Jedro

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporne izjave ni zakonito, saj tožena stranka ni dokazala, da je tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2017 na podlagi izjave o sporazumnem prenehanju z dne 1. 9. 2018 nezakonito (I. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 1. 9. 2018 ni prenehalo, ampak je z vsemi pravicami in obveznostmi trajalo do 30. 9. 2018 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnika prijavi v socialna zavarovanja za obdobje od 2. 9. 2018 do 30. 9. 2018 (III. točka izreka), mu plača plačo za mesec september 2018 v znesku 638,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na ta znesek obračuna in plača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine (IV. točka izreka). Naložilo ji je še, naj za tožnika obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2017 v znesku 201,24 EUR in za leto 2018 v znesku 632,09 EUR, od navedenih zneskov plača akontaciji dohodnine in pripadajoča neto zneska izplača tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo (trajanje delovnega razmerja do 1. 10. 2018 in prijava v socialna zavarovanja za ta dan, 24-urni paricijski rok, prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine v določeni višini, nadomestilo za prehrano v znesku 122,40 EUR, stroške prihoda na delo in z dela v višini 37,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zakonske zamudne obresti od regresa za letni dopust za leto 2018 za 1. 7. 2018 ter plačilo 40,00 EUR - VI. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 1.116,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnika odjavila iz delovnega razmerja na podlagi njegove izjave, podane 1. 9. 2018, in dejstva, da ga od 27. 7. 2018 ni bilo na delo ter da toženi stranki ni predložil potrdila o vloženi prošnji ali odločbe o podaljšanju enotnega dovoljenja za delo in bivanje, ki je po Zakonu o tujcih pogoj za podaljšanje delovnega razmerja. Navaja, da je imel sklenjeno pogodbo za določen čas do 30. 9. 2018, veljavno delovno dovoljenje pa le do 1. 9. 2018. Pove, da mu pogodbe o zaposlitvi ni izredno odpovedala zaradi izostanka z dela, ker mu je za avgust 2018 pisala dopust, nato pa je sam podal odpoved. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je očitno tožnik prejel odločbo o podaljšanju dovoljenja za delo in bivanje, zaradi želje po zaposlitvi drugje pa podal odpoved, ki jo je očitno pustil v pisarni tožene stranke ter se 1. 9. 2018 odjavil z naslova A., ne da bi jo obvestil. Zatrjuje, da se je tožnik po vrnitvi z Nemčije sam odločil, da ne bo več delal pri njej, zaradi navedenih razlogov in tožnikove nedosegljivosti pa mu ni mogla odrediti dela na drugih deloviščih, čeprav je delavce nujno potrebovala. Opozarja na neskladje v tožnikovih trditvah, saj je najprej zatrjeval, da je delal do 26. 9. 2018, naknadno pa, da tožena stranka ni imela dela zanj. Sklicuje se na izpovedi priče B.B. ter zakonitega zastopnika in trdi, da je imela delo. Navaja, da je tožnik zaradi njene domnevne insolventnosti dosegel zavarovanje z blokado poslovnega računa na podlagi nepravnomočne sodbe. Opozarja na nelogičnost odjave tožnika iz zavarovanj mesec dni pred iztekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Trdi, da tožnikovo ravnanje potrjuje vsebine odpovedi. Zatrjuje, da tožnik obvlada slovenski jezik dovolj za normalno sporazumevanje, z C.C. pa je lahko komuniciral v svojem jeziku. Zavzema se za pobotanje regresa z najemnino za stanovanje, saj je tožnik v Nemčiji delal le dva meseca, ostalo pa na terenu po Sloveniji. Pove, da je zaračunala tožniku stroške stanovanja, ne glede na to, kje je dejansko bival, saj je stroške poravnala. Sklicuje se na izrecno podpisano soglasje tožnika za kompenziranje najemnine z regresom. Navaja, da mu je za bivanje in stroške stanovanja izdala računa za leti 2017 in 2018. Zatrjuje napačno povzemanje izpovedi priče C.C., ki ni izpovedala, da je oddajala stanovanje, v katerem tudi sama biva. Zdi se ji nelogično, da bi tožnik račun podpisal zaradi koristi priče, odločilno pa je, da ga je podpisal. Priznava, da s tožnikom ni sklenila pisne najemne pogodbe, vendar je imel v stanovanju tožnik prijavljeno bivanje, tja je prejemal pošto in je v njem dejansko bival, kadar je delal v Ljubljani in okolici, ni pa plačeval stroškov. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se tožnikov zahtevek zavrne v celoti, njej pa povrnejo stroški postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Tožena stranka zatrjuje protispisno povzemanje izpovedi priče C.C., ki naj ne bi izpovedala, da je oddajala stanovanje, v katerem tudi sama biva. To za odločitev niti ni bistveno, tako da že zato ta uveljavljana kršitev ni podana, tudi sicer pa sodišče prve stopnje njene izpovedi ni napačno povzelo, saj je izpovedala, da ima na naslovu A. samo eno stanovanje, da so imeli delavci bivanje pri njej in so tudi prespali v stanovanju ter da ima tožena stranka v najemu to stanovanje (list. št. 81 in 82).

