Jedro

Upravičenci pridobijo pravico do zavarovalnine neposredno na podlagi sklenjene pogodbe ob nastopu zavarovalnega primera (smrti zavarovalca) in ne kot dediči iz zapuščine; zavarovanje v korist tretjega pomeni pogodbo, katere dospelost je odložena do trenutka smrti pogodbene stranke, zaradi česar ne govorimo o dedovanju/dediščini.

Dolžnik lahko pripozna zgolj obstoječo (in torej ne neobstoječe, kot to glede tožnice velja v konkretnem primeru) obveznost, pripoznava (po določbah OZ) pa ima učinke zgolj glede morebitnega (pretrganja) zastaranja.

Z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo preidejo na dediča vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti. Nanj torej po samem zakonu (brez posebnega pravnega akta, s katerim bi jih dedič prevzel) preidejo tudi vse zapustnikove obveznosti/dolgovi (izjema so le tiste, ki s smrtjo zapustnika ugasnejo).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških (II. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 2.993,98 EUR nadomesti z zneskom 2.751,32 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3. 10. 2019: - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 69.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2017 dalje do plačila ter plačilo pravdnih stroškov (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi v roku 15-ih dni od vročitve sodbe plačati pravdne stroške v znesku 2.993,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje (vse s stroškovno posledico). Uvodoma omenja, kako je sodišče odločilo in katera razloga je izpostavilo kot nosilna. V nadaljevanju pojasnjuje, kaj naj bi bilo v pravdni zadevi nesporno in naj bi to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Nesporno naj bi bilo tudi, da ni Banka d. d. kot prvenstveni upravičenec iz sklenjenih pogodb o življenjskem zavarovanju niti v enem primeru uveljavljala svoje pravice do izplačila zavarovalnin, prav tako, da se je to zgodilo zato, ker je tožnica potem, ko je po svojem pokojnem sinu podedovala stanovanje, le-tega zaradi poplačila upnika Banka d. d. tudi takoj (nemudoma) prodala in z doseženo kupnino, še preden bi Banka d. d. sploh uveljavljala izplačilo zavarovalnin, v celoti poplačala vse še neplačane obveznosti svojega sina iz vseh treh kreditnih pogodb, s čimer je bila omenjena banka v celoti poplačana. Iz police ne izhaja nobeno konkretno ime upravičenca (beneficiarja), niti ni navedeno, da so upravičenci za izplačilo otroci M. V. ali da so upravičenci njegovi nujni dediči, temveč so kot podredni upravičenci za izplačilo zavarovalnin določeni dediči slednjega, iz pravnomočnega sklepa o dedovanju z dne 6. 2. 2018 pa izhaja, da je zapuščinsko sodišče za njegovo dedinjo do celote razglasilo tožnico. Odločitev sodišča naj bi bila zato v direktnem nasprotju s pravnomočno odločitvijo zapuščinskega sodišča z dne 6. 2. 2018, zaradi česar je z izpodbijano sodbo prekršilo načelo »res iudicata«. Poleg tega se je postavilo v vlogo interpreta oporočne volje M. V. Ne da bi kogarkoli zaslišalo ali sploh karkoli raziskalo, se je zgolj na podlagi vpogleda v listine odločilo, da sta upravičenca za izplačilo njegova sinova, čeprav le-ta nista navedena kot upravičenca z imenom in priimkom niti opisno. Če bi bilo res tako, kot je tolmačilo sodišče, bi bilo zelo verjetno za pričakovati, da bi predpravdni zahtevek in to tožbo sprožila mladoletna sinova po svojih zakonitih zastopnicah. Vendar noben od njiju zahtevka za izplačilo zavarovalnin ni vložil, kar je povsem jasen pokazatelj, da se nista štela za upravičenca za izplačilo zavarovalnin. Tega ugovora toženka ves čas trajanja predpravdnega postopka sploh ni postavila, in sicer vse dokler v tej pravdni zadevi ni pooblastila pooblaščene odvetniške družbe. Toženka je tožnico v dopisu z dne 30. 11. 