Jedro

Tožnik je svojo zahtevo za verifikacijo devizne vloge nesporno vložil po izteku predpisanega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, zato ni izpolnil procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je toženka zahtevo v okviru predhodnega preizkusa po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavrgla.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot prepozno zavrgel tožnikovo zahtevo za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog št. ... Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik zahtevo za verifikacijo priporočeno po pošti oddal 6. 10. 2021, kar je po poteku roka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP).

2. Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločitev iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Navaja, da je kot imetnik vloge št. ... upravičen do njene verifikacije in s tem do izplačila sredstev na njej. Meni, da upoštevajoč 2., 5., 6. in 10. člen ZNISESČP stara devizna vloga pomeni neizplačano staro devizno vlogo, zato bi bilo tožnika treba obravnavati kot enega od upravičencev za verifikacijo starih neizplačanih deviznih vlog in šteti, da je zahtevo za verifikacijo vložil pravočasno. Časovna omejitev iz 11. člena ZNISESČP po tožnikovem mnenju v okoliščinah konkretne zadeve ne predstavlja razumne in ustavno utemeljene omejitve uveljavljanja pravic. Navaja, da ni imel možnosti, da bi se v danem roku seznanil z dolžnostjo pravočasne vložitve zahteve za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge, saj že od leta 1967 živi v Nemčiji. Je prava neuka, starejša oseba, ki ne razume niti slovenskega niti angleškega jezika. S svojimi pravicami bi se kljub jezikovni oviri lahko seznanil, če bi bila možnost njihovega uveljavljanja ustrezno objavljena. Za to pa naj slovenski zakonodajalec ne bi ustrezno poskrbel. V 8. členu ZNISESČP je bilo sicer določeno, da pristojno ministrstvo objavi javni poziv. Tak javni poziv je moral biti objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, na spletni strani ministrstva in v (najmanj) dveh dnevnih časopisih, ki izhajajo na območju Bosne in Hercegovine oziroma Republike Hrvaške, pozabljeno pa naj bi bilo na imetnike deviznih vlog, ki na območju objave javnega obvestila ne prebivajo. Osebe, ki so zaradi jezikovnih in/ali geografskih ovir imele zgolj trohico možnosti, da se seznanijo z opcijo uveljavljanja pravic po ZNISESČP in rokom zanj, naj bi bile postavljene v neenakopraven položaj v primerjavi s tistimi, ki so glede na prebivališče možnost seznanitve imeli. Ureditev ZNISESČP naj bi bila zato v neskladju s 14., 22. in 33. členom Ustave. Kršila pa naj bi tudi obveznosti, ki izhajajo iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi _Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji in Makedoniji z dne 16. 7. 2014_ (v nadaljevanju sodba ESČP v zadevi _Ališić_), zato naj bi bila tudi v neskladju z 8. členom Ustave. Toženka bi zato morala tožnikovo vlogo obravnavati kot pravočasno in ji ugoditi. Tožnik zato sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in njegovi zahtevi za verifikacijo devizne vloge ugodi oziroma podredno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in poudarja, da je za odločitev bistvena pravna podlaga prvi odstavek 11. člena ZNISESČP. Tožnik je zahtevo za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog poslal priporočeno po pošti 6. 10. 2021, toženka pa jo je prejela 8. 10. 2021. Toženka izpostavlja, da tožnik v tožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da njegova zahteva ni bila vložena pravočasno, temveč navaja le, da ni imel nobene dejanske možnosti, da bi se lahko v danem roku seznanil z možnostjo pravočasnega uveljavljanja pravice verifikacije neizplačane stare devizne vloge. Prvi odstavek 5. člena ZNISESČP jasno določa, da Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke d. d. do upravičencev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog in obresti v obsegu in do višine, kot je določeno v ZNISESČP. Upoštevajoč prvi odstavek 11. člena ZNISESČP pa lahko toženka vsebinsko odloča zgolj o zahtevah za verifikacijo, ki so bile vložene v obdobju od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017. Gre za materialni rok, za katerega ne morejo veljati pravila ZUP o podaljševanju roka ali možnosti vrnitve v prejšnje stanje, ne glede na razloge. Toženka dodaja, da je tudi ESČP že obravnavalo mehanizem, ki ga je za namen izvršitve sodbe ESČP v zadevi _Ališić_ z ZNISESČP vzpostavila Republika Slovenija, in s sklepoma št. 3461/08 z dne 27. 4. 2017 in št. 33805/17 z dne 5. 9. 2017 v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP ter sheme za poplačila varčevalcev. Toženka zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrženju tožnikove zahteve za verifikacijo glede neizplačane stare devizne vloge št. ... Toženka je svojo odločitev sprejela na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (ki se v postopku verifikacije uporablja na podlagi četrtega odstavka 7. člena ZNISESČP, če zakon ne določa drugače), po kateri organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku.

