Jedro

Ni sporno, da je bila tožniku v Grčiji 13. 9. 2018 priznana mednarodna zaščita, kar je toženka sicer ugotovila tudi na podlagi vpogleda v EURODAC, tožnik pa navedel v prošnji. Zato je odločitev toženke, da tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot nedopustno zavrže na podlagi osmega odstavka 49. člena v povezavi s prvo alinejo 51. člena ZMZ-1, po presoji sodišča pravilna.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da življenjske razmere, v katerih je živel v Grčiji, ne ustrezajo zahtevam iz Kvalifikacijske direktive in bi vrnitev v Grčijio povzročila kršitev 4. člena Listine EU oziroma 3. člena EKČP. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je predmet presoje tega upravnega spora zakonitosti zavrženja tožnikove prošnje in ne morebitna vrnitev tožnika v Grčijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v povezavi s prvo alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik, ki trdi, da je A. A. 21. 3. 2023, pri Ministrstvu za notranje zadeve vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Toženka je na podlagi vpogleda v EURODAC ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito 15. 3. 2018 in 10. 7. 2018 v Helenski republiki (v nadaljevanju Grčija) ter 10. 3. 2023 v Republiki Hrvaški. Ugotovila je tudi, da je bila tožniku 13. 9. 2018 v Grčiji priznana mednarodna zaščita in upoštevajoč, da je tožniku priznan status v drugi državi članici ter glede na to, da tožnik ni prišel v Republiko Slovenijo na podlagi kvote ali delitve bremen med državami članicami Evropske unije, tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot nedopustno zavrgla.

_Tožnikove trditve_

3. Tožnik izpodbija sklep zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter podrejeno odpravo in ponovni postopek pri toženki. Tožnik zahteva, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku.

4. Tožnik toženki očita, da ga v postopku ni seznanila, da o njegovi prošnji ne bo vsebinsko odločeno in da bodo uporabljene določbe ZMZ-1 o nedopustni prošnji za mednarodno zaščito. Ravno nasprotno, uradna oseba je tožnikovemu pooblaščencu ob tožnikovi podaji prošnje pojasnila, da bo bolj podrobna vprašanja lahko postavljal na osebnem razgovoru. Prav tako je tožnik povedal, da je veliko stvari, ki bi jih želel povedati, kar bo natančno pojasniti na osebnem razgovoru. Uradna oseba mu je ob podaji prošnje določila datum za osebni razgovor za dne 12. 4. 2023 ob 9:00 uri. Osebni razgovor v postopku ni bil izveden. Toženka je pred tem izdala izpodbijano odločbo (datirana na 6. 4. 2023). Tožniku tako ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, na katere je toženka oprla svojo odločitev, zato je bila po njegovem mnenju kršena pravica do izjave.

5. Tožnik še izpostavlja, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito povedal, da je bil v Grčiji prisiljen prositi za mednarodno zaščito, da mu Grčija ni pomagala z ničemer, da mu ni dala potnega lista, da ga niso zdravili. Povedal je, da je imel status samo eno leto, da so ga, ko je želel status podaljšati, zavrnili in mu dali dokument, da mora v roku enega meseca oditi iz države. V Grčiji so ga fizično in spolno zlorabljali. Tožnik še izpostavlja svoje izjave iz prošnje, da je bil v matični državi neposredno ogrožen zaradi svoje istospolne usmerjenosti, da so eno osebo iz njegove skupine zaradi tega celo usmrtili, da je ogrožen s strani iraške oblasti, da o gejih zelo grdo govorijo, da v zakonu ni milosti do njih, da jih iztrebijo. Tožnik je še povedal, da ima zdravstvene težave, gonorejo, da ga v državah, v katerih je bil pred tem, zaradi te bolezni niso zdravili, v slovenski bolnici pa so bili do njega spoštljivi. Tožnik ugovarja, da se toženka do teh tožnikovih navedb v izpodbijanem sklepu ni opredelila. Zlasti se ni opredelila do dejstva, da v Grčiji nima več statusa, saj so mu izročili dokument, da mora v roku enega meseca oditi iz države. Prav tako se ni opredelila do razmer v Grčiji, ki jih je navajal tožnik, predvsem v povezavi z njegovimi zdravstvenimi težavami. Izpodbijane odločbe po mnenju tožnika ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v skladu s sedmo točko drugega odstavka 237. člena ZUP in posledično je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik še navaja, da življenjske razmere, v katerih je živel v Grčiji, ne ustrezajo zahtevam iz Kvalifikacijske direktive in bi vrnitev v Grčijo povzročila kršitev 4. člena Listine EU oziroma 3. člena EKČP. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 894/2019-7 z dne 19. 6. 2019. 6. Tožnik zahteva tudi odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe. Navaja, da bo v nasprotnem primeru izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Za tožnika bi izvršitev sklepa imela tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Če se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Grčiji le-ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