2017 celo imenovala upravičenko po polici in ji izplačala znesek 348,90 EUR. Ugovora, da tožnica ni upravičenka, toženka kot profesionalna ustanova do začetka te pravde ni postavila, ampak je ravnala tako, kot da je tožnica upravičenka do izplačila, le da ji to ne pripada, ker sklenitelj zavarovanj ni nudil ustreznih podatkov o svojem zdravstvenem stanju. Pritožba izpostavlja, da naj bi upoštevaje predhodno navedeno toženka pripoznala tožnico za upravičenko in za beneficiarko za izplačilo zavarovalnin. Odločitev sodišča je zmotna tudi zato, ker noben od obeh sinov pokojnega M. V. zahtevka za izplačilo zavarovalnin ni postavil. Če bi imel slednji v mislih to, kar je zapisalo sodišče, potem bi enostavno kot upravičence poimensko navedel oba svoja sinova in kakršnegakoli dvoma o tem ne bi bilo. Tako pa je kot upravičence za izplačilo zavarovalnin navedel dediče in tožnica se je s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Velenju izkazala kot edini dedič po pokojnem sinu. Pritožba opozarja na judikat VSM sklep I Cp 126/2019 (in pojasnjuje, kaj je v njem navedeno) kot tudi na vsebino 988. člena OZ, zaradi katerega naj bi se sodišče materialno pravno zmotno ukvarjalo z določbo tretjega odstavka 984. člena OZ. Njene trditve o načinu izpolnjevanja polic za življenjsko zavarovanje so v pretežni meri ostale neprerekane. Tožnica je prvenstvena upravičenka za izplačilo zavarovalnin tudi na podlagi zakonite subrogacije. Pojasnjuje, kaj naj bi v tem oziru navedla v pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2019. Jasno je zapisala, da je poplačala, tuj dolg torej dolg svojega sina, ki ga je imel do svojega kreditodajalca Banke d. d. in do Zavarovalnice d. d., kjer je bil eden treh izmed kreditov dodatno zavarovan. Na poziv sodnika na glavni obravnavi dne 3. 10. 2019 je še pojasnila, da je to storila kot dedinja po svojem sinu M. Ker dedič skladno s 142. členom ZD do višine podedovanega premoženja jamči za zapustnikove dolgove, ima pravni interes te dolgove poplačati. Poudarja, da ni podedovala obveznosti svojega sina, temveč je na opisani podlagi jamčila za njegove dolgove. Tako je poplačala tuj (sinov) in ne svoj dolg. S tem, ko je poplačala terjatev, ki jo je imela Banka d. d. do njenega sina, za kar je imela očiten pravni interes, in sicer da se je kot dedinja po sinu izognila zahtevkom Banke d. d. in Zavarovalnice d. d. iz naslova odgovornosti po 142. členu ZD, je ob izpolnitvi po samem zakonu (sklicuje se 275. člen OZ) stopila na mesto prej omenjene banke kot prvenstvenega upravičenca do izplačila zavarovalnin. Predmet dedovanja ni čista zapuščina, zaradi česar sodišče v sklepu o dedovanju ne ugotavlja višine in obstoja dolgov pokojnega, temveč dedičem izroči le aktivo. Sodišče naj bi v 16. točki obrazložitve napačno povzelo njene trditve. Nikoli ni navedla, da je izpolnila obveznosti „svojega pravnega prednika“ M. V., kot je to v povzetek njenih navedb zapisalo sodišče. Slednji v odnosu do nje in sklenjenih kreditnih pogodb ni bil njen pravni prednik. Sama kreditnih pogodb na noben način ni podedovala, da bi bil M. V. njen pravni prednik. Zaradi določbe 142. člena ZD, ki obče človeško povsem razumljivo uvaja odgovornost dedičev zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, ima dedič, ki podeduje premoženje, povsem jasen pravni interes poplačati pokojnikove (in ne svoje) dolgove upnikom, da se s tem izogne njihovemu uveljavljanju plačila od dediča. Razlogovanje sodišča v točkah 15 do 18 naj bi bilo materialno pravno in dejansko popolnoma zmotno, v določenih delih pa tudi nerazumljivo, ko se sodišče ukvarja z vprašanjem, ali je s poplačilom kreditnih obveznosti svojega sina tožnica morda plačevala obveznosti toženke iz naslova sklenjenih življenjskih zavarovanj do Banke d. d. kot primarne upravičenke do zavarovalne vsote. Česa takega sama ni trdila, niti ne izhaja iz njenih dokazov, polega tega pa je nelogično. Sprašuje se, zakaj bi plačevala toženkine obveznosti iz naslova sklenjenih življenjskih zavarovanj do Banke d. d. Do trditve, da je s plačilom stopila na mesto omenjene banke kot prvenstvenega beneficiarja sklenjenih življenjskih zavarovanj, se sodišče ni izjasnilo, prav tako pa je v nasprotju z njenimi jasnimi navedbami zapisalo, da „tožničino trditve napotujejo na zaključek, da je plačevala svojo lastno in ne tujo obveznost. Glede stroškovne odločitve poudarja, da je vrednost spornega predmeta v predmetni zadevi 69.000,00 EUR. Z ozirom na to osnovna postavka znaša 1000 in ne 1100 točk, kot je to toženi stranki priznalo sodišče prve stopnje. Narok z dne 30. 