6. Tožnik v tožbi ne prereka ugotovitve toženke, da je zahtevo za verifikacijo devizne vloge vložil po izteku roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP. Vendar tožnik meni, da je navedeni rok v neskladju s 14., 22. in 33. členom Ustave ter zahtevami iz sodbe ESČP v zadevi _Ališić_. 7. Način izvršitve sodbe ESČP v zadevi _Ališić_ je bil vzpostavljen z ZNISESČP. ESČP je že v navedeni zadevi opozorilo, da bodo morali vsi vložniki zahtev, zato da bodo slovenski organi lahko verificirali stanje na njihovih računih, izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih bo vzpostavila Republika Slovenija.1 Ena od teh zahtev je tudi rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem iz tega zakona določil petindvajsetmesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Gre za materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Tak rok veže tako stranke kot organ, ki o zahtevi odloča, s potekom tega roka pa pravica do izplačila neizplačanih starih deviznih vlog, če upravičenec izpolnjuje zakonske pogoje oziroma pogoje iz sodbe ESČP v zadevi _Ališić_, ugasne in zahteve za verifikacijo ni več mogoče uveljavljati.

8. ESČP sicer primernosti tega roka izrecno še ni presojalo, a je s sklepoma z dne 27. 4. 2017 v zadevi št. 3461/08 (zadeva _Vehbija Hodžić proti Sloveniji_) ter z dne 5. 9. 2017 v zadevi št. 33805/17 (zadeva _Stojan Zeljković proti Sloveniji_), v katerih je presojalo, ali verifikacijski postopek po ZNISESČP izpolnjuje merila iz sodbe v zadevi _Ališić_, določbe ZNISESČP v celoti ocenilo kot ustrezne. Z vidika ESČP torej dejstvo, da je ZNISESČP upravičence pri uveljavljanju pravic omejil z rokom, kot tudi sama dolžina roka nista v nasprotju z merili, določenimi v zadevi _Ališić_.2

9. Tudi Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je zaradi doseganja pravne varnosti dopustno, da se upravičence pri uveljavljanju pravic časovno omeji z določitvijo prekluzivnega roka, pod pogojem, da tako določen rok ni pretirano kratek, ter da sama dolžina roka kot tudi njegov prekluzivni učinek iz zakona dovolj jasno in nedvoumno izhajata.3 Pri tem mora zakonska ureditev prekluzivnih rokov temeljiti na razumnih razlogih in ne sme učinkovati v nasprotju s temeljnim namenom zakona, upoštevati pa je treba tudi osebne in druge okoliščine, ki bi upravičence lahko ovirale, da pravočasno vložijo vlogo oziroma zahtevek (zlasti pomen rokov za osebe, ki jih bodo sprejete določbe zadevale, število oseb, ki bi jih lahko zadevale, zapletenost veljavnih postopkov in zakonodaje, dostopnost informacij o postopkih in možnost seznanitve z upravičenji, pa tudi okoliščino, ali je bila določitev prekluzivnega roka s strani zakonodajalca za upravičence nepričakovana in nenavadna).4

10. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da prekluzivni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP ustreza navedenim ustavnopravnim zahtevam.5 Po stališču Vrhovnega sodišča, ki se mu sodišče pridružuje, navedeni rok, ki se je iztekel 31. 12. 2017, tj. skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za vložitev zahteve za verifikacijo, kar potrjujejo tudi številne zahteve za verifikacijo, ki so bile v tem roku vložene pri toženki. Da bodo imetniki starih deviznih vlog imeli možnost uveljavljanja svojih pravic za izplačilo iz starih deviznih vlog ni bilo nepričakovano in nepredvidljivo. Problematika v zvezi z izplačilom starih deviznih vlog je bila namreč splošno znana, saj so si imetniki starih deviznih vlog, še preden so uspeli pred ESČP, več kot dvajset let prizadevali za ureditev postopkov za povračilo njihovih starih deviznih vlog. Nato pa so po sodbi ESČP v zadevi _Ališić_ še skoraj eno leto čakali na sprejetje ZNISESČP. Pri določanju dolžine prekluzivnega roka je zakonodajalec upošteval, da so imetniki starih deviznih vlog večinoma starejše osebe, ki prebivajo izven območja Republike Slovenije, saj je začel ta rok teči pet mesecev po uveljavitvi ZNISESČP. Pri tem je predvidel tudi način obveščanja upravičencev o možnostih po ZNISESČP. Tako ZNISESČP kot tudi javni poziv za vložitev zahteve za verifikacijo sta bila namreč javno objavljena ne le v Uradnem listu RS, temveč tudi v tiskanih medijih v BiH, na Hrvaškem in v nekaterih drugih državah, torej v sredstvih javnega obveščanja z najširšim možnim dosegom. Poleg tega upravičencem po ZNISESČP ni bilo treba vložiti obsežnih argumentiranih zahtev ali zbirati dokazov o časovno oddaljenih dogodkih. Vlaganje zahteve za verifikacijo je bilo zelo poenostavljeno, saj je bil v ta namen vnaprej pripravljen obrazec s priloženimi navodili za izpolnjevanje. Tako obrazec kot tudi navodila so bili prevedeni v ustrezne tuje jezike. Za dokazovanje imetništva neizplačane stare devizne vloge pa je zadoščala že predložitev devizne knjižice ali pogodbe o depozitu ali pa bančne dokumentacije, kot so izpiski, računi in podobno, kar je relativno enostavno in ne predstavlja dodatnega bremena za vložnika. Glede na navedeno tožnikove navedbe, da je rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP v neskladju s 14., 22. in 33. členom Ustave, ker naj navedena časovna omejitev ne bi pomenila razumne in ustavno utemeljene omejitve uveljavljanja pravic, niso utemeljene.

11. Ker je tožnik svojo zahtevo za verifikacijo devizne vloge nesporno vložil po izteku predpisanega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ni izpolnil procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je toženka zahtevo v okviru predhodnega preizkusa po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavrgla. Ker tožba ni utemeljena, prav tako pa sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

12. Tožnikov stroškovni zahtevek je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

13. Dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (da je bila zahteva za verifikacijo obravnavanih deviznih vlog priporočeno po pošti oddana šele 6. 10. 2021), ni sporno, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

1 Glej 148. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi _Ališić_ in drugi. 2 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 66/2021 z dne 12. 1. 2022, 14. točka obrazložitve. 3 Primerjaj npr. sklepa Ustavnega sodišča Up-103/99 z dne 29. 11. 2000, 5. točka obrazložitve, in Up-268/00 z dne 21. 5. 2002, 3. točka obrazložitve. 4 Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča U-I-14/00 z dne 7. 12. 2000, U-I-27/02 z dne 9. 5. 2002 in U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003. 5 Glej sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 38/2021 z dne 6. 10. 2021, X Ips 66/2021 z dne 12. 1. 2022 in X Ips 59/2021 z dne 14. 9. 2022.