Jedro

Tožnica, ki je delala z blagajno in z denarjem, je spornega dne registrsko blagajno preklopila v „trening“ način delovanja in izdala fiktivni račun, na podlagi katerega si je protipravno prisvojila znesek 8,00 EUR. S tem svojim ravnanjem je kršila 3. člen pogodbe o zaposlitvi, 31. člen ZDR, 32. člen ZDR in 35. člen ZDR. Ne glede na višino prisvojenega zneska so bili izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi oziroma drugi alinei člena 111/1 ZDR. Ker je bila tožnica pri toženi stranki zadolžena tudi za delo z blagajno in denarjem, je prav to njeno ravnanje vplivalo na to, da je tožena stranka do tožnice povsem izgubila zaupanje in da zato ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka (člen 110/1 ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, v okviru katerega je tožnica vtoževala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2011, ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1. 8. 2011, temveč ji je trajalo do dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, da naj bi jo bila dolžna tožena stranka prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za navedeno obdobje, ji obračunati bruto nadomestilo plače v mesečnem znesku ... EUR, odvesti predpisane dajatve, ji izplačati ustrezna neto nadomestila plače za navedeno obdobje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ji obračunati eno četrtino bruto nadomestila plače za julij 2011 v višini ... EUR, ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji izplačati odškodnino po 118. členu ZDR v znesku 21.501,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožnice (II. točka izreka), ki se je od primarno vtoževanega zahtevka ločeval po tem, da je v podrednem tožbenem zahtevku uveljavljala reintegracijo, vse pravice iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne vrnitve tožnice na delo k toženi stranki, vključno z obračunom ter izplačilom pripadajoče plače oziroma bruto nadomestila plače za mesec julij 2011. Podredni zahtevek tudi ni vseboval zahteve za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR. V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške tega postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži, da ji povrne njene pravdne stroške. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo izpovedbe tožnice, da na zagovoru ni bila opozorjena na to, da je za toženo stranko bistveno, ali je prišlo do napake pri prvem, drugem ali tretjem računu. Tožnica je na zagovoru pojasnila, da je prišlo do napake ob začetku dela, pri čemer je razumljivo, da je 15 minut po začetku dela še vedno štela kot začetek dela. Ker ni vedela, kaj je za toženo stranko bistveno, je podpisala zapisnik o zagovoru, tudi če je v njem pisalo, da je prišlo do napake pri prvem računu. Sodišče ne bi smelo šteti tožnici v škodo, da se ni povsem natančno spomnila, pri katerem računu je prišlo do napake. Sodišče je v nasprotju z izpovedbo priče A.A zaključilo, da naj nobena priča ne bi potrdila, da je prihajalo do opisanih napak na blagajni. Očitno je, da se je želela tožena stranka tožnice znebiti, saj ji je očitala tudi, da naj bi odnašala hrano (ta očitek pa ni bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi). Sodišče je tudi protispisno zaključilo, da B.B. ni potrdil navedb tožnice o klicu, saj je to možnost dopustil, ni pa se spomnil imena. Potrdil je tudi, da se je spomnil napake, da naj bi prišlo do preskakovanja med prijavljenimi na blagajni. Podrobno je opisal, kaj je v tem primeru svetoval delavcem, zato je povsem neverjetno, da je o tem enako izpovedovala tudi tožnica, če se z njim ne bi pogovarjala. B.B. je tudi izpovedal, da je do te napake pri toženi stranki prihajalo zaradi folije, ki je bila umazana, zaprašena ali smetna. Pri preskakovanju se je na blagajni pojavil napis OPRST, pri čemer so te črke zelo nejasne, jasna je le črka O. To pa se ujema s tožničino izpovedbo, da je videla črke OPX. Protispisen je tudi zaključek sodišča, da naj bi B.B. povedal, da je delavcem vedno, ko jim je svetoval, da preklopijo na trening