Jedro

Za obstoj pravne napake zadošča, da zato, ker prodajalec ni bil lastnik stvari, ni bil dosežen učinek sklenjene prodajne pogodbe in izročitve stvari, to je kupčeva pridobitev lastninske pravice. Katera tretja oseba je pravi lastnik sporne stvari pa je za razmerje med pravdnima (pogodbenima) strankama nepomembno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je poleg odločitve, da se prekinjeni postopek zaradi izbrisa družbe E. d.o.o. iz sodnega registra nadaljuje zoper družbenico te družbe J.Š. in da se pravdni postopek zaradi umika tožbe zoper tretjega toženca ustavi, razsodilo, da mora toženka J.Š. plačati tožnici 5,511.258,40 SIT, zakonite zamudne obresti in pravdne stroške, presežek tožbenega zahtevka pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke J.Š. zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka J.Š. Uveljavlja "vse revizijske razloge po 370. členu ZPP". V reviziji navaja, da sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče ugotovili, da je bila tožeči stranki kupljena stvar odvzeta zato, ker prodajalka, to je tožena stranka, na njej ni imela lastninske pravice. Ob takem dejanskem stanju sta sodišči sklenili, da je pravni temelj za razdrtje pogodbe 510. člen ZOR. Na podlagi določbe 508. člena ZOR prodajalec odgovarja za stvarno napako, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico. Že iz gramatikalne razlage citiranega besedila prvega odstavka 508. člena ZOR je razvidno, da mora takšen tretji, ki ima izključujočo pravico, obstajati ter mora biti v pravdi identificiran. V dosedanjem pravdnem postopku je bilo s tem v zvezi ugotovljeno le, da so bili čeki zaseženi v kazenskem postopku, ki se je pri Okrožnem sodišču v Celju vodil pod opr. št. K 138/2001. V dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno, kdo je tretji v smislu prvega odstavka 508. člena ZOR. Policija in organi pregona zanesljivo niso tretja oseba v smislu 508. člena ZOR. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi bilo potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti, saj tožeča stranka ni dokazala, da bi ji kdo tretji, ki ima izključujočo pravico, stvari odvzel. Odvzela jih je policija iz morda povsem drugega razloga. Ker je bil torej napačno uporabljen 510. člen ZOR, je v posledici prišlo tudi do napačne uporabe pravila 132. člena ZOR v zvezi z 214. členom ZOR.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Iz sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožeča stranka na podlagi štirih pogodb od prve tožene stranke odkupila čeke ter zanje plačala skupaj 5,511.258,40 SIT. Te čeke je tožena stranka izročila tožeči. Čeki so bili ukradeni in ponarejeni. Prva tožena stranka na čekih ni imela lastninske pravice. Vsi čeki so bili zaseženi v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. K 138/2001. Glede na navedena dejstva tožeča stranka kot kupec ni mogla pridobiti lastninske pravice na čekih kot premičnih stvareh, ker je bila tožena stranka kot prodajalec nelastnik. Od nelastnika lastninske pravice na premičninah ni bilo mogoče pridobiti, razen v izjemnih primerih iz 31. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90), ki pa v obravnavanem primeru niso bili ne zatrjevani in ne izkazani. Ker tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na kupljenih čekih, kar je bilo bistvo prodajnih pogodb, je pravilna presoja sodišč druge in prve stopnje, da so kupljeni čeki obremenjeni s pravno napako (508. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89).

Ugotovljeno je, da so bili čeki ukradeni in ponarejeni, kar pomeni, da ima lastninsko pravico na čekih tretja oseba, to je tisti oškodovanec, ki so mu bili čeki ukradeni. Glede na čekovna pravila je to prejemnik plačila (remitent), v čigar korist so izdajatelji čekov (trasanti) iz svojega dobroimetja na določenem računu naložili izplačilo banki (trasatu). Remitent iz čekovnega razmerja, ki so mu bili čeki ukradeni, je njihov lastnik in torej tretji glede na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. Njegova lastninska pravica izključuje tožnikovo lastninsko pravico, ki naj bi bila pridobljena s prodajno pogodbo. Kdo konkretno je ta tretji v izpodbijanih sodbah ni navedeno, vendar to ni odločilno. Zmotno meni revizija, da je identifikacija tretje osebe nujna. Za obstoj pravne napake po 508. členu zadošča, da zato, ker prodajalec ni bil lastnik stvari, ni bil dosežen učinek sklenjene prodajne pogodbe (454. člen ZOR) in izročitve stvari, to je kupčeva pridobitev lastninske pravice. Vzrok za napako izvira iz sfere prodajalca, tožene stranke, zato ta zaradi nepravilne izpolnitve, ker kupec ni pridobil lastninske pravice, odgovarja za pravno napako. V 510. členu so predvidene sankcije, pri čemer je v obravnavanem primeru pravilna materialnopravna presoja nižjih sodišč, da je bila prodajna pogodba razdrta po samem zakonu, ker so bili ukradeni čeki tožeči stranki zaseženi v zvezi s kazenskim pregonom in je s tem prišlo do evikcije (prvi odstavek 510. člena ZOR). Policija in organi pregona res niso tretja oseba v smislu prvega odstavka 508. člena ZOR, kot pravilno navaja revizija, njihov zaseg ukradenih in ponarejenih čekov za potrebe kazenskega postopka ima pri pravni napaki le ta pomen, da kupcu posebne izjave o odstopu od pogodbe ni treba dati. Zaključiti je končno, da je materialnopravno pravilno ugodeno kondikcijskemu zahtevku iz drugega odstavka 132. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 497. člena ZOR. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan.

Toženka je navedla, da uveljavlja vse revizijske razloge po 370. členu ZPP, vendar razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP ni ne konkretizirala in ne obrazložila. Revizijsko sodišče preizkuša izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po uradni dolžnosti ne obravnava. Zato ugotavlja, da revizija ni utemeljena, kar narekuje njeno zavrnitev (378. člen ZPP).