Jedro

Ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi v prvem odstavku 64. člena določeni pogoji za veljavnost oporoke je pomembno zato, ker je po določbi 62. člena istega zakona veljavna samo tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon: gre za formo ad valorem.

Izrek

Revizija proti sklepu o stroških postopka se zavrže. Revizija proti sodbi se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, naj ugotovi, da je oporoka, ki jo je 11.4.2003 napravil njen oče A. H., neveljavna. Tožnico je zavezalo toženkama, ki sta njena mati in sestra, povrniti njune pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je zavrnilno sodbo potrdilo.

M. Š. je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo, s katero uveljavlja vse z določbo prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) dovoljene revizijske razloge. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker da ni obrazložilo, zakaj je upoštevalo mnenje izvedenke T. M. (ki ga ne bi smelo upoštevati, ker je pri ugotavljanju pristnosti oporočiteljevega podpisa na oporoki le-tega primerjala z dvema med strankama spornima podpisoma in ker je izvedenka kriminalistične in ne grafološke stroke) in s tem, ko ni obravnavalo dokaza – mnenja izvedenca grafološke stroke A. D.. Sodišče druge stopnje pa je procesne predpise kršilo s tem, ko tožnici ni odgovorilo na njene pritožbene trditve: da izvedenka T. M. mnenja sploh ne bi mogla podati brez upoštevanja dveh spornih primerjalnih podpisov; da je upoštevaje izvedensko mnenje A. D. podan sum vodenja zapustnikove roke pri podpisu oporoke; da ni jasno, zakaj je izvedensko mnenje A. D. v nasprotju z mnenjem T. M. oziroma v primerjavi s slednjim tako nepomembno, da je bil zavrnjen tožničin dokazni predlog za novega izvedenca grafološke stroke in da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnica ni predlagala izvedenca medicinske stroke ter ni sankcioniralo zavrnitve takšnega dokaznega predloga, čeprav bi se z njim ugotovila odločilna dejstva. Poleg tega je kot pravilno sprejelo napačno oceno dokaza z zaslišanjem prič L. V. in Š. V.. Zmotno je odločilo tudi o stroških postopka. Iz gornjih povzetkov revizijskih trditev torej izhaja, da so dejanske ugotovitve, na katerih temeljita sodbi nižjih sodišč, napačne zaradi procesnih kršitev v postopku dokazovanja, zaradi napačnih dejanskih ugotovitev pa je sodba tudi materialnopravno zmotna.

Revizija je bila vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija zoper stroškovno odločitev ni dovoljena.

Po določbi petega odstavka 128. člena ZPP se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje. Zato jo je (za razliko od rednih pravnih sredstev, ki so, razen redkih izjem, dovoljena) dopustno vlagati le omejeno in zgolj v primerih, ki so z zakonom določeni. Tako je revizija dovoljena le proti tistemu sklepu, ki ga izda sodišče druge stopnje in s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Izpodbijani sklep ni takšen, zato je zoper njega vložena revizija nedovoljena. Nedovoljeno revizijo revizijsko sodišče zavrže (377. člen ZPP). Tako je postopalo tudi v konkretnem primeru.

Revizija zoper sodbo je neutemeljena.

Oporoka, ki jo je 11. aprila 2003 napravil A. H., je po obliki pisna oporoka pred pričami. Po določbi prvega odstavka 64. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, v nadaljevanju ZD) lahko v tej obliki napravi oporoko oporočitelj, ki zna brati in pisati in sicer tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Oporoka je enostranski, strogo osebni in strogo formalni pravni posel za primer smrti. Ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi v zgoraj citiranem prvem odstavku 64. člena določeni pogoji za veljavnost oporoke je pomembno zato, ker je po določbi 62. člena istega zakona veljavna samo tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon: gre za formo ad valorem.

Ugotovljeno je bilo, da je, po njegovem vnaprejšnjem naročilu glede vsebine, oporoko pripravila odvetnica L. V., jo skupaj s svojo hčerjo Š. V. odnesla na oporočiteljev dom in jo A. H. prebrala, nato pa jo je prebral še sam, pri čemer si je pomagal z očali in lupo, v navzočnosti L. V. in Š. V. izjavil, da je to njegova oporoka in jo lastnoročno podpisal. V pravdnem postopku je obravnavanje sodišča, ki odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), skladno z razpravnim načelom (7. člen ZPP) omejeno s pravočasnimi navedbami strank o dejstvih, na katere opirajo svoje zahtevke. Tožnica je tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke utemeljevala s trditvami, da A. H. oporoke ni lastnoročno podpisal, da je ni bil sposoben prebrati, saj ni praktično nič videl in da je njegov podpis na oporoki gotovo fotokopiran. Zgoraj povzete dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je drugostopenjsko sprejelo kot pravilne, tožničinih trditev niso potrdile. Na teh dejanskih ugotovitvah temelječi sodbi nižjih sodišč sta materialnopravno pravilni.

