Jedro

Od uveljavitve ZIZ-L dalje kontradiktornosti postopka pred izdajo sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim upnikom ni treba zagotavljati, saj se dolžniku pravica do izjave omogoča v ugovoru po novem drugem odstavku 56.a člena ZIZ.

Dolžnik se lahko upre prenosu terjatve (z uveljavljanjem ničnosti pogodbe o prenosu terjatve) bodisi zaradi narave terjatve, ki se prenaša, bodisi zaradi pravno zavarovanega zasebnega interesa. Navedbe, ki jih dolžnik v zvezi ničnostjo poda, pa morajo biti substancirane, kar pomeni, da mora navesti dejstva, ki ničnost prenosa utemeljujejo in zanje predložiti dokaze.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika z dne 6. 4. 2021 zavrne (I. točka izreka sklepa) in da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovora (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje (hipotekarni) dolžnik. Navaja, da mu sodišče prve stopnje ni pred izdajo sklepa z novim upnikom omogočilo, da se izjavi o predlogu za vstop novega upnika v postopek. Sklicuje se na sklepe VSC II Ip 119/2018, VSL III Ip 497/2017, VSL I Ip 2336/2014, VSC I Ip 145/2015, VSL I Ip 2274/2016 in VSL I Ip 556/2011. Dolžnik se ne strinja, da je njegovi pravici do izjave namenjena možnost ugovora zoper sklep o spremembi upnika. Gre za kršitev Ustave, po ZPP mora imeti stranka možnost, da se izjavi o vseh zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Hipotekarni dolžnik sam upniku ne dolguje ničesar, temveč so dolžniki neupravičeno obremenili njegove nepremične. Sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti vpogleda v zemljiško knjigo kot dokaz, saj tudi v izvršilnem postopku velja razpravno načelo in sodišče ne sme izvajati dokazov po uradni dolžnosti. Zemljiška knjiga sploh ne bi smela dovoliti spremembe imenika hipoteke na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, temveč šele na podlagi pravnomočnega sklepa o spremembi upnika, zato tak vpis ne more predstavljati dokaza, na podlagi katerega bi sodišče lahko izdalo sklep o spremembi upnika. Nesprejemljiva je razlaga, da se sodišče pri odločitvi ni oprlo na spremenjeno zemljiškoknjižno stanje, temveč priložene overjene listine, za presojo pravilnosti delovanja zemljiške knjige pa izvršilno sodišče ni pristojno. Sodišče ne pojasni, zakaj je vpogledalo v ZK, če to ni relevantno. Dokazi tudi ne dokazujejo prenosa terjatve na novega upnika. Novi upnik namreč ni priložil pogodbe o prenosu terjatve med prvotnim upnikom in X. d.o.o., temveč zgolj pogodbo o potrditvi prenosa, kar pa ne more nadomeščati samega pravnega posla. V točki a) 1. člena le-te je ostal celo prazen prostor namesto datuma. Na podlagi določb OZ ni mogoče izpeljati zaključka, da zato tudi novi upnik v izvršilnem postopku ni dolžan predložiti same pogodbe, treba je namreč upoštevati procesna pravila ZIZ. Glede pogodb med novim upnikom in družbo X. d.o.o. pa sta po mnenju dolžnika nični. Šlo je za namen izigrati dolžnika, da bo isti subjekt postal edini upnik in kupec nepremičnin in bo posledično oproščen plačila kupnine tako, da bo brez denarnega toka prišel do nepremičnin. Edini družbenik novega upnika je namreč oče dolžnika. Velika je tudi verjetnost, da je tudi kupec na dražbi povezan z dolžnikom in novim upnikom. Dolžnika sta se dogovorila s povezano osebo, ustanovila navidezen zemljiški dolg, iz kupnine bo v pretežni meri poplačan kupec kot imetnik zemljiškega pisma, dolžnika pa bosta zgolj s poplačilom kredita prišla nazaj do bremen prostih nepremičnin in izigrala lastninsko pravico mestne občine. To se je v celoti potrdilo, saj je novi upnik predložil tudi neveljavno pogodbo o odstopu pravice sklepa o domiku. Dolžnik bo ničnost teh poslov tudi uveljavljal s tožbo. Dolžniku ni bil vročen odgovor na ugovor upnika, zato ne ve, kaj konkretno je v zvezi s tem navedel upnik, razen, da so dolžnikove navedbe pavšalne, absurdne in neizkazane, kar pa predstavlja le pavšalno prerekanje in bi sodišče dolžnikove navedbe moralo šteti za resnične. Sodišče je napačno ocenilo, da ne more presojati navedb o ničnosti pogodb. Z neopredelitvijo glede le-teh je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZIZ. Dolžnik je v ugovoru izrecno navedel, da je dejstvo, da je bil upnik v celoti poplačan, razvidno iz listin, priloženih predlogu novega upnika (pogodb). Z neupoštevanjem teh navedb je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika, ki vsebuje v bistvenem enake navedbe, kot obravnavana pritožba, zavrnilo z obrazložitvijo, da je v izvršilnem postopku načelo kontradiktornosti omejeno in drugi odstavek 56.a člena ZIZ dolžniku daje možnost ugovora zoper sklep o spremembi upnika, s katerim mu je omogočena pravica do izjave. Sodna praksa, na katero se sklicuje dolžnik, izhaja iz obdobja pred 25. 3. 2018, torej pred uveljavitvijo ZIZ-L. Sodišče z vpogledom v zemljiško knjigo pri predmetnih nepremičninah ni samovoljno izvajalo dokazov, temveč je zgolj preverilo, ali je zemljiškoknjižno sodišče že odločilo o zemljiškoknjižnem predlogu za vpis novega imetnika hipoteke, ki ga je predložil novi upnik. Svoje odločitve o predlogu za vstop novega upnika v postopek ni oprlo na spremenjeno zemljiškoknjižno stanje, temveč na priložene po zakonu overjene listine, s katerimi je novi upnik izkazal prenos terjatve. Izvršilno sodišče ni pristojno za presojo pravilnosti in zakonitosti delovanja zemljiške knjige. Novi upnik je prehod terjatve upnika Banke AG. nanj izkazal z verigo pogodb, in sicer z notarsko overjeno pogodbo o potrditvi prenosa terjatve med upnikom Banko AG. in družbo Y. d.o.o. z dne 4. 12. 2020 in z notarsko overjeno pogodbo o potrditvi prenosa terjatve med družbo Y. d.o.o. in novim upnikom z dne 31. 12. 2020 ter s cesijsko pogodbo med slednjima z dne 31. 12. 2020. Tretji odstavek 24. člena ZIZ kot dokaz o prehodu terjatve ne zahteva predložitve listine o samem prehodu. Stranki prenosa terjatve dolžniku nista dolžni predložiti tudi same pogodbe o prenosu terjatve. Navedbe o ničnosti pogodbe med družbo X. d.o.o. in novim upnikom so nerelevantne za ta postopek, saj izvršilno sodišče ne more presojati pravilnosti in zakonitosti pogodb ter vanje posegati. Dolžnikova navedba, da je bil prvotni upnik že v celoti poplačan in je njegova terjatev prenehala, pa je pavšalna in neutemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da od uveljavitve ZIZ-L dalje kontradiktornosti postopka pred izdajo sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim upnikom ni treba zagotavljati, saj se dolžniku pravica do izjave omogoča v ugovoru po novem drugem odstavku 56.a člena ZIZ. Iz zakonodajnega gradiva glede te nove določbe izhaja, da je bil namen zakonodajalca, da bi s to dopolnitvijo odpravili težave v praksi, ko sodišča predloga novega upnika ne vročijo dolžniku v izjavo, temveč o tem takoj odločijo, dolžnik pa ima nato pritožbo, v kateri praviloma uspe s pritožbenim razlogom iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, kar po nepotrebnem zavleče postopek, ki je v tej fazi praviloma preprost.1 Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je sodna praksa, ki temu stališču navidezno nasprotuje, v celoti iz obdobja pred spremembo zakona oziroma se nanaša na razmerja, ki so nastala pred navedeno spremembo. Pravica do izjave je bila dolžniku torej zagotovljena z obravnavanim ugovorom, zato očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

