Jedro

Merila in smernice, vzpostavljene v sodni praksi SES, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati na način, kot to predlaga pritožnik le v primeru, če bi šlo za podobne okoliščine primera (naravo blaga), kot v tistih, v katerih je SES že odločalo.

V konkretnih okoliščinah ne moremo šteti, da so predstave potrošnika o tetrapaku soka podobne tistim, ki jih potrošnik veže na cisterno v zvezi s kurilnim oljem.

Od objave prijave znamke v registru URSIL, eksulpacija iz razloga, da kršitelj ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da uporablja tujo znamko, ni mogoča.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v II/1. točki izreka razveljavi v delu, ki se nanaša na „označevanje storitve prodaja premoga, drv, briketov, plinskega olja, plina“; - v II/2., II/4., II/5. ter III. točki razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu točke II/1. ter točki II/3. izreka potrdi.

2. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je: ugotovilo kršitev storitvene znamke in toženi stranki L. d.o.o. prepovedalo kršitev in bodoče kršitve znamke FRECE, št. Reg. 2000671899, vpisane v registru Urada RS za intelektualno lastnino, zlasti pa uporabo za označevanje storitve prodaja goriv, zlasti kurilnega olja, nadalje za označevanje storitev prevozništvo s cisternami (I. točka izreka sodbe); v preostalem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. Toženi stranki L. d.o.o. se prepove kršitev in bodoče kršitve znamke FRECE, št. Reg 2000671899, vpisane v registru Urada RS za intelektualno lastnino, zlasti pa uporaba za označevanje blaga goriv (vključno goriva za motorje); kuriva; drva; oglje; premog; briketi in oglje za žar; kurilno olje, ekstra lahko, lahko; mazut; plinsko olje; naftni derivati, vključno z bencinom; petrolej, nadalje za označevanje storitve prodaja energentov; prodaja premoga, drv, briketov, plinskega olja, plina, nadalje za skladiščenje blaga.

2. Tožena stranka L. d.o.o. je dolžna objaviti izrek sodbe v dnevnikih Večer, Delo in Slovenske novice ter tednikih Mladina, MAG ter 7 dni, v 15 dneh od izdaje sodbe prve stopnje, sicer lahko to stori tožnica na svoje stroške (pravilno: na stroške tožene stranke).

3. Tožena stranka L. d.o.o. je dolžna na svoje stroške obvestiti svoje stranke na območju kroga s polmerom 100 km in središčem v Veliki Pirešici o tem, da je protipravno uporabljala znamko FRECE, nadalje, da ni prava naslednica družbe F.-M. oziroma F., nadalje da je prava nosilka znamke FRECE tožnica, se tožnici opravičiti in končno, objaviti telefonsko številko tožnice, da bodo potrošniki vedeli, kje lahko naročijo kurilno olje pod znamko FRECE, v 15 dneh od izdaje sodbe prve stopnje, v nasprotnem sme to na stroške tožene stranke storiti tožnica, tožnica pa ji mora izročiti elektronsko obliko baze podatkov svojih strank.

4. Tožena stranka L. d.o.o. je dolžna tožnici plačati običajno licenčnino za protipravno uporabo znamke FRECE v višini 5 odstotkov celotnega prometa kurilnega olja bencinskega servisa V. P., nadalje 5 odstotkov od celotnega prometa kurilnega olja v krogu s centrom v V. P. in polmerom 100 km kot tudi izgubljeni dobiček v višini 2 odstotka od vrednosti prepeljanega blaga za tretje in za svoj račun v območju 100 km od bencinskega servisa V. P., vse računajoč od 07. 09. 2007 do dneva plačila, podrejeno od dneva izdaje sodbe prve stopnje, a najmanj 202.800,00 EUR (dvestodvatisočosemsto evrov), vse v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe prve stopnje, pod izvršbo.

