Jedro

Rok za vložitev vloge za odpis dolga je določal zakon in ker zakon ni določal drugače, vloge tožnice, ki jo je vložila pred uveljavitvijo tega zakona, ni bilo mogoče obravnavati po tem zakonu.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožeča stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.4.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada V. z dne 16.12.1998. Prvostopni organ je v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 909/94-6 z dne 23.10.1996 ponovno zavrnil vlogo tožnice za odpis davčnega dolga iz naslova davkov in prispevkov ter odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je prvostopni organ odločal v ponovljenem postopku o zahtevku tožnice za odpis obresti, ki ga je tožnica vložila 14.3.1994 in jo obravnaval kot zahtevo za odpis davčnega dolga. Čeprav je organ prve stopnje kot materialno podlago zahteve uporabil določbo 118. člena Zakona o dohodnini (ZDoh/93, Uradni list RS, št. 71/93 in 2/94) in ne določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP/96, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97 in 82/98) pa je glede na to, da ZDavP/96 glede odpisa davčnega dolga vsebuje enake določbe kot 118. člen ZDoh/93, po mnenju sodišča prve stopnje navedena kršitev ni vplivala na pravilnost odločbe. Pogoj za odpis davčnega dolga je namreč ogroženost preživljanja davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, ki pa po mnenju sodišča pri tožnici ni izkazana. Kot neutemeljen je sodišče zavrnilo tožničin ugovor, da bi organ prve stopnje moral njeno vlogo obravnavati po določbah Zakona o odpisu terjatev iz naslova zamudnih obresti (ZOTNZO, Uradni list RS, št. 13/95), saj je navedeni zakon začel veljati 18.3.1995, torej leto dni po vložitvi tožničine vloge z dne 14.3.1994. ZOTNZO je določal tudi rok, in sicer od uveljavitve zakona do 17.5.1995, ko je bilo treba vložiti vloge za odpis zamudnih obresti, česar pa tožnica tedaj ni storila. Prav tako tožničinega zahtevka ni mogoče opreti na Uredbo o poravnavanju obresti za neplačane prispevke in davke (Uradni list RS, št. 13/93), ker navedena uredba omogoča obročno plačilo obresti ne pa odpis obresti.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti odpravi. Uvodoma meni, da je bila tožničina vloga obravnavana in zavrnjena na podlagi 118. člena Zakona o dohodnini, ki v času obravnave ni več veljala in je bila torej obravnavana brez veljavne pravne podlage. Glede ogroženosti njenega preživljanja in preživljanja njenih družinskih članov pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Njena obratovalnica je zaradi izgube trgov v SFRJ zašla v hude finančne in likvidnostne težave tako, da so ji ostala zgolj minimalna sredstva za preživljanje, tožničino nepremično premoženje pa je itak bilo zastavljeno oziroma obremenjeno. Njen zahtevek bi moral biti obravnavan po določbah Zakona o odpisu terjatev iz naslova zamudnih obresti in po Uredbi o poravnavani obresti za neplačane prispevke in davke, ker je tak zahtevek vložila že pred uveljavitvijo tega zakona.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Z določbo 2. točke 1. odstavka 231. člena ZDavP/96 je bila med drugim razveljavljena tudi določba 118. člena ZDoh/73, vendar pa je ZDavP/96 v svojem desetem poglavju uredil tudi odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davčnega dolga. Z določbo 89. člena ZDavP/96 je bila povzeta dosedanja določba 118. člena ZDoh/93. Organ prve stopnje je torej imel zakonsko podlago za odločanje o tožničinem zahtevku za odpis dolga in ker ima 89. člen ZDavP/96 enako vsebino kot določba 118. člena ZDoh/93, tudi po presoji pritožbenega sodišča uporaba določbe 118. člena ZDoh/93 ni vplivala na pravilnost odločitve upravnih organov. Prvostopni organ je po presoji pritožbenega sodišča v postopku zbral prepričljive dokaze, na podlagi katerih je oprl svoj sklep, da s plačilom dolga ne bo ogroženo preživljanje tožnice in njenih družinskih članov, kar je bilo bistveno za odločitev o tej stvari.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da bi morala upravna organa in sodišče prve stopnje tožničino vlogo obravnavati po določbah ZOTNZO. Ta zakon je začel veljati 18.3.1995, torej po vložitvi tožničine vloge, tožnica pa tudi ne zatrjuje, da bi vložila vlogo za odpis davčnega dolga v skladu s 6. členom tega zakona. V 6. členu ZOTNZO je namreč določeno, da davčni organ ugotavlja pogoje za odpis zamudnih obresti na podlagi pisne vloge, ki se lahko vloži najkasneje v šestdesetih dneh po uveljavitvi tega zakona. Ker je bil rok za vložitev vlog za odpis terjatev določen z zakonom, je ta rok tudi nepodaljšljiv in torej prekluziven. Da pa bi moral odločati davčni organ po določbah ZOTNZO o vlogi tožnice, ki jo je vložila pred uveljavitvijo navedenega zakona, pa tudi ne izhaja iz določb ZOTNZO.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.