Jedro

Sodišče ni dolžno upoštevati vseh dokaznih predlogov obrambe, če le-ti ne prispevajo k razčiščenju dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni V.H. je dolžan plačati kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Jesenicah je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega V.H. za krivega kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter kaznivega dejanja tatvine po 1. in 2. odstavku 211. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno enotno kaznijo treh mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi zagovornika obsojenega V.H. in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 13.7.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil, da je sodišče kršilo določbo 2. odstavka 371. člena ZKP, ker je obsojencu in njegovemu zagovorniku zavrnilo dokazne predloge, s čimer je kršilo pravico do obrambe.

Obsojenec in zagovornik sta namreč predlagala, da se zaslišita priči S.P. in H.H. ter imenuje izvedenec za strokovno oceno načina odprtja vrat avtomata za pijačo ter višino škode. Zagovornik tudi trdi, da bi morale biti izjave prič, dane policistom, izločene iz spisa. Postopek proti K.H. je bil izločen, iz izreka sodbe pa sledi, da naj bi prvo kaznivo dejanje storila oba. Sodišče je po mnenju zagovornika tudi povsem napačno sklepalo o izjavah prič. Avtomat za pijačo naj bi bil zavržena stvar. Glede drugega kaznivega dejanja je po mnenju zagovornika sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, napačno pa je upoštevalo kot olajševalno okoliščino tudi to, da obsojenec škode oškodovancu ni poravnal, saj je tudi ni povzročil. Iz teh razlogov je zagovornik predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in obsojenca oprosti.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo z dne 13.10.2004 predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno, saj kršitev pravice do obrambe ni podana, v preostalem delu pa zahteva uveljavlja le razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe natančno obrazložilo, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu glede zaslišanja prič S.P. in H.H. ter glede postavitve izvedenca cenilca. Obramba je pričo H. predlagala šele na tretjem nadaljevanju glavne obravnave, ta priča pa naj bi ovrgla verodostojnost prič, ki so bile zaposlene pri S. Sodišče utemeljuje zavrnitev zaslišanja s tem, da se sodišču nikakor ni vzbudil dvom o verodostojnosti priče. Priče P. ni zaslišalo, ker naj bi pričala o opominjanju oškodovanca na odstranitev aparata, kar na obstoj kaznivega dejanja ne vpliva, v tem delu pa je itak sodišče v celoti sledilo zagovoru obsojenca.

Zaslišane priče so tudi natančno opisale poškodbe na avtomatu, oškodovanec je natančno opisal višino škode, zato sodišče ni sledilo zagovornikovemu predlogu po postavitvi izvedenca cenilca. Odločitev sodišča glede dokaznih predlogov je bila utemeljena, saj sodišče ni dolžno upoštevati vseh dokaznih predlogov obrambe, če le-ti ne prispevajo k razčiščenju dejanskega stanja. Tako se pokaže, da v zahtevi uveljavljana kršitev pravice do obrambe ni bila kršena, pač pa je v zahtevi uveljavljena nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Glede na izrečno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz takšnega razloga.

Sodišče tudi ni zagrešilo kršitve zakona, ker ni izločilo izjave prič, ki so bile dane policistom, kar je pravilno v razlogih drugostopenjske sodbe tudi pojasnjeno. V razlogih te sodbe je tudi ustrezno pojasnjeno, da je bil postopek za K.H. izločen, kar pa ne vpliva na opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe.

V izpodbijanih sodbah je tudi ustrezno obrazloženo, da aparat za pijače ni bil zavržena stvar, v zahtevi pa je takšna trditev uveljavljena kot zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Isto velja glede izpodbijanja kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 133. člena KZ, glede katerega zagovornik uveljavlja "napačno ugotovitev dejanskega stanja". Iz istega razloga graja upoštevanje obteževalne okoliščine, da obsojenec ni povrnil škode oškodovancu, ker je po mnenju zagovornika ni povzročil. Vse te trditve v zahtevi torej pomenijo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki je v postopku za to izredno pravno sredstvo ni mogoče uveljaviti, kot je bilo že poudarjeno.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, ki jo uveljavlja obsojenčev zagovornik, poleg tega pa je bila zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.