5. Tožena stranka L. d.o.o. je dolžna tožnici plačati zamudne obresti na prisojeno iz 4. točke, od vsakega petega v mesecu za znesek preteklega meseca, od 07. 09. 2007 do dneva plačila, v 15 dneh od izdaje sodbe prve stopnje, pod izvršbo.“ (II. točka izreka sodbe) ter pravdnima strankama naložilo, da vsaka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (točka II in III izreka prvostopenjske sodbe). Uveljavljala je vse pritožbene razloge, zaradi katerih je mogoče pritožbo vložiti in predlagala, da pritožbeno sodišče razsodi samo, kolikor je to mogoče, oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Toženi stranki je bila pritožba pravilno vročena v odgovor. Odgovora ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo prepovednemu zahtevku, upoštevajoč dosedanje kršiteljevo delovanje in sicer pri uporabi za označevanje storitev prodaje kurilnega olja (kot izhaja iz točke I izreka sodbe). Ni pa ugotovilo kršitve znamke FRECE pri uporabi za označevanje blaga (zavrnilni del v točki II/1) ter zavrnilo vsa sredstva restitucije (odškodnino ter druge), kot je razvidno iz točk II/2, II/3 ter II/4 izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zaradi preglednosti obrazložitve najprej obravnavalo neutemeljeni del pritožbe (glej razdelek 1), nato pa še utemeljeni del pritožbe, ki je pritožbenemu sodišču narekovala delno razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (glej razdelek 2). Delno pa je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti razveljavilo tudi točko II/1 izreka prvostopenjske sodbe (glej razdelek 3).

O delu, v katerem je pritožba neutemeljena (nerazveljavljeni del točke II/1, točka II/3 izreka sodbe sodišča prve stopnje)

1. 1. Uporaba znaka Frece za označevanje blaga (potrjeni del točke II/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje) Imetniku blagovne znamke Zakon o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1) podeljuje upravičenje, da tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, prepreči v gospodarskem prometu (1) ponujanje blaga, označenega s tem znakom, njegovega dajanja na trg ali skladiščenja v te namene oziroma ponujanja ali oskrbovanja s storitvami pod tem znakom (točka b 2. odstavka 47. člena ZIL-1) ter (2) uporabo znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju (točka d 2. odstavka 47. člena ZIL-1). Vendar pa je trditveno breme, da je tretja oseba ponujala blago, označenega s tem znakom na tožeči stranki, ki pa takega bremena v konkretnem primeru, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni zmogla (212. člen v zvezi s 7. členom ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na prepoved kršitve znamke FRECE pri označevanju blaga, ker „v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi [tožena stranka] prodajala ali tržila blago z navedenim znakom.“ (str. 6 sodbe). Pri tem je sodišče prve stopnje svoj zaključek oprlo na ugotovitev, da tožena stranka ni uporabljala znaka FRECE za označevanje blaga, pač pa je iz računa za prodano gorivo le razvidno, da je predmet prodaje bencin EURO plus 98 (in ne blago znamke FRECE). Prav tako iz zunanjosti bencinskega servisa ne izhaja, da prodaja gorivo pod znamko FRECE saj iz oglasnega stebra pred servisom le izhaja, da prodaja Euro plus 98, Euro super 95 in Euro Diesel (str. 6 sodbe).

Nadalje niso utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje pri presoji vprašanja, kaj je uporaba znamke v gospodarskem prometu (1. odstavek 47. člena ZIL-1) in uporaba znaka za blago (5. člen Direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. 12. 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami), ni upoštevalo meril, kot jih je postavilo tudi Sodišče Evropske Skupnosti (1). Merila in smernice vzpostavljene v sodni praksi SES bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati na način, kot to predlaga pritožnik le v primeru, če bi šlo za podobne okoliščine primera (naravo blaga), kot v tistih, v katerih je SES že odločalo. Z analogijo, ki jo predlaga pritožnik, to je da so sokovi in ostale pijače ter kurilno olje v isti skupini „tekočega blaga“ ter da so predstave potrošnikov blaga o izvoru tekočega blaga podobne – to je, da z oznako embalaže imetnik znamke označuje tudi samo blago, se pritožbeno sodišče ne strinja. V konkretnih okoliščinah ne moremo šteti, da so predstave potrošnika o tetrapaku soka podobne tistim, ki jih potrošnik veže na cisterno v zvezi s kurilnim oljem, zato pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenimi zaključki, da znak FRECE na cisterni predstavlja označevanje izvora blaga (kurilnega olja). Pritožbeno sodišče iz istega razloga ni moglo slediti pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje rabe znaka ni v zadostni meri presojalo z vidika relevantne javnosti, saj želi s temi navedbami pritožnik ponovno pripeljati do analogije blaga v tem primeru in citiranimi odločbami SES (analogija sok = kurilno olje).

