Jedro

Sodišče pritrjuje stališču tožnika, da iz zakonskega besedila 162. člena ZDO ne izhaja, da bi bil pogoj za začasno davčno oprostitev plačila davka od premoženja za prve lastnike novih stanovanjskih hiš oz. stanovanj in garaž, za 10 let (kar zavezanec uveljavlja z vlogo, ki jo vloži pri davčnemu organu) prijavljeno stalno prebivališče niti dejansko bivanje prvega lastnika v zadevni nepremičnini, za katero se uveljavlja začasna oprostitev navedenega plačila davka. Oprostitev je uvedena kot osebna oprostitev in se zato prizna le prvim lastnikom, ne pa nasploh novim lastnikom, ki niso prvi lastniki.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT4221-1379/2020-2 z dne 9. 3. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo z dne 9. 3. 2021 je prvostopenjski organ tožniku zavrnil vlogo za začasno oprostitev plačila davka od premoženja za dobo 10 let, kot prvemu lastniku 1/2 nepremičnine - stanovanja na naslovu A. ulica 1, Velenje (1. točka izreka). Odločil je še, da tožnik trpi svoje stroške postopka, posebni stroški pa davčnemu organu niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da davek od premoženja plačuje lastnik oz. uživalec, ne glede na to, ali ta uporablja premoženje sam ali ga daje v najem, na podlagi 157. člena Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO). V skladu s 162. členom ZDO v zvezi s 386. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) so začasno oproščeni davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, prvi lastniki novih stanovanjskih hiš oz. stanovanj in garaž za 10 let. Ugotavlja, da je sicer tožnik prvi lastnik zadevnega stanovanja, vendar v navedeni nepremičnini dejansko ne biva, pač pa na naslovu B. cesta 2, Velenje, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, ki ga v času od nakupa stanovanja ni spreminjal, poleg tega pa je tudi na napovedi za odmero davka od premoženja označil, da predmetno stanovanje oddaja v najem.

2.Ministrstvo za finance, drugostopenjski organ, je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo kot neutemeljeno. V obrazložitvi pojasnjuje, da se davek od premoženja odmerja na podlagi določb 29., 30., 156. do 159., 161. do 164., 193.a, 269. in 270. člena ZDO, ter 384. do 387. člena ZDavP-2. Navedene določbe so po izrecni določbi 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (ZDavNepr) prenehale veljati z uveljavitvijo tega zakona, torej s 1. 1. 2014, Ustavno sodišče RS (USRS) pa je z odločbo št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, ZDavNepr razveljavilo in odločilo še, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katerimi so tudi navedene določbe ZDO in ZDavP-2. Ugotavlja, da lahko začasno oprostitev skladno s prvim odstavkom 386. člena ZDavP-2 uveljavlja zavezanec z vlogo, ki jo vloži pri davčnem organu, na območju katerega je stavba, in sicer do 31. januarja v letu, za katero se davek odmerja. Tožnik je vlogo za začasno oprostitev davka na posest stavb po določbi 162. člena ZDO vložil 23. 6. 2020, tj. po poteku roka za vložitev zahteve po prvem odstavku 386. člena ZDavP-2 za odmerno leto 2020, a pravočasno za odmerno leto 2021. Ugotavlja, da je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da je treba davčne predpise razlagati restriktivno, tudi v primeru določb, ki urejajo davčne ugodnosti, pravica do uveljavljanja davčne oprostitve pa nedvomno predstavlja davčno ugodnost. Določbe 162. člena ZDO urejajo začasno davčno oprostitev za prve lastnike novih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj in garaž. Prvi lastnik nove stavbe naj bi bil zato še določeno dobo po vselitvi oproščen davka, ker ga v tem času bremenijo še razni izdatki v zvezi z gradnjo, opremljanjem stanovanja, običajno pa tudi še anuitete v zvezi z odplačevanjem kredita. To je tudi razlog, da je oprostitev uvedena kot osebna oprostitev, da se zato prizna le prvim lastnikom, tj. tistim, ki so prispevali k razširitvi stanovanjskega sklada, ne pa nasploh novim lastnikom, ki niso prvi lastniki. Za prvega lastnika se torej šteje tisti, ki se je kot lastnik stanovanja ali stavbe prvi vselil v novo stanovanje ali stavbo. Pri tem se sklicuje na komentar ZDO iz 1984.