10. 2019 je potekal manj kot eno uro, zaradi česar stranke do urnine v zvezi s pristopom nanj niso upravičene. Prav tako je toženka v zadevi vložila odgovor na tožbo, zaradi česar se prva pripravljalna vloga ovrednoti le še s 75 % osnovne postavke, druga pripravljalna vloga pa s 50 % osnovne postavke.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v točkah 10 – 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, sklicujoč se na za to presojo relevantne določbe OZ1, pravilno zaključilo in prepričljivo obrazložilo, zakaj tožnica ni upravičenka (beneficiar) do zavarovalnin iz (treh) pogodb o življenjskem zavarovanju, ki jih je s toženko sklenil njen sin M. V. Pritožbeno poudarjanje, da Banka d. d. kot prvo (primarno) določeni upravičenec (za primer smrti zavarovalca M. V.) do prejema zavarovalnine po vseh treh pogodbah niti po eni od njih izplačila ni uveljavljal, kot tudi pojasnjevanje, da je bilo to zato, ker naj bi omenjeni banki sama v celoti poplačala vse sinove neporavnane obveznosti iz kreditnih pogodb, je za presojo, kdo je po predmetnih zavarovalnih pogodbah predviden kot upravičenec do zavarovalnine, nebistveno.2

6. Prav tako je za presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje nebistveno, da je tožničin sin kot upravičence za morebitni preostanek zavarovalne vsote, ne da bi jih poimensko navedel (oziroma ne da bi kot upravičenca izrecno opredelil svoja mladoletna otroka), določil svoje dediče. V omenjenem primeru ni šlo za (oporočno) določitev dedičev s strani pokojnega V. (kot si to z ozirom na podani očitek, da se je sodišče prve stopnje postavilo v vlogo interpreta oporočne volje slednjega, očitno napačno razlaga pritožnica), ampak za pogodbeno določitev upravičenca (beneficiarja) v okviru pogodb, sklenjenih v korist tretjega (glej pojasnilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). V primeru pogodb (o življenjskem zavarovanju), kot jih je s toženko sklenil M. V., je (bil) z navedbo dedičev opredeljen »zgolj« beneficiar. Pogoj za to, da takšna oseba pridobi upravičenje iz zavarovalnih pogodb, pa ni, da dedič tudi »ostane« oziroma (pravilneje), da deduje. K omenjenemu zaključku vodita okoliščina, da nastane obveznost zavarovalnice do upravičenca glede na stanje ob nastopu zavarovalnega primera oziroma ob smrti zavarovalca3 (v konkretnem primeru smrti M. V.), ter (predvsem) uporaba določbe tretjega odstavka 984. člena OZ,4 ki izrecno določa, da so v primeru, ko so kot upravičenci do izplačila zavarovalne vsote določeni dediči, ti do nje upravičeni tudi, če se dediščini odpovejo. Pod (abstraktni) dejanski stan, ki ga ureja omenjena določba, sodi tudi obravnavani primer. Kot je prav tako (v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sta bila dediča ob smrti M. V. njegova sinova, ki pa sta se tekom zapuščinskega postopka dedovanju odpovedala (tem ugotovitvam pritožba niti ne oporeka oziroma ne navaja, da slednje nista bila dediča, ki sta se dedovanju odpovedala). Zato tudi ni bistveno, da v zavarovalnih policah (kot upravičenca) nista bila opredeljena z imenom in priimkom.5 Že »zgolj« uporaba prej omenjenih določb OZ pripelje do zaključka, da sta lahko le sinova M. V. (kljub kasnejši odpovedi dedovanju) upravičenca do zavarovalnine (ki naj bi ostala po poplačilu dolga iz kreditnih pogodb) in ne tožnica, ki je v posledici njune odpovedi dediščini sicer res postala dedinja, ne pa (upoštevaje tretji odstavek 984. člena OZ) tudi upravičenka iz predmetnih zavarovalnih pogodb.