Do nasprotnega zaključka pa ne vodi niti pritožbena trditev, da je pri nakupu kurilnega olja prišlo do zmede strank. Sam obstoj zmede javnosti je namreč po mnenju pritožbenega sodišča povzročila raba znaka FRECE za označevanje storitev, zato obstoj zmede v javnosti ne vodi do zaključka, da je tožena stranka znak FRECE rabila za označevanje izvora blaga. Enako drži za uporabo znaka FRECE pri oglaševanju, tudi v tem primeru je šlo po mnenju pritožbenega sodišča za uporabo znaka za označevanje storitev prodaje kurilnega olja in ne samo označevanje blaga – to je kurilnega olja.

Do očitane napačne uporabe materialnega prava pri presoji uporabe znaka za označevanje blaga (kurilnega olja), tudi po oceni pritožbenega sodišča ni prišlo. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki II/1 delno potrdilo (353. člen ZPP).

1. 2. Sklepčnost tožbenega zahtevka v točki 3 (točka II/3 izreka sodbe sodišča prve stopnje) Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tudi v delu, ki se nanaša na zahtevke „o odpravi škode“, kot jih je tožeča stranka opredelila v 3. točki tožbenega zahtevka, sodišče prve stopnje pa jih je pravilno zavrnilo (točka II/3 izreka sodbe sodišča prve stopnje). ZIL-1 določa vrsto zahtevkov, ki jih lahko imetnik pravice uveljavlja napram kršitelju. Zahtevkom, kot jih uveljavlja tožeča stranka v 3. točki tožbenega zahtevka ZIL-1, ne podeljuje pravnega varstva (121. člen ZIL-1). Predlagana restitucija pa tudi ni primerna za vzpostavitev prejšnjega stanja po določbah ZVK (1. odstavek 26. člena Zakona o varstvu konkurence), saj se po navedbah tožeče stranke večina prodaje kurilnega olja opravi preko telefonskih storitev in ne na območju okoli poslovalnice tožene stranke.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je nesklepčen tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki II/3 izreka potrdilo (353. člen ZPP).

2. O delu, v katerem je pritožba utemeljena (delno razveljavljena točka II/1 ter točke II/2, II/4, II/5 in III) Pravilno je materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, da se uveljavljanje odškodninskega zahtevka zaradi kršitve izključne pravice do blagovne znamke po ZIL-1 (121.a člen ZIL-1) oziroma podredno zaradi dejanj nelojalne konkurence ZVK (27. člen ZVK), presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava (Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ)). Sodišče prve stopnje je odškodninska zahtevka po obeh podlagah, to je ZIL-1 ter ZVK obravnavalo skupaj, pri čemer je opustilo ločeno obravnavo protipravnosti posameznih ravnanj tožene stranke. Nadalje je sodišče prve stopnje smiselno enačilo pogoje za dosojo odškodnine s pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku na objavo sodbe. Tako materialno pravno izhodišče pa je napačno, saj pogoj krivde pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka na objavo sodbe ni predpisan, sodišče prve stopnje pa bi moralo ločeno obravnavati zatrjevane kršitve in zahtevane reparacije po obeh podlagah, tako iz naslova kršitve blagovne znamke po ZIL-1, kot iz naslova nelojalne konkurence po 13. členu ZVK. Sam obstoj enotne (podrobne in konkretne) trditvene podlage tožeče stranke sodišča prve stopnje ne odveže ločene materialno pravne presoje. Z neupravičeno uporabo z blagovno znamko zavarovanega znaka razlikovanja blaga/storitve je mogoče storiti tako dejanje nelojalne konkurence kot dejanje kršitve industrijske lastnine (znamke). Objava sodbe po 2. odstavku 26. člena ZVK ni sankcija, ampak restitucija in ni podrednega pomena, ampak enakovredna vsem drugim oblikam restitucije (VSL sodba, opr. št. Cpg 1518/95, z dne 06. 12. 1995).

