Jedro

Okrožna državna tožilka se s takimi zaključki prvostopnega sodišča utemeljeno ne strinja. Povsem pravilno opozarja, da KZ v prvem odstavku 214. člena določa, da kaznivo dejanje roparske tatvine stori, kdor je zaloten pri tatvini, pa z namenom, da bi ukradeno stvar obdržal, uporabi proti komu silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri obravnavanem kaznivem dejanju torej ne gre za kvalificirano kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 211. člena KZ, kot je to primer pri kaznivem dejanju velike tatvine po 212. členu KZ, temveč gre za sestavljeno kaznivo dejanje, in sicer iz kaznivih dejanj tatvine in prisiljenja. Iz dikcije člena pa ne izhaja, da bi se kaznivo dejanje tatvine nanašalo samo na temeljno kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ, temveč lahko obravnavano dejanje brez dvoma stori tudi storilec kaznivega dejanja, ki ima zakonske znake tatvine iz drugega odstavka 211. člena KZ. Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse, kar je nenazadnje razvidno tudi iz Kazenskega zakonika s komentarjem, Posebni del (Založba GV, Ljubljana, 2002), v katerem avtor na 313. strani, v 4. točki navaja: „Kaznivo dejanje (roparske tatvine) je lahko izvršeno tudi glede t.i. „majhne tatvine“ (drugi odstavek 211. člena KZ), saj zakon ne dela razlike pri tem sestavljenem kaznivem dejanju, kajti eno izmed kaznivih dejanj je vedno tatvina, torej tatvina po prvem ali po drugem odstavku 211. člena KZ“.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sklep senata sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obtožba zoper obd. T.E. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 214. člena KZ dopusti in zadeva vrne v nadaljnji zakoniti postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje o ugovoru zoper obtožnico Okrožnega državnega tožilstva z dne 18.9.2008, opr. št. IV Kt 1/1920/07, ki ga je vložil zagovornik obd. T.E. odločil tako, da se na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 14. členom Kazenskega zakonika (KZ), obtožba ne dopusti in se kazenski postopek zoper obdolženko ustavi. Po določilu prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obd. T.E., potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika ter plačilo sodne takse, proračun.

Proti takemu sklepu se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter ugovor zagovornika obd. T.E. zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje ustavil kazenski postopek zoper obd. T.E., ki ji je obtožnica očitala storitev kaznivega dejanja roparske tatvine iz prvega odstavka 214. člena KZ iz dveh razlogov:

1. Ker obtožnica obdolženki očita, da naj bi si v trgovini prilastila tuje premične stvari v skupni vrednosti 9,12 EUR, je moč utemeljeno zaključiti, da je obdolženki šlo za to, da si prilasti stvari takšne vrednosti, torej prilasti stvar majhne vrednosti. To pa pomeni, da obtožnica obdolženki očita, da je storila kaznivo dejanje majhne tatvine po drugem odstavku 211. člena KZ, ki predstavlja privilegirano kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ. Za privilegirano kaznivo dejanje pa je značilno, da ne preraste v kvalificirano kaznivo dejanje tudi če je storjeno na kvalificiran način. V kvalificirano kaznivo dejanje preraste namreč lahko le ravnanje, ki ima vse znake temeljnega kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje tatvine, ki se očita obd. T.E. torej nima zakonskih znakov tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ. Zato tudi ni preraslo v kaznivo dejanje roparske tatvine, ne glede na to, da naj bi T.E. obrcala A.B. z namenom, da zadrži zgoraj navedene stvari. Ravnanje T.E. torej ustreza le kaznivemu dejanju tatvine po drugem odstavku 211. člena KZ, pri katerem bi lahko sodišče obdolženki štelo kot obteževalno okoliščino, da je poskušala s silo zadržati stvar majhnega pomena, seveda pod pogojem, da bi jo spoznalo za krivo in

2. ker je obdolženkino dejanje majhnega pomena v smislu 14. člena KZ. Majhen pomen dejanja, ki naj bi ga storila T.E., pa izključuje tudi njegov kazenskopravni pomen.

Okrožna državna tožilka se s takimi zaključki prvostopnega sodišča utemeljeno ne strinja. Povsem pravilno opozarja, da KZ v prvem odstavku 214. člena določa, da kaznivo dejanje roparske tatvine stori, kdor je zaloten pri tatvini, pa z namenom, da bi ukradeno stvar obdržal, uporabi proti komu silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri obravnavanem kaznivem dejanju torej ne gre za kvalificirano kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 211. člena KZ, kot je to primer pri kaznivem dejanju velike tatvine po 212. členu KZ, temveč gre za sestavljeno kaznivo dejanje, in sicer iz kaznivih dejanj tatvine in prisiljenja. Iz dikcije člena pa ne izhaja, da bi se kaznivo dejanje tatvine nanašalo samo na temeljno kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ, temveč lahko obravnavano dejanje brez dvoma stori tudi storilec kaznivega dejanja, ki ima zakonske znake tatvine iz drugega odstavka 211. člena KZ. Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse, kar je nenazadnje razvidno tudi iz Kazenskega zakonika s komentarjem, Posebni del (Založba GV, Ljubljana, 2002), v katerem avtor na 313. strani, v 4. točki navaja: „Kaznivo dejanje (roparske tatvine) je lahko izvršeno tudi glede t.i. „majhne tatvine“ (drugi odstavek 211. člena KZ), saj zakon ne dela razlike pri tem sestavljenem kaznivem dejanju, kajti eno izmed kaznivih dejanj je vedno tatvina, torej tatvina po prvem ali po drugem odstavku 211. člena KZ“.

Pritožba ima tudi prav, ko opozarja, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe 14. člena KZ, saj je za storitev kaznivega dejanja roparske tatvine po prvem odstavku 214. člena KZ predpisana kazen od enega do desetih let zapora, kar pomeni, da sta narava in teža obdolženki očitanega kaznivega dejanja takšni, da uporabe tega instituta ne dopuščata. Pritrditi pa je potrebno pritožbi okrožne državne tožilke še, ko zatrjuje, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno hkrati sklicuje na 14. člen KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in prvo alineo 9. točke drugega odstavka 99. člena sedaj veljavnega KZ-1 o višini majhne premoženjske koristi, saj istočasno uporaba obeh zakonov, na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ni dopustna.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, saj ni nobenega dvoma, da je potrebno dopustiti nadaljnji zakoniti postopek v obravnavani kazenski zadevi, in sicer z razpisom glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (tretji odstavek 402. člena ZKP).