7. Kot je to v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje, pridobijo upravičenci pravico do zavarovalnine neposredno na podlagi sklenjene pogodbe ob nastopu zavarovalnega primera (smrti zavarovalca) in ne kot dediči iz zapuščine6 (zavarovanje v korist tretjega pomeni pogodbo, katere dospelost je odložena do trenutka smrti pogodbene stranke,7 zaradi česar ne govorimo o dedovanju/dediščini). Tudi če sinova menita (na kar nakazuje pritožba), da nista upravičenca, to ne pomeni, da res nista,8 oziroma da je to (pri)tožnica. Prav tako za to presojo (samo za sebe) ni odločilno pritožničino poudarjanje, da slednja nista vložila tožbe, kot jo je sama, oziroma da nista vložila zahtevka. Vso to pritožbeno navajanje v zvezi z (ne)aktivnostjo sinov M. V.9 tudi sicer predstavlja (nedopustno) novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP10). Toženka je namreč v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi z dne 13. 9. 2019 jasno izpostavila, da je potrebno kot upravičenca iz zavarovalnih polic šteti prav njiju, a tožnica nič od tega (kar v zvezi z njima navaja sedaj v pritožbi) ni zatrjevala.11

8. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdo je upravičen dedovati po pokojnem M. V., niti ni ugotovilo, da tožnica ni dedinja (oziroma da slednja ni podedovala celotne zapuščine, kot to izhaja iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Velenju D 26/2017 z dne 6. 2. 2018 v prilogi A2), kakor si to slednja napačno razlaga, je neutemeljen tudi očitek kršitve načela »res iudicata«.12 Prav tako so (kot je bilo to že prej poudarjeno) očitno neutemeljene trditve, da se je sodišče prve stopnje postavilo v vlogo interpreta oporočne volje M. V. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (razlagalo) nobene oporočne volje,13 ampak je upoštevajoč relevantne določbe OZ (predvsem določbo tretjega odstavka 984. člena OZ) zgolj pravilno pojasnilo pomen pogodbene določbe o določitvi upravičenca iz obravnavanih pogodb o življenjskem zavarovanju.

9. Za presojo pravilnosti ugotovitve, da tožnica ni upravičenka iz zavarovalnih pogodb, nadalje ni relevantno niti pritožbeno pojasnjevanje, da toženka (kot profesionalna ustanova, ki mora več ravnati s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka) ugovora v tej smeri pred pravdo ni postavila (ter da to vprašanje do začetka pravde ni bilo sporno) in da je tožnico v dopisu z dne 30. 11. 2017 imenovala kot upravičenko po polici ter ji izplačala znesek 348,90 EUR (trditve o plačilu omenjenega zneska, vključno s tem, kaj naj bi predstavljal, tudi sicer predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto14 - prvi odstavek 337. člena ZPP). Če je toženka pred pravdo napačno15 menila, da je tožnica upravičenka, to ne pomeni, da je samo zato tudi bila oziroma postala. Že sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo (pri čemer pritožba tem razlogom jasno/argumentirano niti ne oporeka), da lahko dolžnik pripozna zgolj obstoječo (in torej ne neobstoječe,16 kot to glede tožnice velja v konkretnem primeru) obveznost ter da ima pripoznava (po določbah OZ17) učinke zgolj glede morebitnega (pretrganja) zastaranja. Ker je M. V. za primer smrti določil upravičence (med katere pa ne sodi tožnica), pri tem pa njihova določitev zaradi preklica ali odklonitve določene osebe ali iz kakršnegakoli drugega razloga, ni ostala brez učinka,18 je neprepričljivo tudi pritožbeno poudarjanje, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo 988. člena OZ (in ne tretjega odstavka 984. člena OZ). Tožnica namreč v postopku na prvi stopnji v tem oziru ni podala nobenih potrebnih konkretnih (jasnih) trditev, kar pa velja tudi za obravnavano pritožbo.19 Za presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje je nerelevantno tudi pritožničino izpostavljanje svojih na prvi stopnji podanih trditev o tem, da naj bi celotno dokumentacijo v zvezi s sklepanjem pogodb o življenjskem zavarovanju urejale uslužbenke Banke d. d. v Š. (ki naj bi navedle tudi, kdo je upravičen do zavarovalnine). Zakaj naj bi bilo to za odločitev v konkretni zadevi pomembno, ni razvidno, niti pritožba tega ustrezno (argumentirano) ne pojasni.20 Kot je razvidno iz (točke III) njene prve pripravljalne vloge z dne 21. 5. 2019 oziroma (točke V) pripravljalne vloge z dne 30. 9. 2019, je tožnica te okoliščine navajala v odgovor na toženkin očitek, da je M. V. namerno podal neresnično prijavo podatkov o zdravstvenem stanju (na kar je toženka v pripravljalni vlogi z dne 13. 9. 2019 tudi argumentirano odgovorila21), in ne v zvezi z vprašanjem, ali je upravičenka iz zavarovalnih pogodb (glej II. točko njene pripravljalne vloge z dne 21. 5. 2019).