2.1. Odškodninski zahtevek po ZIL-1

2.1.1. Glede vzročne zveze Sodišče prve stopnje ob presoji o obstoju vzročne zveze ni upoštevalo, da si v primeru nezakonitega posega v zavarovane znamke kršitelj brez odmene ustvari enak ekonomski položaj, kot če bi z nosilcem sklenil pogodbo za izkoriščanje znamke (VSL sodba, opr. št. I Cpg 107/2010, z dne 27. 05. 2010; VSL sodba, opr. št. I Cpg 619/2005, z dne 20. 10. 2005). Imetniku znamke tako gre, v primeru, ko je kršitev znamke pravnomočno ugotovljena ter je izkazano, da je do škode prišlo, odškodnina vsaj v višini licenčnine za čas, ko je kršitelj znamko uporabljal. Sodišče prve stopnje se tudi ni konkretno opredelilo do vseh kršitvenih ravnanj (predvsem do uporabe številke 03 714 80 20, za katero je samo ugotovilo, da tožena stranka njene rabe pod oznako „FRECE KURILNO OLJE“ v telefonskem imeniku nikoli ni substancirano prerekala), ki jih je tožeča stranka tekom postopka konkretno uveljavljala. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba nima razlogov glede vzročne zveze med vsemi zatrjevanimi kršitvenimi ravnanji ter nastalo škodo. (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

2.1.2. Glede krivde Pri odškodninski odgovornosti za kršitev izključne pravice do blagovne znamke pride v poštev splošno pravilo o krivdni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Za primere kršitev znamk pa je nujno upoštevati tudi publicitetni učinek registra znamk pri Uradu RS za intelektualno lastnino. Teorija zastopa stališče, da „Glede na načelo javnosti in zlasti načelo publicitete, ki veljata za […] register znamk […], se kršitelj ne more ekskulpirati, če je pravica do znaka razlikovanja že vpisana v register na podlagi drugega odstavka 106. člena ZIL ali če je objavljena prijava za vpis v register (glej šesti odstavek 106. člena ZIL). Kršitelj ne more trditi, da ni mogel vedeti, da uporablja […] zavarovani znak razlikovanja […] ali znak razlikovanja, glede katerega je že vložena prijava za priznanje pravice.“(2) Glede na povedano od objave prijave znamke v registru URSIL, eksulpacija iz razloga, da kršitelj ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da uporablja tujo znamko, ni mogoča. Tožeča stranka je znak prijavila 28. 12. 2006, prijava je bila objavljena 30. 04. 2007, znamka pa je bila registrirana pri UIL RS dne 07. 09. 2007. Tožena stranka je znak FRECE začela uporabljati 19. 01. 2007, ob odprtju bencinskega servisa v V. P. Sodišče prve stopnje, ki je navkljub dejstvom, da je imela tožeča stranka prijavljeno in kasneje registrirano blagovno znamko, upoštevalo trditveno podlago tožene stranke, s katero se je želela ekskulpirati krivde za protipravno uporabo znamke tožeče stranke tudi po datumu, ko je bila prijava znamke objavljena (trditve tožene stranke da ni vedela, da gre za znamko tretjega, temveč je bila pod vtisom, da gre za označbo lastnika nepremičnine, na kateri bencinski servis stoji), napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče na tem mestu pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje glede obrambe lastnega imena po 48. členu ZIL-1 („omejitev pravic iz znamke). Vendar je treba upoštevati, da je pravica uporabljati lastno ime, v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, kljub registrirani znamki, pravica imetnika imena (v tem primeru Š. Frece). Ta pravica pa ni prenosljiva (smiselno 75. člen ZIL-1) in se zato tožena stranka z njo ne more uspešno braniti. Ne gre za pravico industrijske lastnine po ZIL-1, temveč le za obrambo (ugovor), ki ga zakon podeljuje izključno imetnikom lastnega imena (točka a) 1. odstavka 48. člena ZIL-1).