6. Prav tako dolžnik neutemeljeno uveljavlja, da naj sodišče prve stopnje odločitve o nadaljevanju izvršbe z novim upnikom ne bi smelo sprejeti na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo v zvezi z imetništvom hipoteke na nepremičninah, ki so predmet izvršbe. Iz razlogov sklepa z dne 23. 3. 2021 jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je novi upnik dokazal, da je bila terjatev, ki se izterjuje v tem izvršilnem postopku, prenesena nanj. Iz notarsko overjene pogodbe o potrditvi prenosa terjatve, ki je bila sklenjena med upnikom Banko AG. in družbo X. d.o.o. z dne 4. 12. 2020 (priloga C11) namreč izhaja, da je predmet te pogodbe terjatev iz izvršilnega postopka opr. št. I 2901/2017: navedeno izhaja iz c) točke 1. člena pogodbe. Enako iz cesijske pogodbe, sklenjene med družbo X. d.o.o. in A. d.o.o. z dne 31. 12. 2020 (priloga C12) oziroma pogodbe o potrditvi prenosa terjatve sklenjene med družbo X. d.o.o. in A. d.o.o. z dne 31. 12. 2020 (priloga C13) izhaja, da je predmet prenosa terjatev iz izvršilnega postopka opr. št. I 2901/2017. Drži sicer, da iz razlogov citiranega sklepa izhaja tudi, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v zemljiško knjigo in ugotovilo, da je novi upnik že vpisan kot imetnik hipoteke pri dolžnikovih nepremičninah, vendar pa odločitve po tretjem odstavku 24. člena ZIZ povsem jasno ni sprejelo na podlagi navedenega, temveč na podlagi po zakonu overjenih javnih listin. Sam vpogled v zemljiško knjigo in navedba navedenega v sklepu z dne 23. 3. 2021 pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v ničemer ne vpliva. Pravilno je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi pojasnilo, da ne more presojati pravilnosti odločitev zemljiškoknjižnega sodišča. Morebitnih nepravilnosti v zemljiškoknjižnih postopkih izvršilno sodišče namreč ne more ugotavljati, še manj pa odpravljati (prim. sklep VSL I Ip 683/2021).