10. Zakaj tožnica ni postala upravičenka niti na podlagi zakonite subrogacije, je v točkah 15 – 18 obrazložitve izpodbijane sodbe prav tako prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje. V tem okviru je bistveno, da tožnica z zatrjevanim poplačilom obveznosti iz kreditnih pogodb, ki jih je z Banko d. d. sklenil njen pokojni sin, ni (kot je to sicer trdila) poplačala tujega ampak svoj dolg.22 Tožnica je (glej 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) v posledici odpovedi dedovanju sinov M. V. postala njegova (edina) dedinja oziroma univerzalna pravna naslednica ter posledično do višine vrednosti podedovanega premoženja tudi odgovorna za njegove dolgove (prvi odstavek 142. člena ZD23). Vendar pa so le-ti postali njeni (lastni) dolgovi. Kot univerzalna pravna naslednica (dedinja) namreč ni podedovala le zapustnikovih premoženjskih pravic, ampak (za razliko kot meni sama) tudi (kreditne) obveznosti/dolgove. Z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo preidejo na dediča vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti. Nanj torej po samem zakonu (brez posebnega pravnega akta, s katerim bi jih dedič prevzel) preidejo tudi vse zapustnikove obveznosti/dolgovi (izjema so le tiste, ki s smrtjo zapustnika ugasnejo).24 Na dejstvo, da zapustnikovi dolgovi preidejo in posledično postanejo dedičevi »lastni« dolgovi, okoliščina, da slednji zanje odgovarja samo do višine vrednosti podedovanega premoženja,25 nima nobenega vpliva, še manj dejstvo (ki ga izpostavlja pritožba), da zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju zapustnikovih dolgov ne navaja (ugotavlja).26 Pritožničinemu poudarjanju, da sinovih obveznosti ni podedovala, iz predhodno omenjenih razlogov ni moč slediti. Da je imela »interes« sinove dolgove do Banke d. d. poravnati, drži, 27 a kot rečeno, je šlo za njen (podedovan) in ne tuj dolg. To je kot bistveno izpostavilo že sodišče prve stopnje, ki se mu zato do (ne)relevantnosti njene trditve o interesu, ki naj bi ga imela za poplačilo kreditnih obveznosti, ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Gre namreč za enako situacijo (enak »interes«), kot če bi te (takrat njegove) dolgove pred smrtjo poravnal njen sin. Iz omenjenih razlogov zato ne gre dejanski stan iz 275. člena OZ, ki ureja primer, ko plačnik izpolni tujo (in ne lastno) obveznost. 11. Neprepričljiv je nadalje pritožničin očitek, da naj bi sodišče prve stopnje (v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) napačno povzelo njene trditve, njeno pojasnjevanje, da je na naroku dne 3. 10. 2019 (na poziv sodišča) navedla, da je sinove obveznosti iz kreditnih pogodb plačala, ker je bila njegova dedinja, pri čemer ni trdila, da je izpolnila obveznosti svojega pravnega prednika, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje, pa nebistveno. Zaključek sodišča prve stopnje (ki ga je naredilo na podlagi njene navedbe, podane na omenjenem naroku, da je sinove obveznosti do Banke d. d. iz naslova kreditnih pogodb izpolnila kot njegova dedinja), da je tožnica s tem plačala svojo in ne tuje obveznosti (zaradi so učinki zakonite