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati načelo publicitete objave prijav v registru UIL RS, morebitne navedbe tožene stranke o (ne)krivdi pa celostno presojati (v smislu izvedenega dokaznega postopka) tudi ob materialno pravni presoji utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi dejanj nelojalne konkurence po 13. členu ZVK.

2. 2. Dejanje nelojalne konkurence in odškodninski zahtevek po ZVK Da bi bilo podano dejanje nelojalne konkurence, morajo obstajati kumulativno vsi elementi generalne klavzule iz 2. odstavka 13. člena ZVK, torej mora iti za dejanje, ki ga stori 1) podjetje, 2) pri nastopanju na trgu, 3) v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, 4) s katerimi se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Vsi elementi so objektivne narave, torej ni potreben nikakršen namen storilca oziroma kakršenkoli drugačen subjektivni odnos do elementov dejanja. Morebitna (ne)krivda podjetja je pomembna samo glede uveljavljanja odškodninske sankcije (3), ki je predmet splošnih pravil o odškodninski odgovornosti (OZ).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka kršila znamko FRECE za označevanje storitev prodaje kurilnega olja in ugodilo prepovednemu zahtevku, glede na trditve tožeče stranke o storitvi dejanja nelojalne konkurence v zvezi z neupravičeno uporabo zaščitene znamke tožeče stranke, pa sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je prišlo do zaključka, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in niso izpolnjeni pogoji dejanja nelojalne konkurence.

Pri presoji, ali gre za dejanja nelojalne konkurence, naj sodišče prve stopnje še upošteva, da se v primerih, ko poslovni običaj (še) ni izoblikovan, upošteva nazor sodnika o primernosti ravnanja tožene stranke s stališča poslovne morale (VS RS III Ips 58/2004, z dne 07. 06. 2005). Sodišče prve stopnje se bo tako moralo opredeliti do trditev tožeče stranke o samem načinu telefonskega poslovanja tožene stranke pri prodaji kurilnega olja ter presoditi ali je oglaševanje tožene stranke pod številko 03 714 80 20 s „FRECE KURILNO OLJE“ (pri čemer je FRECE registrirana blagovna znamka med drugim tudi za storitve prodaje in kurilno olje samo), primerno s stališča poslovne morale ter nadalje, kakšen vtis je tako ravnanje tožene stranke pustilo na trgu (VS RS III Ips 13/2002, z dne 21. 11. 2002).

Obrazložitev sodišča prve stopnje ima v tem delu (str. 10 obrazložitve) pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma v njej niso navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v točkah II/2, II/4 in II/5 razveljaviti (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP).

2. 3. Objava sodbe (po ZIL-1 ali ZVK) Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da objava izreka sodbe ne bi služila restituciji, glede na to, da je tožeča stranka poslovalnico na naslovu Cesta xxx, Ž., kjer naj bi ji prodaja padla, zaprla, pri čemer so se sporne storitve nanašale na poslovanje na področju te lokacije (str. 10 sodbe). Sodišče se je opredelilo le do trditev tožeče stranke, o nahajališču poslovalnic, ni pa upoštevalo dejstva, da je znamka tožeče stranke registrirana za celotno območje RS in trditev, da se kar 90 % prodaje kurilnega olja opravlja telefonsko, torej primarni kontakt potrošnikov niso poslovalnice, temveč telefonsko poslovanje, o čemer sodba nima razlogov, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Glede na trditveno podlago, ki jo je podala tožeča stranka (oglas na stebru, oglas na strehi bencinskega servisa in dejstvo, da se mnogo potrošnikov, ki so se dnevno peljali mimo bencinskega servisa, ne da doseči drugače, kot z objavo izreka sodbe v javnosti), bo moralo sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka na objavo sodbe presojati tako na podlagi 121. člena ZIL-1, kot morebiti tudi po 2. odstavku 26. člena ZVK (glede na zatrjevana dejanja nelojalne konkurence), upoštevaje način na katerega so bila kršitvena dejanja storjena in šele nato oceniti primernost restitucije z objavo sodbe.

