Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je na potrdilu v rubriki namen navedeno ime dolžnice in ob tem pravilno zaključilo, da je dolžnica s to listino dokazala svoje trditve, da je znesek plačala na račun dolga do upnika po sodbi P 72/2010.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je v točki I. izreka, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka delno ugodilo ugovoru dolžnice zoper sklep o izvršbi I 71/2014 z dne 23. 6. 2014 in sklep o izvršbi razveljavilo v delu, kjer se zahteva plačilo glavnice v znesku 440,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 1. 3. 2012 dalje in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo, v II. točki izreka je upniku naložilo, da mora dolžnici v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti 80,32 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila in v točki III. izreka, da upnik sam trpi svoje stroške ugovornega postopka.

2. Zoper takšen sklep se pravočasno pritožuje upnik po svojem pooblaščencu in uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor dolžnice v celoti zavrne, dolžnici pa se naloži še dodatne stroške izvršilnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. Navaja, da je odločitev vsebinsko napačna, neizkazana, neprepričljiva ter v nasprotju s predloženimi dokazi ter v posledici vsega tudi nezakonita. Iz predloženih listin jasno izhaja, da dolžnica svoje obveznosti, kot se ta zatrjuje v sklepu, ni poravnala, saj zato ni nobenega dokaza. Upnik je k odgovoru priložil obvestilo Banke X. z dne 1. 3. 2012, iz katerega jasno izhaja, da je bila plačnica zneska 440,00 EUR sestra dolžnice, N. K., in ne dolžnica. Ob tem pri namenu nakazila ni navedeno nič, na podlagi česar bi upnik lahko na kakršenkoli način smatral, da gre za izpolnitev obveznosti dolžnice na podlagi sodbe P 72/2010. Iz objavljenih podatkov, kateri so objavljeni s strani banke, na podlagi informacij danih s strani plačnika, ki pa je v konkretnem primeru N. K., in ne dolžnica, namreč ni razvidno, da bi se navedeno plačilo nanašalo na dolg dolžnice do upnika iz naslova sodbe P 72/2010, ki predstavlja v tej zadevi izvršilni naslov. Tudi iz izvoda potrdila o plačilu dolžnice nikjer ne izhaja, da se sporno nakazilo nanaša na terjatev upnika do dolžnice, ki izvira iz sodbe P 72/2010. Ker sta bili v sodnem sporu tako dolžnica kot tudi njena sestra, saj sta obe od upnika zahtevali plačilo odškodnine, pri čemer pa sta uspeli le v sorazmernem delu, je sodišče v obeh pravdnih zadevah odločilo, da sta si pravdni stranki dolžni druga drugi povrniti določen obseg stroškov, pri čemer je upnik dolžnici in njeni sestri takoj poravnal tisto, kar jima je bil dolžan. Dolžnica pa svoje obveznosti do upnika še ni poravnala niti v delu. Kolikor bi dolžnica po svoji sestri dejansko poravnala obveznost, ki je predmet tega postopka, bi le to poravnala v dejanskem znesku, ne pa le v pavšalnem znesku 440,00 EUR. Tako je jasno, da nakazilo sestre dolžnice ni bilo namenjeno za poplačilo dolga, ki je predmet tega postopka, zato je zaključek, da je dolžnica delno že poravnala svoj dolg v višini 440,00 EUR, vsebinsko povsem nepravilen in neizkazan. Priglaša tudi stroške pritožbe.

3. Dolžnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet tega pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka, s katerim je sodišče ugovoru dolžnice zoper sklep o izvršbi delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo glede zneska 440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2012 dalje do plačila in predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa zaključilo, da je dolžnica dne 1. 3. 2012 na račun upnikovega pooblaščenca odvetnika A. S. nakazala znesek 440,00 EUR kot poplačilo dolga po sodbi P 72/2010, ki v tej zadevi predstavlja izvršilni naslov.

6. Upnik neutemeljeno v pritožbi navaja, da iz potrdila banke nikjer ne izhaja, da se sporno nakazilo nanaša na terjatev upnika iz te izvršilne zadeve. Res je sicer, da je iz potrdila banke X. razvidno, da je bil sporni znesek nakazan s strani dolžničine sestre N. K. in da iz potrdila izrecno ne izhaja, da se navedeno plačilo nanaša na dolg dolžnice do upnika po sodbi P 72/2010. Niso pa utemeljene pritožbene navedbe, da ob namenu nakazila ni navedeno ničesar, na podlagi česar bi lahko upnik na kakršenkoli način smatral, da gre za izpolnitev obveznosti s strani dolžnice. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je na potrdilu v rubriki namen navedeno ime dolžnice D. K. (prim. prilogi B2 in A4) in ob tem pravilno zaključilo, da je dolžnica s to listino dokazala svoje trditve, da je znesek plačala na račun dolga do upnika po sodbi P 72/2010. Upnik namreč tudi ni dokazal svojih nasprotnih zatrjevanj, da naj bi s tem nakazilom N. K. poplačala svoj dolg po sodbi P 71/2010, saj je sodišče ugotovilo in obrazloženo pojasnilo, da v zadevi P 71/2010 upnik nima terjatve do N. K., ampak ima terjatev do upnika N. K. Pritožbene navedbe, da v kolikor bi dolžnica z nakazilom poravnavala obveznost v tej zadevi, bi to storila tako, da bi plačala celotni znesek, ki je le za nekaj eurov višji, pomenijo zgolj lastno dokazno oceno upnika, ki pa ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedbi vseh v postopku izvedenih dokazov.

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sta dolžnica in njena sestra N. K. od upnika vsaka posebej vtoževali plačilo odškodnine, pri čemer pa sta uspeli le v sorazmernem delu, saj je bilo v obeh pravdnih zadevah odločeno, da sta si pravdni stranki dolžni druga drugi povrniti določen obseg stroškov, je pojasniti, da v tem pritožbenem postopku ne morejo biti upoštevne, saj jih upnik v odgovoru na ugovor ni podal, zato jih pritožbeno sodišče pri presoji utemeljenosti ugovora, kjer so upoštevne zgolj navedbe v ugovoru in navedbe v odgovoru na ugovor, ne more upoštevati.

8. Ker je sodišče v izpodbijanem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrniti, saj v tem delu pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ.

9. Ker upnik s pritožbo ni uspel, pritožbenih stroškov ni šteti kot potrebnih stroškov za izvršbo, zato jih krije upnik sam (peti odstavek 38. člena ZIZ).