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi izjave z dne 1. 9. 2018 ni zakonito, saj tožena stranka ni dokazala, da je tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2017 za določen čas od 1. 10. 2017 do 30. 9. 2018, da je 26. 7. 2018 zadnji dan delal opravljal delo na delovišču v Nemčiji in da ga je na podlagi listine z dne 1. 9. 2018 (listina A 4) tožena stranka od tega dne dalje odjavila iz obveznih zavarovanj. Na podlagi izvedenih dokazov je sprejelo pravilno stališče, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in da mu je delovno razmerje prekinila zakonito oziroma, da ga je zakonito odjavila iz delovnega razmerja že od 1. 9. 2018 dalje.

10. Kot določa ZPP v 8. členu, o tem katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi pojasnilo razloge za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika 1. 9. 2018. S pritožbenimi navedbami si tožena stranka sicer prizadeva dokazati, da tožnikovo ravnanje potrjuje vsebino te listine z dne 1. 9. 2018, vendar pa je sodišče prve stopnje ob odsotnosti originala te listine in zanikanju tožnika, da bi jo podpisal, sprejelo pravilno dokazno oceno, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik sam podal odpoved dne 1. 9. 2018. S sklicevanjem na indice (tožnikovo domnevno zadostno poznavanje slovenskega jezika, svojo potrebo po delavcih, nelogičnost odjave), ki naj bi dokazovali drugače, tožena stranka pri pritožbenem sodišču ni vzbudila dvoma v pravilnost dokaznih zaključkov v izpodbijani sodbi, ki temeljijo na izvedenih neposrednih dokazih.

11. Ne drži pritožbena navedba, da je imel tožnik delovno dovoljenje veljavno le do 1. 9. 2018, zaradi česar bi ji moral predložiti ali prošnjo za njegovo podaljšanje ali novo delovno dovoljenje za čas po tem datumu. Iz dovoljenja na podlagi sporazuma med RS in BIH o zaposlovanju državljanov BIH v RS z dne 24. 8. 2017 (A 2), ki je bilo vročeno tudi toženi stranki, izhaja, da je bilo dovoljenje izdano za določen čas od 25. 8. 2017 do 24. 8. 2020. Tudi sicer pa ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku zaključila delovno razmerje na podlagi listine z dne 1. 9. 2018, ki je tožnik ni podpisal, za odločitev ni pomembno, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za nadaljevanje delovnega razmerja tujca v RS, njegova odjava z naslova A., niti domnevna nezakonita odsotnost z dela od 27. 8. 2018 dalje, saj sama tožena stranka v pritožbi priznava, da to ni bilo razlog za odjavo iz zavarovanj.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje odločitvi o tem, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leti 2017 in 2018 ter zavzemanje za upoštevanje kompenzacije te terjatve s terjatvijo tožene stranke za najemnino za stanovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pobotanje najemnine s terjatvijo tožnika ni bilo zakonito, saj tožena stranka na računih niti ni navedla, da gre za terjatev iz naslova najemnine, niti ni podala trditev ali predlagala dokazov za višino dogovorjene najemnine, hkrati pa iz zapisa o kompenzaciji (B 8) ne izhajajo podatki o pobotani tožnikovi terjatvi (da gre za sorazmerna dela regresa za letni dopust za leti 2017 in 2018, njuna višina, bruto in neto znesek). Glede na navedeno niti ni bistveno, da je enega od računov (z dne 21. 2. 2018, B 12) tožnik podpisal. 13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožniku mora povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo, in sicer nagrado za njegovo sestavo 375 točk, izdatke za poštne in telefonske storitve v višini 7,5 točk in 22 % DDV v višini 50,49 EUR, skupaj 279,99 EUR. V primeru zamude tožniku dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.