7. Tožnik še navaja, da bi morala toženka, če bi bili izpolnjeni pogoji, ustaviti postopek na podlagi drugega odstavka 50. člena ZMZ-1. Vztraja, da bi moral imeti možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, na katere je toženka oprla svojo odločbo. V zvezi z razmerami v Grčiji in nevračanjem v Grčijo se tožnik sklicuje na Country report in članek „Na tisoče beguncev je po zaščiti v Grčiji dobilo azil v Nemčiji“, kjer je navedeno, da so nemška sodišča odločila, da „deportirancev“ ne smejo vrniti v Grčijo, ker tam njihove osnovne potrebe ne bodo zagotovljene.

_Trditve toženke_

8. Toženka izpostavlja, da je tožnik po podaji prošnje zapustil azilni dom (2. 4. 2023) in se v roku 3 dni vanj ni vrnil, čeprav je bil že pred podajo prošnje seznanjen s pravicami in dolžnostmi, ki jih imajo prosilci v Republiki Slovenji. Tožnik se je v azilni dom vrnil šele 9. 4. 2023 ob neznani uri. Toženka je zato opustila osebni razgovor, ker je zapustil azilni dom, ne da bi kogarkoli obvestil, kljub temu, da je imel pooblaščenca. Toženka je zato 6. 4. 2023 izdala izpodbijani sklep.

9. Toženka še navaja, da iz EURODAC baze izhaja, da je bila tožniku 13. 9. 2018 priznana mednarodna zašita v Grčiji, zato tožnikovim navedbam, da mu je priznan status le za eno leto, ne verjame. Poudarja, da bi bilo v EURODAC zavedeno, če bi mu bil status zavrnjen (v Grčiji ali katerikoli drugi državi). Prav tako izpostavlja, da bi bil na obrazcu ta podatek prazen, če tožnik ne bi imel več statusa v Grčiji.

10. Toženka v zvezi s tožbenimi očitki, da se ni opredelila do izjav tožnika (o fizični in spolni zlorabi v Grčiji, da ima zdravstvene težave, itd.) navaja, da tega na podlagi 1. alineje 51. člena ZMZ-1 ni bila dolžna, o čemer se je že izreklo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 290/2016. Tožnik ima že priznan status v Grčiji, zato po mnenju toženke ne bi smel prositi za mednarodno zaščito v drugih državah (ne na Hrvaškem, ne v Sloveniji). Izpostavlja, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito kar trikrat v državah EU, kar po mnenju toženke kaže na zlorabo postopka mednarodne zaščite.

11. Toženka nasprotuje zahtevi za izdajo začasne odredbe, ker ima tožnik priznano mednarodno zaščito in zato ne bo predan v skladu z Uredbo Dublin III.

**K I. točki izreka**

12. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1682/2023. Zaradi odsotnosti tožnika, je sodišče na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), dokazni predlog z zaslišanjem tožnika zavrnilo.

13. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je na glavni obravnavi ugodilo predlogu tožnikove pooblaščenke in ji dodelilo rok 3 dni, da opravi poizvedbe ali je tožnik 20. 4. 2023 samovoljno zapustil azilni dom, kot je trdila toženka. Pooblaščenka je v vlogi, prejeti 28. 4. 2023, navedla, da se tožnik na dan 28. 4. 2023 nahaja v azilnem domu.

14. Sodišče pojasnjuje, da sporočeno dejstvo, da se tožnik nahaja 28. 4. 2023 v azilnem domu, ne vpliva na odločitev v tej zadevi. Glavna obravnava je bila namreč zaključena 25. 4. 2023, na glavno obravnavo tožnik kljub izkazanemu vabilu ni pristopil, zato za ta upravni spor ni relevantno ali se in kje se tožnik nahaja po zaključku obravnave. Sodišče še izpostavlja, da je bilo pooblaščenki s sklepom naloženo le, da preveri ali je azilni dom samovoljno zapustil 20. 4. 2023 ali ne. Ostale navedbe iz vloge, prejete 28. 4. 2023 (da je tožnika treba obravnavati kot ranljivo osebo s posebnimi potrebami, da ima psihične težave in, da predlaga, da se ga glede zdravstvenih težav zasliši), so glede na to, da je bila obravnava zaključena dne 25. 4. 2023 prepozne in jih sodišče zato ni upoštevalo.

Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot nedopustno, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

16. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če je prosilcu mednarodno zaščito že priznala druga država članica Evropske unije, razen če gre za osebe iz VI. poglavja ZMZ-1, to so državljani tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa mednarodne zaščite in so sprejeti v Republiko Slovenijo na podlagi kvote (prva alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1).

17. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da tožnik ni oseba iz VI. poglavja ZMZ-1 (v Slovenijo ni prišel na podlagi kvote). Tega tožeča stranka namreč ne prereka, zato se na podlagi 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 šteje za priznano. Ni sporno, da je bila tožniku v Grčiji 13. 9. 2018 priznana mednarodna zaščita, kar je toženka sicer ugotovila tudi na podlagi vpogleda v EURODAC, tožnik pa navedel v prošnji. Zato je odločitev toženke, da tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot nedopustno zavrže na podlagi osmega odstavka 49. člena v povezavi s prvo alinejo 51. člena ZMZ-1, po presoji sodišča pravilna.

18. Neutemeljeni so tožbeni očitki o kršitvi pravice do izjave, ker ga toženka v postopku naj ne bi seznanila, da o njegovi prošnji ne bo vsebinsko odločeno. Iz prošnje, ki jo je tožnik ob navzočnosti svojega pooblaščenca in tolmača, ki ga je razumel, vložil 21. 3. 2023, namreč izhaja, da je bil tožnik izrecno opozorjen (stran 4 prošnje), da bo v primeru, da bo iz baze EURODAC razvidno, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že prej v kakšni drugi državi EU, preverjeno, katera država je pristojna za obravnavanje tožnikove prošnje. Tožnik je opozorilo oziroma pojasnilo razumel, kot izhaja iz prošnje, zato ni utemeljen tožbeni očitek, da naj ne bi bil opozorjen na možnost, da prošnja vsebinsko ne bo presojana.

19. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave, ker naj bi bilo tožnikovemu pooblaščencu pojasnjeno, da bo bolj podrobna vprašanja lahko postavljal na osebnem razgovoru, ki ga potem ni bilo in v zvezi z očitkom, da tožnik ni mogel povedati veliko stvari, ki bi jih želel povedati. Glede na to, da je bil tožnik opozorjen ob podaji prošnje, da bo (lahko) odločeno tudi „procesno“ in ob nespornem relevantnih dejstvih, da je tožnik dobil status v Grčiji in da ni oseba iz VI. poglavja ZMZ-1, je po presoji sodišča tožbeni očitek, da je kršena pravica do izjave zato, ker ni bilo osebnega razgovora, ki je bil napovedan, neutemeljen. Tožnikovo prošnjo je toženka utemeljeno zavrgla na podlagi nespornih dejstev in do vsebinska presoje prošnje ni prišlo.

