Jedro

Čeprav sodišče prve stopnje dolžnikovega odgovora na odgovor upnika na dolžnikov ugovor ni posredovalo upniku pred odločitvijo z izpodbijanim sklepom, s tem ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. To vlogo je namreč upniku vročilo obenem z izpodbijanim sklepom in tako je upnik imel možnost o njej se upoštevno izjasniti, kar je tudi storil, v tu obravnavani pritožbi.

Očitno je sodišču prve stopnje, ki je izpodbijani sklep izdalo, jezik, v katerem je izvršilni naslov, poznan, nedvomno pa je poznan tudi upniku. Torej uporaba izvršilnega naslova kot dokazne listine v tujem jeziku na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivala, niti upniku ni bila kratena pravica seznaniti se z dokazom v njemu znanem jeziku. Da upnik jezik, v katerem je izvršilni naslov, obvlada, potrjuje dejstvo, ko izvršilni naslov komentira tudi v pritožbi in niti sam ne oporeka, da ga ne bi obvladal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je iz izpodbijanim sklepom pod 1. točko izreka ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi v tej izvršilni zadevi, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo, pod 2. točko izreka pa je ugodilo predlogu dolžnika za ustavitev izvršbe na premičnine in nepremičnine ter odredilo izbris zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi.

Zoper odločitev pod 1. točko izreka izpodbijanega sklepa se je v roku pritožil upnik iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaključek, da naj bi avstrijsko sodišče pri odločanju v izvršilnih naslovih dejansko uporabilo slovensko pravo in upoštevalo Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), za kar ves čas postopka med strankama ni bilo spora, sprejelo zgolj na podlagi vloge dolžnika, naslovljene "odgovor na odgovor upnika na dolžnikov ugovor", katera je bila upniku vročena šele 22. 03. 2010 skupaj z izpodbijanim sklepom. Ker je dolžnik v tej vlogi dodatno obrazložil svoje stališče, bi sodišče prve stopnje upniku navedeno vlogo moralo vročiti in mu dati možnost izjasnitve, zlasti bi ga moralo pozvati, da predloži tudi prevod obrazložitve izvršilnih naslovov, na podlagi katerih se vodi predmetni izvršilni postopek. Ker se upnik o tej vlogi ni mogel izjasniti, sodišče prve stopnje pa je dolžnikove navedbe smiselno štelo za resnične, je sodišče s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz navedene vloge dolžnika izhaja, da naj bi avstrijsko sodišče pri odločanju o izvršilnih naslovih uporabilo izključno slovensko pravo, to je norme ZOR-a, skupaj s slovensko Odvetniško tarifo. Dolžnik se sklicuje na razloge sodbe na strani 42 in 43. Pritožba opozarja, da je upnik predlogu za izvršbo predložil izvršilna naslova v prevodu le glede izreka, ne pa tudi obrazložitve, tako, da prevoda obrazložitve v spisu ni. Zato upniku ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo v postopku odločanja pred avstrijskim sodiščem uporabljeno slovensko pravo, niti to iz obrazložitve sklepa ne izhaja. Ker ni opravilo niti naroka, je nerazumljiv zaključek, da med strankama ni bilo spora o uporabi prava. Ker v izpodbijanem sklepu ni potrebnih razlogov, je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je v izvršilnih naslovih na večih straneh govora o uporabi prava, ne zgolj na 42. in 43. strani. Zato je v predmetnem postopku primarno ugotoviti, katero pravo, slovensko ali avstrijsko, je uporabilo avstrijsko sodišče pri odločanju. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo tudi določbi 8. in 20. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). V predmetnem postopku bi namreč bilo potrebno ugotoviti, kakšno pravo konkretno je uporabilo sodišče pri odločitvi v izvršilnem naslovu.

Dolžnik z odgovorom na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav sodišče prve stopnje dolžnikovega odgovora na odgovor upnika na dolžnikov ugovor z dne 15. 09. 2009 ni posredovalo upniku pred odločitvijo z izpodbijanim sklepom, s tem ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. To vlogo je namreč upniku vročilo obenem z izpodbijanim sklepom in tako je upnik imel možnost o njej se upoštevno izjasniti, kar je tudi storil, v tu obravnavani pritožbi.

Slediti ne gre niti zatrjevanju pritožbe o absolutno bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Res mora biti po 2. odstavku 226. člena ZPP listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi prevod te listine v slovenski jezik. Sodišče prve stopnje se je pri svojem zaključku o uporabi prava oprlo na obrazložitev v izvršilnem naslovu. Čeprav je ta v spisu v tujem jeziku brez prevoda, s sklicevanjem nanjo sodišče ni bistveno kršilo določb prej citiranega 2. odstavka 226. člena ZPP, zlasti pa ne vzdrži pritožbena trditev, da izpodbijani sklep ne bi imel razlogov. Očitno je sodišču prve stopnje, ki je izpodbijani sklep izdalo, jezik, v katerem je izvršilni naslov, poznan, nedvomno pa je poznan tudi upniku. Torej uporaba izvršilnega naslova kot dokazne listine v tujem jeziku na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivala, niti upniku ni bila kratena pravica seznaniti se z dokazom v njemu znanem jeziku. Da upnik jezik, v katerem je izvršilni naslov, obvlada, potrjuje dejstvo, ko izvršilni naslov komentira tudi v pritožbi in niti sam ne oporeka, da ga ne bi obvladal. Pritožbeno sodišče nadalje sprejema za pravilno uporabljeni po sodišču prve stopnje tudi določbi 8. in 20. člena ZMZPP, vključno z vsemi razlogi za njuno uporabo, posledično čemur je materialnopravno pravilna tudi odločitev o tožbenem zahtevku, ko je ta zaradi zastaranja zavrnjen. V odgovor pritožbi v tem delu le to, da pritožba opredeljeno niti ne oporeka pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o uporabi slovenskega prava pri odločitvi v izvršilnem naslovu, tako, da se pritožbeno sodišče o pritožbenih navedbah niti ne more opredeliti. Slednja namreč zgolj pavšalno zatrjuje, da bi moralo sodišče uporabljeno pravo ugotoviti iz prevoda izvršilnega naslova, v nobenem primeru pa ne, da slovensko pravo dejansko ne bi bilo uporabljeno.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker upnik s pritožbo ni uspel in je zavrnitev povračila teh stroškov zaobsežena v zavrnitvi pritožbe, dolžnik pa v svojem odgovoru na pritožbo povračilo teh stroškov ni zahteval.