način, tudi pojasnil, kaj ta način delovanja pomeni. Povedal jim je le, da naj v trening načinu natisnejo račun, da ta ne bo šel v promet. Nerelevanten je zaključek sodišča prve stopnje, da C.C. ni vedela za preskakovanje blagajne, saj ni bila pristojna za to, da bi ji delavci sporočali napake na blagajni. Tožnice na zagovoru niso soočili z očitkom, da naj bi si protipravno prilastila 8 EUR. Izpoved priče D.D. je neverodostojna, saj se razlikuje od vsebine zapisnikov o zagovoru glede tega, da je bila tožnica večkrat vprašana isto vprašanje (kdaj je izdala prvi račun). Sodišče je kršilo tudi določbe postopka, ker ni postavilo sodnega izvedenca za blagajne in glede ugotovitve dejstva, ali je pri blagajni prišlo do kakšne napake. V nasprotju s tem pa je zaslišalo dve priči, ki jih je predlagala tožena stranka in ki sta tožnico obtožili kaznivega dejanja tatvine brez konkretnih dokazov. Izpovedbi prič E.E. in E.E. sta v nasprotju z izpovedbo priče B.B., sodišče prve stopnje pa je napačno ugotovilo dejansko stanje in kršilo določbe postopka, ko je verjelo prvima dvema. B. B. je servisiral prav to sporno blagajno in najbrž najbolje ve, do kakšnih napak je prihajalo na njej. Sodišče prve stopnje ni v celoti povzelo izpovedb prič E.E. in F.F.. Očitno je tudi, da je bil F.F. nastrojen proti tožnici, saj je tožnico obtožil kaznivega dejanja. Verodostojna priča glede napak na blagajni je vsekakor B.B.. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnico kdo učil dela na blagajni ali ji obrazložil trening način na blagajni.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožena stranka je tožnici dne 28. 7. 2011 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A9) po prvi in drugi alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica dne 10. 6. 2011 ob 9.54. uri izdala fiktivni račun s pomočjo „trening“ sistema in si protipravno prisvojila 8 EUR. S tem svojim ravnanjem je kršila pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ta kršitev pa je imela po ugotovitvi tožene stranke tudi vse znake kaznivega dejanja tatvine in zatajitve. Poleg tega je s tem svojim ravnanjem, storjenim iz hude malomarnosti ali naklepoma, huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, te kršitve pa so bile tako hude, da so po ugotovitvi tožene stranke povsem onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri njej.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu preizkušalo zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in po obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožnici podala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor, da se je tožnica zagovora udeležila in ustni zagovor tudi podala, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v rokih iz drugega odstavka 110. člena ZDR, da je tožnica s svojim ravnanjem dne 10. 6. 2011 očitani kršitvi pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (po prvi in drugi alinei člena 111/1 ZDR) tudi storila in da je bilo iz tega razloga zaupanje tožene stranke do tožnice, ki je delala z blagajno in z denarjem, povsem porušeno. S tem je bil za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi izpolnjen tudi pogoj iz člena 110/1 ZDR.

Do takšnih zaključkov je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi vpogleda v kompletno listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložili tožnica in tožena stranka (priloge A, priloge B), na podlagi izpovedb tožnice in prič A.A , B.B., D.D., E.E., mag. F.F., C.C. in G.G.. Te dokaze je pravilno dokazno ocenilo in na podlagi njih ugotovilo vsa pravnoodločilna dejstva, ki so sodišču prve stopnje nudila podlago za odločitev o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Tako je ugotovilo, da je tožnica priznala, da je 10. 6. 2011 ob 9.54. uri izdala sporni fiktivni račun, vendar pa naj bi po njenih zatrjevanjih do tega prišlo zaradi napake na blagajni (na ekranu so se izpisali znaki POX). To napako naj bi odpravila po telefonskem navodilu serviserja B.B., tako da je v načinu dela blagajne „trening“ natisnila sporni račun.