Sodišče prve stopnje je mestoma zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo (glede krivde), delno pa je sodba sodišča prve stopnje nepreizkusljiva (glede vzročne zveze ter odločitev o kršitvi 13. člena ZVK). Pritožbeno sodišče takih pomanjkljivosti samo ne more odpraviti, zato je moralo odločitev sodišča prve stopnje delno razveljaviti (kot izhaja iz izreka) in zadevo v omejenem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Razveljavitev po uradni dolžnosti ( del točke II/1 izreka) Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka prepovedalo kršitev in bodoče kršitve znamke FRECE „…. zlasti pa uporaba za označevanje storitve prodaja goriv, zlasti kurilnega olja ...“, v točki II/1 izreka pa je tožbeni zahtevek na prepoved kršitev in bodočih kršitev znamke FRECE „za označevanje storitve …; prodaja premoga, drv, briketov, plinskega olja, plina ...“ zavrnilo.

Ker je sodišče prve stopnje o istem tožbenem zahtevku odločilo dvakrat (vsakič drugače), je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju. Iz klasifikacije blaga in storitev za registrirano znamko FRECE, reg. št. 200671899 (A1) je razvidno, da je znamka registrirana tudi za razred 04, ki vključuje: „industrijska olja in maščobe; maziva; sredstva za absorbiranje prahu, omočenje prahu in vezanje prahu; goriva (vključno goriva za motorje); kuriva; drva; oglje; premog; briketi in oglje za žar; kurilno olje, ekstra lahko, lahko; mazut; plinsko olje; naftni derivati, vključno z bencinom; petrolej.“ Kot je razvidno iz klasifikacije v razredu 04, je blago „gorivo“ nadpomenka kurilnemu olju na eni strani ter premogu, drvom, briketom, plinskemu olju ter plinu na drugi strani. Sodišče prve stopnje je ugodilo prepovednemu zahtevku na uporabo storitvene znamke za prodajo goriv, obenem pa je zavrnilo prepovedni zahtevek na uporabo storitvene znamke za označevanje storitev prodaje premoga drv, briketov, plinskega olja, plina. S tem je sodišče prve stopnje dvakrat odločilo o istem prepovednem zahtevku, s čemer pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Zoper I. točko izreka (ugoditev prepovednemu zahtevku) pritožba ni bila vložena in je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu že pravnomočna. Da je pritožbeno sodišče odpravilo nasprotje v izreku prvostopenjske sodbe, je del točke II/1, ki se nanaša na prepoved kršitve in bodoče kršitve znamke za „označevanje storitev prodaje premoga drv, briketov, plinskega olja, plina“ razveljavilo (354. člen ZPP).

Stroški

Ker je sodbo sodišča prve stopnje v delno razveljavilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

(1) Odločba SES v zadevi C-173/04P z dne 12. 01. 2005 (s katero potrjena odločitev T-146/02 Deutsche SiSi-Werke v OHIM z dne 28. 01. 2004).

(2) Puharič: Zakon o industrijski lastnini (ZIL-1-UPB1) s komentarjem, izvedbenimi predpisi, mednarodnimi konvencijami ter pogodbami in sporazumi; GV Založba; Ljubljana (2003); str. 419. (3) Zabel et al.: Zakon o varstvu konkurence s komentarjem, Zakon o trgovini s komentarjem; Gospodarski vestnik,Ljubljana (1993); str. 75.