20. Sodišče v zvezi z ravnanji tožnika v postopku še dodaja, da ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo in da je bil ob podaji prošnje določen datum za osebni razgovor za 12. 4. 2023 ob 9:00 uri. Tožnik ne prereka navedbe toženke, da je 2. 4. 2023 zapusti azilni dom in se v roku 3 dni vanj ni vrnil in, da je bil že pred podajo prošnje seznanjen s pravicami in dolžnostmi, ki jih imajo prosilci v Republiki Sloveniji. Seznanjen je bil torej, da se šteje prošnja za umaknjeno tudi, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1). Sodišče ugotavlja, da se tožnik tudi vabilu na glavno obravnavo in vabilu na svoje zaslišanje ni odzval. Tožnikova pooblaščenka na dan obravnave ni vedela, kje se tožnik nahaja, pooblaščenka toženke pa je pridobila informacijo, da je tožnik (zopet) zapustil azilni dom 20. 4. ob 16.50 uri in se od takrat vanj ni vrnil. Ravnanje tožnika, ki kljub vedenju, kakšne so posledice zapustitve azilnega doma, odhaja večkrat in po večih dneh prihaja nazaj v azilni dom, po presoji sodišča najmanj ni pričakovano ravnanje tožnika, kot mu ga nalaga ZMZ-1 in na katerega je bil tožnik izrecno opozorjen.

21. Sodišče v zvezi z navedbo tožnika v prošnji, da je imel status samo eno leto, da so ga, ko je želel status podaljšati, zavrnili in mu dali dokument, da mora v roku enega meseca oditi iz države, ugotavlja, da tožnik ni prerekal navedb toženke in zato se na podlagi določbe 214. člena ZPP štejejo za priznana, da iz EURODAC baze izhaja, da je bila tožniku 13. 9. 2018 priznana mednarodna zaščita v Grčiji, ki še vedno velja. Tožnik ni prerekal navedb toženke, da EURODAC dokazuje veljavni status priznane mednarodne zaščite tožnika. Ni prerekal toženkine navedbe, da bi bilo v EURODAC zavedeno, če bi mu bil status zavrnjen (v Grčiji ali katerikoli drugi državi) in da bi bil na obrazcu ta podatek prazen, če tožnik ne bi imel več statusa v Grčiji. Vabilu sodišča na zaslišanje pa se tožnik, kot že obrazloženo, ni odzval niti ni svojega izostanka iz glavne obravnave in zaslišanja opravičil (tožnikova pooblaščenka na dan obravnave ni vedela, kje se tožnik nahaja).

22. Sodišče ponavlja, da je za zavrženje tožnikove prošnje na podlagi prve alineje 51. člena ZMZ-1 relevantno (le), da tožnik ni oseba iz VI. poglavja ZMZ-1 in da ima priznan status mednarodne zaščite v Grčiji (od 13. 9. 2018). Zato so neutemeljeni tudi vsi tožbeni očitki absolutne bistvene kršitve postopka, ki naj bi jih toženka storila, ker se ni opredelila do tožnikovih izjav v prošnji in sicer: da je bil v Grčiji prisiljen prositi za mednarodno zaščito, da mu Grčija ni pomagala z ničemer, da mu ni dala potnega lista, da ga niso zdravili, da so ga v Grčiji fizično in spolno zlorabljali, da ima zdravstvene težave, gonorejo, da ga v državah, v katerih je bil do sedaj, zaradi te bolezni niso zdravili, v slovenski bolnici pa so bili do njega spoštljivi in do razmer v Grčiji. Te navedbe namreč za tožnikov postopek niso relevantne, zato se toženka do njih ni bila dolžna opredeliti.