Sodišče prve stopnje pa njenim navajanjem, trditvam in izpovedbi utemeljeno ni sledilo, saj je na podlagi ostalih izvedenih dokazov podvomilo tako v resničnost njene izpovedbe kot tudi v resničnost njenih navedb. V zvezi s tem pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja delno različne navedbe tožnice glede zatrjevane napake na blagajni, zaradi katere naj bi prišlo do izdaje spornega fiktivnega računa. Tako je tožnica v tožbi navajala, da so se na natisnjenem računu pokazali znaki OX, v svoji izpovedbi je navajala, da so se ti znaki pokazali na ekranu blagajne in da je zato klicala serviserja (ker ni mogla blokirati), medtem ko je v prvi pripravljalni vlogi z dne 27. 9. 2011 navedla, da je serviserja klicala zato, ker je preskakovalo ime prijavljenega na blagajni. Razen tega je tožnica na zagovoru dne 22. 7. 2011 (A8) navedla, da naj bi do napake na blagajni prišlo 10. 6. 2011, ko je pričela z delom in takoj, ko je vključila blagajno, medtem ko iz njene izpovedbe dane pred sodiščem prve stopnje (očitno tudi glede na listinske dokaze, ki jih je v spis vložila tožena stranka – B1, B6, B7), izhaja, da naj bi prišlo do napake na blagajni šele potem, ko je nekaj računov že uspešno izdala. Tožnica je sicer v postopku (in tudi v pritožbi) zatrjevala, da zapisnik o zagovoru ne odraža prave vsebine njenega zagovora, vendar je sodišče prve stopnje glede na izpovedbo priče D.D. (ki je bila zapisnikarica na tožničinem zagovoru) utemeljeno zaključilo, da zapisnik o zagovoru ustreza dejanskim izjavam tožnice. Ta zapisnik, ki ga je D.D. pisala po nareku pooblaščenca, je tožnica tudi podpisala. D.D. je še pojasnila, da je tožnica zapisnik po zaključku zagovora prebrala in ga brez pripomb podpisala (kar izhaja tudi iz vsebine zapisnika). Tožnica je to sicer zanikala, vendar je sodišče prve stopnje glede na izpovedbo D.D. in glede na vsebino zapisnika, kjer je izrecno navedeno, da se zapisnik prebere in nanj ni pripomb, verjelo izpovedbi priče D.D.. Tožnica je poleg tega zatrjevala, da je mislila, da ta zagovor zanjo ne bo imel nobenih posledic (ker naj bi se tudi drugim delavcem očitalo več kršitev pa so vseeno nadaljevali z delom), vendar pa se je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča morala zavedati narave, pomena in morebitnih posledic postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vključno s podajanjem zagovora in pomembnostjo zapisnika o zagovoru. Tožnica namreč ni preprosta, neizobražena oseba (kar bi morebiti lahko vplivalo na njeno oceno oziroma dojemanje o pomenu in posledicah postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), saj ima končano VI. stopnjo strokovne izobrazbe gostinske smeri (organizator dela v gostinstvu).