subrogacije že pojmovno izključeni), ne predstavlja (napačnega) povzemanja, kot to neutemeljeno očita pritožba, ampak materialno-pravni sklep, ki je (glede na vse predhodno navedeno) povsem pravilen. Pritožbeni očitek o materialno pravni in dejanski napačnosti ter nerazumljivosti28 razlogov sodišča prve stopnje prav tako ne drži. Omenjeno sodišče je nadalje izpostavilo in obrazložilo tudi, zakaj pogoji za zakonito subrogacijo ne bi bili podani niti, če bi tožnica trdila, da je s poplačilom kreditnih obveznosti svojega sina pravzaprav poplačala toženkine obveznosti iz naslova sklenjenih življenjskih zavarovanj do Banke d. d. kot primarne upravičenke do zavarovalne vsote. Iz obrazložitve (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) je jasno razvidno, da tožnica teh trditev ni podala, a da sodišče (hipotetično) pojasnjuje, zakaj ji tudi v primeru, da bi jih, ne bi bilo moč slediti. Pritožnica se sprašuje, zakaj bi plačevala toženkine obveznosti do Banke d. d. iz naslova sklenjenih življenjskih zavarovanj, kar enako (z zaključkom, da za kaj takega ni videti pravnega/stvarnega interesa) ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

12. Pritožbeni trditvi, da je tožena stranka iz razloga, ker je vložila odgovor na tožbo, za prvo pripravljalno vlogo upravičena le do 75% osnovne postavke (nagrade), za drugo pripravljalno vlogo pa v višini 50%, ter da je drugače le v primerih, ko se zadeva začne z elektronsko izvršbo, ni moč slediti. Kaj takega namreč iz Tar. št. 19 Odvetniške tarife (OT),29 ki to ureja, ne izhaja. Upoštevaje vrednost spornega predmeta (69.000,00 EUR) in vrednost točke ob vložitvi odgovora na tožbo (0,459 EUR) je sodišče prve stopnje toženki za sestavo odgovora na tožbo (1. točka Tar. št. 19 OT) upravičeno priznalo 1100 točk. Za kasnejša toženkina opravila pa bi moralo res izhajati iz osnovne nagrade v višini 1000 točk, saj je v posledici (dne 6. 4. 2019 uveljavljene) spremembe vrednosti točke (0,60 EUR) prišlo do spremembe vrednosti nagrade oziroma števila točk za opravljene storitve30 (1000 točk), pri čemer pa ne gre za izjemo (ko takšne spremembe ni moč upoštevati), predvideno v 3. odstavku 12. člena OT.31 V skladu z navedenim je toženka za prvo pripravljalno vlogo in za pristop na narok upravičena (za vsako od omenjenih opravil) do nagrade v višini 1000 točk (in ne po 1100 točk, kot ji je to priznalo sodišče prve stopnje), za drugo pripravljalno vlogo pa v višini 750 točk (in ne 825 točk, kot ji je to priznalo sodišče prve stopnje). Prav tako drži pritožbena navedba, da je narok dne 3. 10. 2019 trajal manj kot uro, zaradi česar toženi stranki ne gre urnina v višini 50 točk (6. člen OT). Z ozirom na predhodne ugotovitve je bilo potrebno prisojeno povračilo stroškov znižati za 325 točk, kar upoštevaje relevantno vrednost točke (0,60 EUR), povračilo administrativnih stroškov (11. člen OT) in 22% DDV skupaj znaša 242,66 EUR. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi (delno) ugodilo in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo (358. člen ZPP) tako, da se znesek 2.993,98 EUR nadomesti z zneskom 2.751,32 EUR.

13. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno tožničino pritožbo v preostalem zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP). Z ozirom na to, da je tožnica s pritožbo uspela zgolj v sorazmerno majhnem delu (samo delno zoper stroškovno odločitev), sama nosi stroške nastale z njeno vložitvijo (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama nosi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o njej (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 2 Tudi sicer pritožbeno poudarjanje, da naj bi bilo v konkretni zadevi nesporno, da omenjena banka iz razloga, ker naj bi tožnica (iz kupnine za podedovano stanovanje) takoj poplačala kreditne obveznosti, pravice do izplačila zavarovalnin ni uveljavljala, ne drži, saj tožnica takšnih (jasnih) trditev v postopku na prvi stopnji sploh ni podala (glej npr. njene trditve na 2. strani prve pripravljalne vloge z dne 21. 5. 2019), kar velja tudi za toženko. To pomeni, da imamo opravka s pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). 3 V zvezi s tem glej razloge oziroma zaključke sodišča prve stopnje v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožba ustrezno (argumentirano) ne izpodbija. 4 Ta določba očitno ni bila upoštevana v zadevi VSM I Cp 126/2019, na katero se sklicuje pritožba. 5 Glej tudi tretji odstavek 981. člena OZ. 6 Glej A. Polajnar Pavčnik, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, četrta knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 917 in 918. 7 Glej Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja – zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978, str. 795. 8 Njuno (subjektivno) dojemanje in sploh poznavanje teh upravičenj (zavarovalnih pogodb, ki jih je sklenil njun oče), je za to presojo (oziroma ugotovitev, da sta upravičenca iz obravnavanih pogodb) nepomembno. 9 Glej tudi drugi odstavek 984. člena OZ. 10 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 11 Zaradi česar pritožbenemu zatrjevanju o nespornosti okoliščine (ki je ni zatrjevala niti toženka), da sinova pokojnega M. V. izplačila življenjskih zavarovanj od tožene stranke nista uveljavljala, ni moč slediti. 12 Ker sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da se zavarovalčeva sinova dedovanju po njem nista odpovedala (ampak prav nasprotno – glej 14. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), niti, da ta odpoved ne bi imela učinkov, kot jih ima v skladu z zakonom, je brezpredmetno pritožbeno sklicevanje na VSM sklep I Cp 126/2019 z dne 12. 3. 2019, iz katerega izhaja, da odpoved dediščini, ki je ni moč preklicati, pomeni izjavo volje dediča po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič. 13 Pritožba, ki v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita tudi, da ni nikogar zasliševalo ali česarkoli raziskovalo, pri tem niti ne pojasni, koga naj bi zaslišalo in glede česa, oziroma kaj naj bi raziskovalo. 14 Okoliščina, da to izhaja iz dopisa z dne 30. 11. 2017 na katerega se je v vlogi z dne 21. 5. 2019 sklicevala in ga predložila (A23), potrebnih (pravočasnih) trditev ne more nadomestiti. 15 Za odločitev v predmetni zadevi je tudi nebistveno, ali je bila takšna (napačna) presoja posledica njenega morebitnega premalo skrbnega ravnanja. 16 Glej npr. VSL sklep I Cpg 1087/2005 z dne 1. 2. 2007. 17 Glej 364. člen omenjenega zakona. 18 Zaradi česar bi posledično zavarovalna vsota pripadla premoženju zavarovalca in prešla kot njegov del z drugimi njegovimi pravicami na njegove dediče (glej 988. člen OZ). 19 V kateri (ne da bi to zatrjevala v postopku na prvi stopnji) »zgolj« navaja, da sinova M. V. zahtevka za izplačilo zavarovalnin nista vložila in da se nista štela za upravičenca do tega izplačila, prav tako, da takšnega izplačila ni zahtevala Banka d. d. (glej tudi sprotno opombi št. 2 te sodbe). 20 Pritožnica v tem okviru ne zatrjuje, da bi bile relevantne pogodbene določbe nejasne (kar tudi sicer ne bi držalo), niti da te ne bi odražale volje njenega pokojnega sina. Sam očitek, da naj bi sodišče prve stopnje njegovo voljo tolmačilo na način, ki ni v skladu z do sedaj izvedenimi dejanji (opustitvami), pa je ne le povsem splošen, ampak tudi sicer očitno neutemeljen (neizkazan). 21 Zaradi česar pritožbeno navajanje, da so ostale te trditve v pretežni meri neprerekane, ne drži. 22 Kar velja tudi za njeno omenjanje poplačila sinovega dolga do Zavarovalnice d. d.. 23 Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami. 24 Glej Karel Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, 1991, str. 176 in 177. 25 Kakšna naj bi bila ta višina v razmerju do poravnanih obveznosti, pritožba ne navaja. 26 In da (kot prav tako poudarja pritožba) predmet dedovanja ni čista zapuščina. 27 Da bi se s tem izognila zahtevkom Banke d. d. (kot navaja), seveda drži, a to ne pomeni (kot je bilo poudarjeno), da je (bi) plačala tuj dolg. 28 Kar pritožnica utemeljuje z (neobrazloženo) okoliščino, da naj bi bilo sodišče prve stopnje očitno zapeljano s toženkinimi trditvami. 29 Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami. 30 Glej drugi odstavek 12. člena OT; prav tako VSL sklep II Cp 1645/2019 z dne 27. 11. 2019. 31 Ki pride v poštev, če se število točk zaradi spremenjene tarife zniža za več kot 10 % (kar bi bilo v konkretnem primeru za več kot 110 točk, do česar pa ni prišlo).