3.Glede na podatke Registra davčnih zavezancev, iz katerih izhaja, da ima tožnik svoje stalno prebivališče na naslovu B. cesta 2, Velenje, in ga v času od nakupa spornega stanovanja ni spreminjal, prav tako pa je v napovedi za odmero davka od premoženja navedel, da predmetno stanovanje na naslovu A. ulica 1, Velenje, oddaja v najem, ocenjuje, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je zavrnil tožnikovo vlogo za začasno oprostitev plačila davka od premoženja z dne 23. 6. 2020, saj tožnik pogojev za začasno oprostitev plačila davka od premoženja za dobo 10 let ne izpolnjuje. Opredeli se še do 158. člena ZDO, ki ne opredeljuje oprostitve plačila davka od premoženja.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4.Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijana odločba zavrnitve začasne oprostitve davka na premoženje na nepremične za dobo 10 let temelji na napačni predpostavki in pogoju osebne rabe, za kar pa po ZDO ni nobene zakonske podlage. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter dovoli začasno oprostitev davka za novo nepremičnino za dobo 10 let.

5.Navaja, da je podal vlogo za olajšavo po 162. členu ZDO, kot začasno oprostitev, ki ni vezana na osebno uporabo, tega ni nikjer v navedenem členu. Tudi takšne sodne prakse ne najde. Osebna uporaba z vselitvijo pa je predmet drugega - 158. člena ZDO. Navaja, da 162. člen v zadnjem odstavku izrecno določa, kdaj se ta olajšava ne prizna, in sicer za prostore za počitek oz. rekreacijo in poslovne prostore. Nikjer ni zaveden pogoj bivanja, prijave prebivališča oz. osebne rabe za uveljavitev te začasne olajšave. Meni, da dejstvo, da zadevno nepremičnino oddaja v najem, ni relevantno v konkretni zadevi.

6.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika ter vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

O odločanju brez oprave glavne obravnave v zadevi

7.Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279. a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kar je v zvezi tudi s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi listin strank (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K izreku

8.Tožba je utemeljena.

9.Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik prvi lastnik 1/2 nepremičnine - stanovanja na naslovu A. ulica 1, Velenje, za katerega je 23. 6. 2020 (pravočasno za odmerno leto 2021) vložil vlogo za začasno oprostitev davka na posest stavb po 162. členu ZDO; prav tako med njima nadalje ni sporno, da v navedenem stanovanju tožnik dejansko ne stanuje, saj ga oddaja v najem, stalno prebivališče pa ima prijavljeno na naslovu B. cesta 2, Velenje. Sodišče zato vsem navedenim dejstvom kot nespornim sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

10.Na podlagi 156. člena ZDO davek od premoženja plačujejo fizične osebe, ki imajo med drugim v lasti stavbe, dele stavb, stanovanj in garaže. V skladu s 157. členom ZDO je zavezanec za davek od premoženja iz 156. člena ZDO lastnik oz. uživalec. V 162. členu ZDO je določeno, da so davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, začasno oproščeni prvi lastniki novih stanovanjskih hiš oz. stanovanj in garaž, in sicer za 10 let (kar zavezanec po prvem odstavku 386. člena ZDavP-2 uveljavlja z vlogo, ki jo vloži pri davčnemu organu).

11.Med strankama pa je razhajanje o tem, ali 162. člen ZDO pogojuje začasno oprostitev plačila davka od premoženja od posesti stanovanja s prijavo stalnega prebivališča oz. z dejanskim bivanjem na naslovu navedene nepremičnine.