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožničinih trditev o napaki na blagajni, kot jo je opisovala, ni potrdila nobena od zaslišanih prič. B.B., ki je bil v določenem obdobju tudi serviser blagajn pri toženi stranki, se ni spominjal, da bi ga v letu 2011 klicala tožnica ali sploh kdo od tožene stranke. B.B., ki je bil sicer v juniju 2011 (ko je prišlo do spornih dogodkov) prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, se je sicer spominjal napake s preskakovanjem tipkovnice (kar je bilo lahko posledica umazane folije ali prahu na tipkovnici), drugih napak na blagajni pa se ni spominjal. Navedena priča torej ni potrdila tožničine izpovedbe o tem, da je prišlo do takšne napake blagajne, kot jo je tožnica opisovala. Tožnica namreč ni zatrjevala, da je sporni fiktivni račun izdala zato, ker je prišlo do napake s preskakovanjem, temveč zato, ker so se na natisnjenem računu (po njeni izpovedbi pa na ekranu blagajne) pojavili znaki XOP. Napaka v preskakovanju je pomenila to, da je prišlo do preskakovanja na blagajni med prijavljenimi delavci (en delavec, ki je delal na blagajni, je blokiral in izdajal račune v imenu drugega delavca), vendar pa po izpovedbi B.B. to ni bila posledica napake na blagajni, temveč umazane ali prašne folije, ki je prekrivala tipkovnico. Do takšnega preskakovanja je torej lahko prišlo le zaradi zunanjih vzrokov (umazanija na foliji tipkovnice) in ne zaradi tehnične napake na blagajni. Razen v primeru zgoraj omenjenega preskakovanja pa je delavec lahko izdajal račune pod imenom drugega delavca le v primeru, če se je za delo z blagajno prijavil s štirimestno kodo drugega delavca (izpovedba priče F.F.). Iz izpovedbe priče E.E., ki je opravil fizični pregled sporne blagajne, izhaja, da pri blagajni ni bilo ugotovljenih nobenih napak v delovanju in da je bil na tipkovnici prisoten le prah v minimalnih količinah, zato ni verjetno, da bi bil ta razlog za nepravilno delovanje tipkovnice.

Tudi priča A.A., ki jo je morala tožnica kot nadrejeno delavko obvestiti o napaki, je vedela povedati le o napakah glede preskakovanja (o tem je bil sestavljen tudi interni zahtevek – A4), ne pa o takšni napaki, kot jo je zatrjevala tožnica. Ker je tudi iz poročila o pregledu blagajne, ki ga je po naročilu tožene stranke izdelala družba A. d.o.o. (A5, fizični pregled blagajne je zanjo opravil E.E.), razvidno, da pri pregledu te blagajne ni bilo ugotovljenih napak v njenem delovanju, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnica z namenom protipravne prilastitve zneska 8 EUR dne 10. 6. 2011 izdala sporni fiktivni račun. S tem svojim ravnanjem je kršila 3. člen pogodbe o zaposlitvi, 31. člen ZDR, 32. člen ZDR in 35. člen ZDR. Z oziroma na to so bili ne glede na višino prisvojenega zneska izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi oziroma drugi alinei člena 111/1 ZDR. Glede na to, da je bila tožnica pri toženi stranki zadolžena tudi za delo z blagajno in denarjem, je prav to njeno ravnanje tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča vplivalo na to, da je tožena stranka do tožnice povsem izgubila zaupanje in da zato ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka (člen 110/1 ZDR).

V zvezi s pritožbenim očitkom tožnice, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njene izpovedbe, v kateri je tudi pojasnila, da na zagovoru ni bila opozorjena na to, da je za toženo stranko bistveno, pri katerem računu je prišlo do napake, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje štelo vsebino zapisnika o zagovoru kot verodostojno (izpoved D.D.). Ob tem je navedena priča jasno izpovedala, da je pooblaščenec tožnico večkrat vprašal, pri katerem računu je prišlo do napake in da je tožnica vedno odgovorila, da je šlo za prvi račun. Tožnica morebitnih drugih dokazov v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva ni predlagala. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da tožena stranka niti ni bila dolžna pojasnjevati tožnici, da je zanjo bistveno dejstvo, ali je bil fiktivni račun izdan takoj, ko je tožnica pričela z delom na blagajni, ali šele potem, ko je tožnica že izdala nekaj pravih računov brez težav.