7. Pravno podlago za dopustitev vstopa novega upnika v izvršbo namesto prvotnega upnika predstavlja tretji odstavek 24. člena ZIZ, ki določa, da nov upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Citirana določba predstavlja dokazno pravilo – prehoda terjatve novi upnik ne more dokazati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le z javno ali po zakonu overjeno listino. Sklep o vstopu novega upnika v postopek dolžnik neutemeljeno izpodbija iz razloga, ker novi upnik v zvezi s prenosom terjatve od prvotnega upnika na X. d.o.o. ni predložil pogodbe o odstopu terjatve, temveč "le" overjeno pogodbo, ki omenjeni odstop potrjuje. Citirana določila namreč ne zahtevajo predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, temveč predložitev listine, ki dokazuje, da je bila terjatev prenesena oziroma je prešla na novega upnika. Že ob upoštevanju jezikovne razlage citiranega določila se pritožbene navedbe tako izkažejo za neutemeljene (tako že sklep VSL II Ip 609/2017). Svojega stališča sodišče prve stopnje ni kot primarno utemeljilo na določbah OZ, temveč je zgolj obrazložilo, da tudi po določbah materialnega prava stranki pogodbe o prenosu terjatve (odstopnik in prevzemnik) dolžniku nista dolžni predložiti pogodbe o prenosu terjatve, temveč je treba dolžnika o prenosu terjatve le obvestiti. S tem je sodišče prve stopnje le še dodatno utemeljilo, zakaj tudi v izvršilnem postopku glede na razlago tretjega odstavka 24. člena ZIZ novi upnik ni dolžan predložiti same pogodbe o prenosu terjatve.

8. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tudi ne vpliva, da je v točki a) 1. člena Pogodbe o potrditvi odstopa terjatve med prvotnim upnikom Banko AG. in družbo X. d.o.o. ostal prazen prostor namesto datuma cesijske pogodbe, saj je v nadaljevanju opredeljeno, katero terjatev je prevzemnik na njeni podlagi pridobil, in sicer terjatev do B. B. na podlagi Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 0332/10 (prav ta je bila potrjena v notarskem zapisu notarke C. C. SV 939/2010, ki je izvršilni naslov v tej zadevi), v točki c) 1. člena pa je v nadaljevanju navedena tudi opravilna številka te zadeve. Terjatev, katere odstop se s citirano pogodbo potrjuje, je tako v zadostni meri opredeljena.

