Jedro

V socialnem sporu je mogoče zavarovalno dobo kot pokojninsko dobo dokazati tudi le na podlagi izpovedb prič, vendar morajo biti v takem primeru izpovedbe tako natančne in prepričljive, da je moč na njihovi podlagi zaključiti, da so bili podani vsi elementi delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se pokojnemu očetu J.V. v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba prizna zaposlitev v O.M.B. od 1.1.1925 do 30.3.1931, od 1.10.1932 do 23.10.1932, od 1.9.1935 do 31.7.1939 in obdobje od 24.10.1923 do 31.8.1935 v neprekinjenem trajanju.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščenki zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačno uporabljenega materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Po preskusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Že prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo razloge, zaradi katerih je pri odločanju kot pravno podlago potrebno upoštevati določbe 1. odst. 126. čl. v zvezi s 1. odst. 1. tč. 21. čl. Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur.l. SFRJ, št. 51/64-60/71), čeprav je bil to predpis bivše SFRJ. Sedaj veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98) namreč v določbi 2. alinee 1. odst. 202. čl. izrecno napotuje na uporabo predpisov, veljavnih do 31.3.1992. Dotlej pa je veljal Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 23/82-44/90), ki je v 1. odst. 100. čl. prav tako napotoval na zakon, veljaven do 31.12.1972, torej na Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 35/72-74/80). Ta pa je v določbi 1. odst. 75. čl. napotoval na zakon, veljaven do 31.12.1972, torej na že navedeni TZPZ, ki pa ni več napotoval na prej veljavne zakone, pač pa je v že navedenih določbah vsebinsko uredil materijo vštevanja časa v zavarovalno dobo ter vštetje časa, prebitega v delovnem razmerju, izrecno vezal na zavarovanje (1. odst. 126. čl.).

Glede na vse obrazloženo je toženec tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno odločil (prvostopenjska odločba, št. K 674.540, z dne 15.7.1993, drugostopenjska odločba iste številke, z dne 6.10.1993) s tem, ko je pokojnemu V.J. v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo priznal zaposlitev v že navedeni opekarni od 24.10.1932 do 31.8.1935, saj je bil v postopku pri tožencu glede tega obdobja predložen izpisek iz zavarovanja hrvaškega nosilca zavarovanja, št. 03-5/16876, z dne 23.6.1988. Glede priznanja ostalih obdobij, ki jih tožnica uveljavlja tudi pred sodiščem, pa zahtevek zavrnil (točka 2 izreka prvostopenjske odločbe toženca), potem ko je ugotovil, da zaposlitev v teh obdobjih z izjavami prič ni dokazana.

Iz tega razloga je zavrnilo tožničin zahtevek tudi prvostopenjsko sodišče, potem ko je zaslišalo še v postopku pred sodiščem predlagane priče in izpovedbe dokazno ocenilo ter tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da so priče izpovedale predvsem to, da je pokojni v O. delal, kar ni sporno. Samo to pa ne zadostuje za zaključek, da bi šlo v navedenih obdobjih za delovno razmerje. Res je zavarovalno dobo kot pokojninsko dobo moč dokazovati tudi le na podlagi izpovedb prič, vendar morajo biti v takem primeru izpovedbe tako natančne in prepričljive, da je moč na njihovi podlagi zaključiti, da so bili podani vsi elementi delovnega razmerja. S tem v zvezi je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da vsakega dela ni moč opredeliti kot delovnega razmerja, saj je le-to dokazano samo tedaj, če so izkazani bistveni elementi, ki so našteti v predzadnjem odstavku na strani 3 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Glede pritožbenega stališča, da nikakor ni moč trditi, da bi O. z redno proizvodnjo zaposlovala same honorarne delavce, saj že narava proizvodnje terja redno delo, ki je točno razporejeno na posamezne faze, te pa terjajo različen obseg dela in da zaradi tega še ni mogoče trditi, da bi šlo za honorarno zaposlitev, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna trditev iz izpodbijane sodbe ne izhaja.

Pač pa je prvostopenjsko sodišče, kot že obrazloženo, navedlo razloge, zaradi katerih tožnici ni uspelo dokazati, da je šlo pri delu njenega pokojnega očeta v O. v obdobjih, obravnavanih pred prvostopenjskim sodiščem, za delovno razmerje in posledično za dobo, vštevno v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo.

Glede pritožbenega stališča, da naj bi toženec točno enaka delovna razmerja okrog leta 1960 priznaval v zavarovalno dobo, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se vsaka zadeva presoja pred sodiščem po v njej ugotovljenem dejanskem stanju, zato četudi bi bila navedena pritožbena trditev dokazana, odločitve toženca v primerih drugih zavarovancev ne morejo vezati sodišča pri odločanju v konkretni zadevi in tudi ne morejo predstavljati podlage za ugoditveno sodbo, če zanjo v konkretni zadevi ni druge dejanske in pravne podlage.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.