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice o protispisnosti zaključka sodišča prve stopnje, da tožničinih trditev o opisani napaki ni potrdila nobena od prič. A.A. namreč ni potrdila tožničine trditve o napaki na blagajni, ki naj bi se manifestirala kot prikaz znakov OX, saj je navedena priča govorila le o napaki v zvezi s preskakovanjem imena prijavljenega na blagajni (v zvezi s tem je bil sestavljen tudi interni zapisnik – A4). Tožničinih navedb pa ni potrdil niti B.B., kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. B.B. se ni spomnil niti tožnice, niti tega, kaj naj bi ji konkretno svetoval, niti napake, ki jo je v zvezi z izdajo fiktivnega računa zatrjevala tožnica. B.B je le na splošno pojasnil, kaj je svetoval delavcem v primeru preskakovanja med prijavljenimi na blagajni. Dejstvo, da je opis tega nasveta (očitno je, da je serviser enake nasvete dal delavcem tudi pred spornimi dogodki) enak tožničinemu opisu njenega ravnanja dne 10. 6. 2011 ob 9.54, pa še ne pomeni, da je B.B. s tem potrdil tožničino izpovedbo o razlogih za izdajo spornega fiktivnega računa.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpovedbo priče D.D., da tožnico na zagovoru niso soočili s primarnim očitkom (prisvojitve 8 EUR), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica z vabilom na zagovor prejela tudi pisno obdolžitev (kateri je bilo priloženo tudi varnostno poročilo o pregledu oziroma servisu blagajne – A5), iz katere jasno izhaja, da tožena stranka tožnici očita protipravno prisvojitev zneska 8 EUR. Ob upoštevanju navedenega tudi po stališču pritožbenega sodišča dejstvo, da tožnica na zagovoru ni bila izrecno soočena z očitkom prilastitve navedenega zneska, ni odločilnega pomena za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe. Na presojo verodostojnosti izpovedbe D.D. ne vpliva niti pritožbena navedba, da je navedena priča izpovedala, da naj bi se na zapisnik o zagovoru zapisalo vse, obenem pa v zagovoru ni zapisano, da naj bi bila tožnica večkrat vprašana isto vprašanje (kdaj je izdala prvi račun) in da je na to večkrat enako odgovorila. Izpovedbo priče D.D. je potrebno glede navedenega razumeti tako, da je vneseno v zapisnik vse, kar je tožnica izpovedala. To pa ne pomeni, da tožnica ni bila večkrat vprašana istega vprašanja in da je na to vprašanje večkrat enako odgovorila. Razen tega tožnica v zvezi z ugotavljanjem resničnosti tega dela izpovedbe priče D.D. drugih dokazov ni predlagala.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice o diametralnem nasprotju v izpovedbah prič B.B., E.E. in F.F.. E.E. in F.F. sta izpovedovala v zvezi z možnostjo napake v delovanju blagajne glede preskakovanja med prijavljenimi. To možnost sta izključila, to pa je dejansko potrdil tudi B.B., saj je možnost tega preskakovanja pripisal zunanjim vzrokom (umazanija na foliji tipkovnice), ne pa vprašanju tehnične brezhibnosti delovanja blagajne. Po izpovedbi priče E.E., ki je blagajno tudi fizično pregledal, je bila folija na tipkovnici le minimalno onesnažena (s prahom), kar po njegovi oceni ne bi smelo vplivati na njeno delovanje. Glede na navedeno sodišču prve stopnje ni bilo potrebno postaviti sodnega izvedenca za blagajne, ki naj bi preveril tehnično brezhibnost blagajne, saj izvedeni dokazi niso nakazovali na to, da delovanje blagajne ne bi bilo tehnično brezhibno (to ne izhaja niti izpovedb prič B.B., niti iz izpovedb prič E.E. in F.F., ki sta kot strokovno usposobljeni osebi pripravila poročilo o pregledu oziroma o servisu registrske blagajne).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o tem, da je izpodbijana sodba nezakonita zato, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izpovedbi prič E.E. in F.F., ki naj ne bi bili verodostojni priči in ki naj bi bili nastrojeni proti tožnici. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo verodostojnost njunih izpovedb le glede tehnične brezhibnosti blagajne in da je svojo odločitev oprlo predvsem na dejstva, ki jih je ugotovilo z izvedbo drugih dokazov. Glede na to zaključki navedenih prič, ki jih v pritožbi navaja tožnica, po prepričanju sodišča nimajo odločilnega pomena na verodostojnost njunih izpovedb in s tem na zakonitost in pravno pravilnost izpodbijane sodbe.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj se predmetni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).