Zato bi bila lahko revizija uspešna le, če bi se ugotovilo, da je bila v postopku dokazovanja trditev o tistih dejstvih, ki so bila odločilna za razsojo, zagrešena katera od tistih procesnih kršitev, ki po določbah 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP predstavljajo dovoljen revizijski razlog. Ker revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP), upošteva samo tiste procesne kršitve, ki jih revident uveljavlja izrecno in obrazloženo. V konkretnem primeru procesne kršitve v postopku pred nižjima sodiščema, ki jih v reviziji uveljavlja tožnica, niso bile zagrešene. Tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je upoštevalo mnenje izvedenke T. M. Obširno je namreč pojasnilo, da je imenovana, ki je izdelala pisno izvedensko mnenje z dvema dopolnitvama in bila neposredno zaslišana na naroku za glavno obravnavo, ugotovila, da je oporoko podpisal sedaj pokojni A. H., pri čemer je takšen sklep posledica dveh predhodnih zaključkov: 1) da bi podpis, ki je problematičen z vidika pisne sposobnosti podpisnika, ponarejevalec, ki bi bil (predvidoma) oseba z boljšo pisno sposobnostjo od oporočitelja in bi v podpis nehote vnesel elemente boljše pisne sposobnosti, sploh težko ponaredil in 2) da primerjava spornega podpisa na oporoki z drugimi podpisi A. H. potrjuje, da je oporoko podpisal imenovani sam. Pri tem tožnica povsem neutemeljeno večkrat ponovi, da je mnenje neupoštevno, ker da temelji na primerjavi spornega podpisa na oporoki z dvema podpisoma, za katera med pravdnima strankama obstoji spor, ali sploh pripadata zapustniku. Ko se je izkazalo, da je ta okoliščina sporna, je izvedenka, ki je že prej, poleg spornih dveh podpisov, analizirala tudi podpise A. H. na vlogi za izdajo osebne izkaznice, na darilni pogodbi, na potnih listinah in na povratnici o prejemu dividend, opravila še dodatno analizo in primerjavo z nesporno oporočiteljevim podpisom na dveh zavarovalnih policah. Ne drži niti, da T. M. izvedenskega mnenja ne bi smela podati iz razloga, ker ni izvedenka grafološke stroke. Je izvedenka za forenzično–kriminalistično tehnične preiskave (in je bila kot izvedenka v postopek pritegnjena s sklepom, proti kateremu se tožnica ni pritožila) ter razpolaga s strokovnim znanjem, kakršno je bilo v konkretnem primeru potrebno. Razlogi o tem, zakaj je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo (tudi) na mnenje izvedenke T. M., so torej izčrpni in popolni in zatrjevane kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bilo. Tudi kršitve iz 8. točke drugega odstavka istega člena, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče zagrešilo, ker ni kot dokaz obravnavalo izvedenskega mnenja A. D., ni bilo: izvedensko mnenje, ki ga pribavi stranka sama, se lahko v postopku upošteva kvečjemu kot trditev stranke, ki ga je predložila in ne kot dokaz, poleg tega pa je bilo sodišču predloženo po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo brez pojasnila, ki bi kazalo, da ga tožnica brez svoje krivde ni mogla predložiti že prej (286. člen ZPP). In nenazadnje: zgolj sum vodenja zapustnikove roke pri podpisu oporoke, ki izhaja iz mnenja A. D., ne predstavlja relevantnega dejstva. Pa tudi sicer je pomoč bolnemu in slabotnemu oporočitelju pri podpisovanju oporoke dopustna, vendar je odvisna od celotnega akta nunkupacije (na kakšen način je bila pomoč nudena v kakšnih okoliščinah, ob kakšnem razumevanju dogajanja s strani oporočitelja in podobno).(1) Zato bi pomenila postavitev še dodatnega izvedenca grafologa izvajanje informativnega dokaza, ki bi tožnici morebiti šele omogočil trditve o relevantnih dejstvih. Informativni dokazi pa niso dovoljeni.

Sodišče druge stopnje je na tožničine pritožbene trditve, da prvostopenjsko sodišče izvedenskega mnenja izvedenke T. M. ne bi smelo upoštevati, ker imenovana mnenja brez upoštevanja dveh spornih podpisov sploh ne bi mogla podati, odgovorilo v drugem in tretjem odstavku, na trditev o obstoju suma vodene roke pa mu iz zgoraj že pojasnjenih procesnih razlogov ni bilo treba odgovarjati. V zvezi z revizijskimi trditvami o zavrnitvi predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke glede okoliščine, da naj bi oporočiteljevo zdravstveno stanje vplivalo na njegovo duševno stanje, je pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da je tožnica izvedenca medicinske stroke predlagala v dokaz svoje trditve, da oporočitelj oporoke ni bil sposoben prebrati in podpisati in da nikoli ni trdila, da bi bil v takšnem duševnem stanju, da bi bila okrnjena njegova oporočna sposobnost; nasprotno: v postopku je izrecno trdila, da je bil oče do zadnjega popolnoma „brihten“.

Očitek, da je pritožbeno sodišče sprejelo napačno oceno dokaza z zaslišanjem prič L. V. in Š. V. pomeni grajo dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, ki je v revizijskem postopku po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP prepovedana.

Revizija tožnice je po zgoraj obrazloženem neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker tožnica z revizijo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Nikola Gavella, Nasljedno pravo, Informator, Zagreb 1990, str. 172 in sklep VS RS II Ips 410/2001.