23. Vrhovno sodišče RS je v sodbi in sklepu I Up 290/2016 z dne 26. 10. 2016 namreč že zavzelo stališče, da tretji odstavek 63. člena ZMZ-1 ni relevantna pravna podlaga kljub pritožnikovemu sklicevanju na njegove posebne okoliščine, saj mu je mednarodno zaščito priznala ena izmed držav članic Evropske unije in je tako pritožnikova prošnja nedopustna že na podlagi prve alineje 51. člena ZMZ-1, ki določa enako kot člen 33(2)(a) Postopkovne direktive II. Drugačno stališče bi po presoji Vrhovnega sodišča namreč privedlo do tega, da bi bilo treba tudi v primerih, ko je prosilcu mednarodna zaščita že priznana v eni izmed držav članic Evropske unije na podlagi pravil, ki temeljijo na skupni politiki azila in subsidiarne zaščite ter enotnem statusu azila in subsidiarne zaščite (78. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije), ponovno presojati, ali je ta isti prosilec upravičen do mednarodne zaščite, torej presojati upravičenost mednarodne zaščite, do katere je že upravičen. Zato v primeru, ko je osebi mednarodna zaščita že priznana v eni izmed držav članic Evropske unije, dopustnost prošnje za mednarodno zaščito v drugi državi članici po presoji Vrhovnega sodišča ni odvisna od prosilčevih posebnih okoliščin. Vprašanje, ali lahko pritožnik zaradi bolezni ostane v Republiki Sloveniji, po navedenem ni predmet postopka odločanja o dopustnosti prošnje za mednarodno zaščito, temveč morebitnega postopka izdaje odločbe o vrnitvi po Zakonu o tujcih (ZTuj-2).

24. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da življenjske razmere, v katerih je živel v Grčiji, ne ustrezajo zahtevam iz Kvalifikacijske direktive in bi vrnitev v Grčijio povzročila kršitev 4. člena Listine EU oziroma 3. člena EKČP. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je predmet presoje tega upravnega spora zakonitosti zavrženja tožnikove prošnje in ne morebitna vrnitev tožnika v Grčijo. Zato so nerelevantne vse navedbe, dokazi in tudi sklicevanje tožnika na sodbo Upravnega sodišča RS I U 894/2019-7 z dne 19. 6. 2019, v zvezi s kršitvijo pravic, ki bi tožniku nastale z vrnitvijo v Grčijo, ker vrnitev tožnika v Grčijo ni predmet tega spora. Odločitev o nedopustnosti prošnje za mednarodno zaščito (še) ne pomeni odločitve o vrnitvi tožnika v Grčijo.

25. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

26. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

27. Tožnik utemeljuje zahtevo za zadržanje izpodbijanega sklepa s tem, da bo v nasprotnem primeru izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP, da bi izvršitev sklepa imela tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. V primeru, da se v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo Slovenije in ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Grčiji le-ta prenehal, kar bi po njegovem mnenju pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, kršene bi mu bile temeljne človekove pravice in nastala nepopravljiva škoda.

28. Kot že pojasnjeno v obrazložitvi k I. točki izreka te odločbe, je predmet tega upravnega spora zavrženje tožnikove prošnje in ne presoja vrnitve tožnika v Grčijo. Vsa težko popravljiva škoda, ki naj bi tožniku nastala, kot zatrjuje, naj bi mu nastala z vrnitvijo v Grčijo, kar pa ni predmet izpodbijanega sklepa. Ker z izvršitvijo izpodbijanega sklepa ne bi nastala škoda, ki jo zatrjuje tožnik, saj posledica izvršitve izpodbijanega sklepa ni vrnitev tožnika v Grčijo, saj odločitev o nedopustnosti prošnje za mednarodno zaščito (še) ne pomeni odločitve o vrnitvi tožnika v Grčijo, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni niti zatrjeval (toliko manj izkazal) težko popravljive škode v smislu določbe 32. člena ZUS-1, ki bi mu nastala z izvršitvijo sklepa.