12.Sodišče se sicer strinja s toženko, da je treba davčne predpise razlagati restriktivno, tudi v primeru davčnih ugodnosti, kamor spada pravica do uveljavljanja (začasne) davčne oprostitve po 162. členu ZDO. Vendar pa sodišče pritrjuje stališču tožnika, da iz zakonskega besedila navedenega člena ne izhaja, da bi bil pogoj za navedeno začasno davčno oprostitev plačila davka od premoženja prijavljeno stalno prebivališče niti dejansko bivanje prvega lastnika v zadevni nepremičnini, za katero se uveljavlja začasna oprostitev navedenega plačila davka. Toženka se v zvezi s tem sicer sklicuje na komentar ZDO iz leta 1984, vendar navedeno ne izhaja niti iz določbe 162. člena ZDO niti iz ostalih določb zakona, ki urejajo davek od premoženja, kot določeno v še veljavnih členih ZDO1 v zvezi s 384. do 387. členom ZDavP-2.

13.Iz določbe 162. člena ZDO namreč izrecno izhaja le, da so navedenega davka začasno oproščeni prvi lastniki novih stanovanj (kar tožnik nesporno je), ki pravočasno vložijo vlogo za uveljavitev te začasne oprostitve (kar jo tožnik nesporno tudi je za leto 2021). Sodišče se sicer strinja s toženko, da je namen te določbe v olajšavi gmotnega položaja prvega lastnika nove stavbe (oz. stanovanja oz. garaže), ki naj bi bil zato še določeno dobo oproščen davka, ker ga v tem času bremenijo še razni izdatki v zvezi z gradnjo oz. opremljanjem stanovanja, običajno pa tudi še anuitete v zvezi z odplačevanjem kredita. Zato je oprostitev uvedena kot osebna oprostitev in se zato prizna le prvim lastnikom (zaradi katerih se je nabor stavb/ stanovanj/ garaž povečal), ne pa nasploh novim lastnikom, ki niso prvi lastniki.

14.Razlaga navedenega zakonskega besedila 162. člena ZDO v smislu, da morajo prvi lastniki tudi imeti prijavljeno stalno prebivališče oz. dejansko prebivati v nepremičnini, za katero so vložili vlogo za začasno oprostitev plačila davka od premoženja za posest stavb, pa bi po oceni sodišča presegla pravilno gramatikalno kot tudi teleološko razlago navedenega zakonskega besedila.

15.Organi so namreč v upravnem postopku vezani na načelo zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), zaradi česar relevantnega zakonskega besedila pri odločanju (ko mora vsebina izdanega upravnega posamičnega akta temeljiti na splošni materialni pravni normi) ne smejo širiti izven meja dovoljenih metod razlage materialnega predpisa, saj sicer lahko pride do samovolje organa pri odločanju. Po oceni sodišča ob uzakonjenem zakonskem besedilu 162. člena ZDO vztrajanje organa, da je začasna oprostitev plačila davka od premoženja na posest stavb vezana na obstoj (dodatnega) pogoja, ki iz zakonskega besedila ni razviden - tj. da mora prvi lastnik zadevne nepremičnine imeti v njej tudi prijavljeno stalno prebivališče oz. tam dejansko prebivati, presega pravilno razlago določbe 162. člena ZDO, s tem pa pomeni tudi kršitev načela zakonitosti. Ob tem pa v konkretni zadevi skladno z drugim odstavkom 157. člena ZDO ni relevantno, da tožnik zadevno nepremičnino oddaja v najem.

16.Po presoji sodišča glede na navedeno v dani zadevi materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno in je posledično tožba utemeljena. Zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moral organ ponovno odločiti v skladu s stališči iz te sodbe.

17.Sodišče v zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagala tožnik, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: tožnik težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretne zadeve pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o tožnikovi upravičenosti do začasne oprostitve plačila davka od premoženja. Sodišče še dodaja, da iz 2. člena ZUS-1 sledi, da odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le, kadar bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

18.Izrek o stroških je odpadel, saj nobena od strank stroškov ni priglasila. Po uradni dolžnosti pa bo tožniku vrnjena plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

------------------------------- 1 Določbe 29., 30., 156. do 159., 161. do 164., 193.a, 269. in 270. člena ZDO, skladno z odločbo USRS št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014

Zveza: