.Pritožbo vlaga zakoniti dedič A. A.. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP1 v zvezi s 163. členom ZD2 . Predlaga spremembo sklepa tako, da se na pravdo napoti oporočnega dediča. Sodišču očita nedoslednosti in pomanjkljivosti v sklepu pri navajanju in določitvi statusa dedičev (sorodstvenega razmerja med zapustnikom in zakonitima dedičema) in pri ugotavljanju okoliščin, na katere je oprlo odločitev. Neutemeljeno je zavrnjen predlog pritožnika za zaslišanje oporočnih prič. Šele na podlagi tega bi bilo mogoče ugotoviti, čigava pravica je manj verjetna (pravica zakonitih dedičev ali oporočnega dediča). Napačno je uporabljeno materialno pravo 64. člena ZD. Oporoka ne izpolnjuje pogojev za pisno oporoko pred pričami, ampak je lastnoročna oporoka. Ni bilo razlogov, da bi jo podpisali oporočni priči. Zato so pomembne okoliščine, v katerih sta slednji podpisovali oporoko, in razlogi za oceno večje ali manjše verjetnosti za napotitev na pravdo in bi ju moralo sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa zaslišati. Zaslišanje oporočnih prič na zapuščinski obravnavi narekuje tudi ekonomičnost in hitrost postopka.

3.Na pritožbo je odgovoril oporočni dedič. Predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijanega sklepa in zahteva plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Po 210. členu ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med dediči sporna dejstva glede veljavnosti ali vsebine oporoke. Če pa ne gre za spor o dejstvih, temveč za spor o uporabi prava, odloči zapuščinsko sodišče o pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku. Ali je obravnavana oporoka zapustnika pisna oporoka pred pričami (64. člena ZD) ali lastnoročna oporoka (63. člen ZD), je pravno vprašanje, ki ga mora rešiti zapuščinsko sodišče samo. Morebitnega (dejanskega) spora o (pravni) naravi oporoke, sodeč po podatkih spisa za zdaj med dediči ni.

6.Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Pri napotitvi na pravdo mora izhajati iz pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, po katerem mora stranka za svoje zahtevke in ugovore v prvi vrsti določno zatrjevati dejstva, iz katerih zahtevki oz. ugovori izhajajo, nato pa navesti še dokaze, na podlagi katerih je mogoče preveriti resničnost njenih trditev o obstoju odločilnih dejstev (7. in 215. člen ZPP). Katero dejstvo je odločilno, pove materialni predpis. Veljavnost oporoke je po materialno pravnih določbah ZD lahko sporna iz formalnih ali iz materialno pravnih razlogov. Dedič, ki neveljavnost oporoke uveljavlja in trdi, da zaradi tega ne more biti dedni naslov, mora že v zapuščinskem postopku za svoje trditve o razlogih neveljavnosti oporoke ponuditi dokaze. Le če so ta dejstva sporna, je nujna napotitev na pravdo. Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi moralo sodišče na zapuščinski obravnavi samo izvajati dokaze. Sodišče pred napotitvijo na pravdo zgolj pretehta tiste trditve in dokaze, ki so jih postavile oz. ponudile stranke v zapuščinskem postopku, zapuščinski postopek pa ni namenjen izvajanju dokazov za ugotavljanje pravno relevantnih razlogov za neveljavnost oporoke. To je stvar (bodoče) pravde, če se izkaže, da so dejstva, ki vplivajo na veljavnost oporoke, med dediči sploh sporna. Zapuščinsko sodišče v okviru podane trditvene in ponujene dokazne podlage stranke zgolj presodi, katera stranka je svoje trditve izkazala za verjetnejše in pravica katere stranke je verjetnejša. V napotitvenem sklepu glede na opravljeno tehtanje dodeli ugodnejšo vlogo (toženca) v pravdi tisti stranki, za katero oceni, da je njena pravica verjetnejša3 .

7.V zvezi s trditvami o neveljavnosti oporoke, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v točki 3 izpodbijanega sklepa4 , pritožbeno sodišče ugotavlja, da v njih ni določnih navedb o pravno relevantnih razlogih/dejstvih za neveljavnost oporoke. Navedbe pritožnika bolj kažejo na morebitni spor o obsegu zapuščine, vendar je sodišče na zapuščinski obravnavi dne 20. 9. 2024 z navzočimi dediči (med katerimi je bil tudi pritožnik) ugotovilo, da ugovorov zoper predstavljeni obseg zapuščine ni5 . Posledično sodišče ni odločalo o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo zaradi spora o obsegu zapuščine (1. točka 212. člena ZD).

8.V pisni vlogi na list. št. 36 je nato pritožnik substanciral predlog za zaslišanje oporočnih prič v zapuščinskem postopku z drugačnimi navedbami6 . Navedb o tem, kako in zakaj naj bi dodatno opisane okoliščine vplivale na veljavnost oporoke, pa tudi v tej vlogi ni. Kot je bilo že povedano, je zmotno pritožbeno navajanje, da bi jih bilo mogoče ugotoviti šele z zaslišanjem oporočnih prič. Trditveno in dokazno breme za ugovor neveljavnosti oporoke je na dediču, ki se na neveljavnost oporoke sklicuje in ne stvar zapuščinskega sodišča, da jih z zaslišanjem prič išče in ugotavlja samo.

9.Pritožnik doslej ni zmogel že svojega trditvenega bremena o neveljavnosti oporoke. Iz njegovih dosedanjih navedb in izjav v zapuščinskem postopku namreč še ni mogoče sklepati, da je med dediči sporno (in katero) dejstvo, od obstoja katerega je odvisna veljavnost oporoke. Pogojev za prekinitev postopka in napotitev dedičev na pravdo po 210. in 213. členu ZD v obravnavanem primeru ni bilo. Ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo navedena pravna določila ZD, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti, da bo sodišče nadaljevalo z zapuščinskim postopkom (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

10.V zapuščinskem postopku vsaka stranka krije svoje stroške. Zato je pritožbeno sodišče prvi odstavek 174. člena ZD uporabilo tudi pri odločitvi o stroških odgovora na pritožbo oporočnega dediča.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

2Zakon o dedovanju, Uradni list RS, št. 15/1976 s spremembami.

3Podrobneje glej: dr. Ana Božič Penko v: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten 2/2003, stran 98-102.

4A. A. oporoke ne priznava kot pristne in pravno veljavne, ker zapustnik stanovanja, ki je predmet oporoke, ni mogel kupiti s svojimi sredstvi, ampak je do njega prišel s sredstvi staršev, ki jih je rešil brat; B. B. ne priznava oporoke, ker oporočnih prič ni bilo na pogreb - redna številka 17.

5Primerjaj zapisnik zapuščinske obravnave z dne 20. 9. 2024 na redni številki 17.

6In sicer: da je bila oporoka sestavljena takoj naslednjega dne po obisku pokojnega brata pri zdravniku onkologu, kjer je zdravnik predstavil bratovo zdravstveno stanje, dodal je, da bosta priči izpovedali o okoliščinah glede sestave oporoke, sodišče pa bo na podlagi njunih izpovedb ugotovilo, ali so izpolnjeni pogoji za lastnoročno oporoko.