9. Nadalje je pritožba neutemeljena tudi v delu, v katerem dolžnik zatrjuje ničnost cesijske pogodbe in pogodbe o potrditvi odstopa terjatve med novim upnikom in X. d.o.o. Res je sicer sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo, da so vsebinsko enake ugovorne navedbe dolžnika za ta postopek pravno nepomembne oziroma niso predmet presoje v izvršilnem postopku. Dolžnik je namreč zatrjeval, da je bil namen oziroma kavza teh pogodb (glavni namen oziroma razlog obveznostne pogodbe oziroma njen neposredni pravni namen) v protipravnem izigravanju dolžnika tako, da si bo novi edini upnik kot (bodoči) kupec nepremičnine, ki je tudi osebno povezan z dolžnikom, neupravičeno prisvojil dolžnikove nepremičnine. Pri tem ne gre za presojo ničnosti izvršilnega naslova, ki v izvršilnem postopku ni dopustna. Višje sodišče v Ljubljani se je v zadevi I Ip 848/2019 že opredelilo, da se dolžnik lahko upre prenosu terjatve (z uveljavljanjem ničnosti pogodbe o prenosu terjatve) bodisi zaradi narave terjatve, ki se prenaša bodisi zaradi pravno zavarovanega zasebnega interesa. Po presoji višjega sodišča je dolžnik utemeljil svoj pravni interes za ugotovitev ničnosti teh pravnih poslov. Po določbi četrtega odstavka 39. člena OZ je pogodba nična, če ni podlage ali če je ta nedopustna. Nedopustna je podlaga takrat, ko je v nasprotju z Ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je pogodba v skladu z določbo drugega odstavka 40. člena OZ prav tako nična.

10. Dolžnik je torej navedel domnevno podlago ničnosti, vendar pa je v pritožbi že sam navedel, da je upnik tem navedbam med drugim nasprotoval kot neizakazanim. Navedbe, ki jih dolžnik v zvezi ničnostjo poda, morajo biti substancirane, kar pomeni, da mora navesti dejstva, ki ničnost prenosa utemeljujejo in zanje predložiti dokaze (že citirani sklep VSL I Ip 848/2019). Dolžnik pa v ugovoru v zvezi z dejstvi, zaradi katerih naj bi bili pogodbi nični, ni navedel oziroma predlagal prav nobenega dokaza, zato z njimi v postopku v vsakem primeru ne bi mogel uspeti. Po povedanem ni bilo razloga, da bi sodišče prve stopnje ugovoru v tem delu moralo ugoditi zaradi upnikovega pavšalnega prerekanja, saj v tem delu niti ni bil obrazložen. S tem, ko sodišče dolžniku ni vročilo upnikovega odgovora na ugovor, pa ni kršilo dolžnikove pravice do izjave, saj je v odgovoru upnik navajal le (deloma napačna) pravna stališča glede pravice dolžnika do izjave in načina izkazovanja prehoda terjatve na novega upnika, ne pa tudi novih dejstev glede na svoje predlog za vstop, ter se sodišče na njegov odgovor na ugovor ni v ničemer oprlo. Sodišče namreč pravo pozna samo po uradni dolžnosti in upnikov odgovor za odločitev niti ni bil potreben.

11. Končno pa pritožba ni utemeljena niti v delu, v katerem je dolžnik (kot že tudi v ugovoru) zatrjeval, da je bila terjatev poplačana, kar naj bi izhajalo iz predloženih pogodb. Višje sodišče ugotavlja, da takšno dejstvo v razmerju do novega upnika iz predloženih pogodb ne izhaja, temveč sta prejšnja upnika svojo terjatev le odplačno odstopila vsakokratnemu prevzemniku - s tem je terjatev prenehala le v razmerju do odstopnikov, ne pa do novega upnika, končnega prevzemnika terjatve. Kakršnokoli plačilo terjatve novemu upniku pa iz pogodb ne izhaja. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik omenjene trditve ni z ničemer dokazal, tudi sicer pa so bile njegove navedbe v zvezi z navedenim pavšalne, saj dolžnik ni navedel kako in kdaj naj bi bila terjatev plačana. Ne drži torej, da sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

12. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. S pritožbo dolžnik ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Predlog ZIZ-L, EVA 2016-2030-0008, stran 116.