Jedro

Okoliščine v zvezi z (ne)pravilnostjo vročitve odločbe, ki se izpodbija v upravnem sporu, niso "opravičeni razlogi" za vrnitev v prejšnje stanje. Če je vročitev nepravilna, rok za tožbo še sploh ni zamujen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje na podlagi določbe 6. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ni ugodilo tožnikovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. V obrazložitvi ugotavlja, da se upravni spor začne s tožbo, ki mora biti v skladu z določbo 1. odstavka 26. člena ZUS vložena v 30 dneh od vročitve upravnega akta. Če pa stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok za tožbo (ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku), lahko naknadno predlaga vrnitev v prejšnje stanje s predlogom, ki ga mora vložiti v subjektivnem roku 8 dni od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok, oziroma, če je stranka šele pozneje izvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedela, vendar najpozneje v trimesečnem objektivnem roku (4. odstavek 22. člena ZUS). Tožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niti ne navaja, kdaj je za izpodbijano odločbo prvotožene stranke izvedel, pač pa le, da mu niti do vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje izpodbijana odločba ni bila zakonito vročena, pri čemer se sklicuje na določbe 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišče nima razlogov, da bi štelo, da tožnik, ki je sicer pravna oseba s statusno obliko delniške družbe, predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne bi vložil pravočasno, pred iztekom trimesečnega objektivnega roka. Ugotavlja, da je treba okoliščine za utemeljitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje verjetno izkazati že ob vložitvi predloga. Tožnik pa ni navedel nobene okoliščine, razen pravnega naziranja svojega zakonitega zastopnika glede instituta osebnega vročanja. Tožnik pa je pri tem prezrl, da ZUP posebej ureja posebne primere osebnega vročanja, med katerimi je v 91. členu urejeno vprašanje vročanja odločb in sklepov pravnim osebam. Tako se lahko odločbe in sklepe vročajo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov pri pravni osebi. Tožnik zmotno zatrjuje, da bi se morale pravni osebi vročati pošiljke izključno na roke njenemu zakonitemu zastopniku. Glede na navedeno sodišče predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni ugodilo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Opozarja na odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 10.5.2006, ki vsebuje izrecno navodilo, da mora upravni organ prve stopnje z vročilnico (osebna vročitev) vročiti en izvod zakonitemu zastopniku pritožnika. Agencija RS za okolje je z opustitvijo izrecno zapovedanega osebnega vročanja zakonitemu zastopniku zagrešila bistveno kršitev določb postopka. Ker sodišče tega ni ugotovilo, je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Le-ta ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj sklep sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Ponovno opozarja na določbe ZUP-a, ki se nanašajo na osebno vročanje in na posebne primere vročanja, ter ugotavlja, da mu še do danes izpodbijana odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 10.5.2006 ni bila zakonito vročena. Iz priložene fotokopije vročilnice je razvidno, da je naslovnik napačno označen. Zakoniti zastopnik tožnika vročilnice ni nikoli podpisal. Upravno sodišče tudi ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izvedba dokazov v zvezi z okoliščinami glede vrnitve v prejšnje stanje je v tem delu materialnopravno vprašanje in bi ga kot tako moralo sodišče prve stopnje tudi obravnavati. Ker tega ni storilo, je podana tudi kršitev materialnega prava. Tožniku sploh še ni bila pravilno osebno vročena odločba Ministrstva za okolje in prostor, tako da ni pričel teči niti subjektivni niti objektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zato je utemeljevanje sodišča prve stopnje, da ni navedel nobene okoliščine v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, pavšalno in protispisno. Sodišče prve stopnje je tudi pomanjkljivo uporabilo določbo 3. odstavka 22. člena ZUS, ko navaja, da je treba okoliščine za utemeljitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje verjetno izkazati že ob vložitvi predloga. Pri tem pa sodišče zavajajoče izpusti besedilo: "ali v postopku odločanja o njem". Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep in ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ter nato s sodbo meritorno odloči in odpravi odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 10.5.2006, odpravi sklep Agencije RS za okolje z dne 6.10.2004, odpravi sklep Agencije RS za okolje z dne 23.1.2006, razveljavi javni razpis za podelitev koncesije za odvzem naplavin v strugi reke S.D. na območju Občine ...., ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št.... Zahteva pa tudi povrnitev vseh stroškov upravnega postopka in sodnega postopka. Podrejeno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe tega zakona, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Pritožbeno sodišče je torej v tem postopku uporabljalo določbe ZUS-1, seveda pa je pravilnost uporabe določb instituta vrnitve v prejšnje stanje presojalo glede na določbe ZUS, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje pri svojem odločanju.

ZUS (in tudi ZUS-1) ureja posebno pravno sredstvo vrnitve v prejšnje stanje, s katerim lahko stranka odpravi posledice zamude rokov za vložitev tožbe ali drugih pravnih sredstev oziroma drugih rokov za opravo dejanj v postopku, če je za zamudo imela opravičljive razloge. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če stranka zamujenega dejanja ne more več opraviti in če je predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravočasno podan pristojnemu sodišču. Stranka torej lahko vloži predlog za vrnitev v prejšnje stanje, če zamudi določen rok in verjetno izkaže okoliščine, da je rok zamudila iz opravičenega vzroka. V obravnavanem primeru pa tožnik niti ne zatrjuje, da je zamudil rok za vložitev tožbe, saj vztraja pri stališču, da mu izpodbijana odločba sploh ni bila (pravilno) vročena. Kot opravičen vzrok za (domnevno) zamudo navaja ravno nepravilno vročitev izpodbijane odločbe. Sama vročitev akta, ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu, je pomembna izključno zaradi začetka teka roka za vložitev tožbe. Če akt ni vročen v skladu z določbami ZUP (ali v skladu s kakšnim drugim specialnim procesnim predpisom, ki ureja vročanje na določenem upravnem področju), tudi rok za vložitev tožbe ne more pričeti teči. Izjema od tega načela je lahko podana v primeru, kadar je na podlagi drugih podatkov ali navedb same stranke možno z gotovostjo ugotoviti, kdaj je bila stranka dejansko seznanjena z upravnim aktom in seveda z njegovo vsebino.

Glede na stališče tožnika, ki se nanaša na vročitev izpodbijane odločbe, ni bilo nikakršne podlage za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Očitno je tožnik to storil iz preventivnih razlogov, torej za primer, če bi bilo ugotovljeno, da je bila vročitev opravljena pravilno. Vendar pa bi v takem primeru moral navesti opravičljivi vzrok za zamudo. Le-ta pa ne more biti okoliščina, ki jo navaja sedaj v predlogu in ki se nanaša na pravilnost oziroma nepravilnost vročitve.

Po presoji pritožbenega sodišča je torej sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V nadaljevanju postopka pa bo moralo sodišče prve stopnje pridobiti upravne spise in preveriti, ali je bila vročitev izpodbijane odločbe opravljena pravilno ali ne oziroma, ali je moč na podlagi drugih podatkov ugotoviti, kdaj je bil tožnik seznanjen z izpodbijano odločbo in njeno vsebino ter nato v okviru predhodnega preizkusa tožbe odločiti o tem, ali je tožba vložena pravočasno ali ne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ob upoštevanju določb 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.