Jedro

Iz navedb tožene stranke, izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke na prvem naroku za glavno obravnavo in priče ter listin, na podlagi katerih je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, izhaja, da tožena stranka ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta, na katero bi lahko razporedila tožnico ob upoštevanju omejitev iz pravnomočno odpravljene odločbe ZPIZ. Ker tožena stranka ni imela na razpolago delovnega mesta, ki bi bilo ustrezno omejitvam iz odpravljene odločbe ZPIZ, tudi ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta po pravnomočni sodbi, s katero so bile poleg omejitev iz odpravljene odločbe ugotovljene še dodatne (strožje) omejitve za tožnico primernega dela in tudi skrajšani delovni čas.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v točkah II., III., IV., V. in VII spremeni tako, da se na novo glasi: " II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, št. ... z dne 13. 8. 2018 (s popravkom z dne 6. 9. 2018), nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, ni prenehalo, temveč še traja.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje za čas od 13. 10. 2018 dalje, in sicer delo s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, 20 ur tedensko na ustreznem delovnem mestu DM (tj. na DM čistilke) z omejitvami (delo, ki ni psihofizično zahtevno, za sedeče in stoječe delo z malo hoje, z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 5kg, zgolj občasno v prisilni drži prsne in ledvene hrbtenice, brez prisiljenega tempa dela oz. dela na normo, brez dela na višini ter v popoldanskem času) ter jo pozvati na delo v roku 8 dni.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati pripadajoča bruto nadomestila plače od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki (zmanjšana za denarna nadomestila za čas brezposelnosti s strani Zavoda RS za zaposlovanje v obdobju od 14. 10. 2018 do vključno 13. 7. 2019), zanjo plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezne neto zneske nadomestil plače, od vsakega 7. dne v mesecu za pretekli mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dalje do plačila v roku 8 dni."

III. Tožnica sama krije svoje stroške postopka."

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, dopustilo spremembo tožbe z dne 5. 7. 2019 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, št. ... z dne 13. 8. 2018 (s popravkom z dne 6. 9. 2018), nezakonita in se razveljavi (II. točka izreka) in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, ni prenehalo, temveč še traja (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici vzpostavi delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi (z dne 8.12.2008, s št. ..., s pripadajočimi aneksi) za čas od 14. 10. 2018 dalje ter jo pozove nazaj na delo v roku 8 dni (IV. točka izreka) in ji obračuna pripadajoča bruto nadomestila plače od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki (zmanjšana za prejeta denarna nadomestila za čas brezposelnosti s strani Zavoda RS za zaposlovanje v obdobju od 14. 10. 2018 do vključno 13. 7. 2019), zanjo plača davke in prispevke ter ji izplača ustrezne neto zneske nadomestil plače, od vsakega 7. dne v mesecu za pretekli mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dalje do plačila, vse v roku 8 dni (V. točka izreka). Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače (vzpostavitev delovnega razmerja za dan 13. 10. 2018, obračun nadomestila plače za dan 13. 10. 2018, plačilo davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2018 dalje do plačila), je zavrnilo (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 949,95 EUR, v roku 8 dni ter v primeru zamude skupaj skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dalje do plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, in sicer zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da dopolni dokazni postopek, odpravi nepravilnosti ter o zadevi odloči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da naj bi, ne glede na ustrezno izveden postopek odpovedi pri toženi stranki, odprava dokončne odločbe ZPIZ z dne 13. 4. 2019 s pravnomočno sodbo socialnega oddelka opr. št. V Ps 613/2018 z dne 18. 4. 2019 bistveno vplivala na odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi, ker naj dejansko opredeljeni razlogi v obravnavani odpovedi ne bi bili več ustrezni. Presodilo je, da je obravnavana odpoved nezakonita, saj razlogi zanjo temeljijo na neobstoječih oz. drugačnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se sklicuje na sklep VSRS opr. št. VIII Ips 245/2012, ki z obravnavano zadevo ni primerljiv. Sklep se namreč nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ne na odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti kot v obravnavanem sporu. Tožena stranka se sklicuje na odločitev VSRS v sodbi opr. št. VIII Ips 124/2014 z dne 24. 11. 2014 in VDSS v sodbi opr. št. Pdp 485/2012 z dne 27. 9. 2012, iz katerih izhaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pravnomočno sodbo v socialnem sporu in oceniti, v kolikšni meri je sprememba odločbe ZPIZ vplivala na odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa da je zgolj iz formalnih razlogov, ker zaradi odprave odločbe ZPIZ pravna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne obstaja več, ugotovilo, da je podana odpoved nezakonita, čeprav je bil tožnici v socialnem sporu pravnomočno priznan večji obseg omejitev, kot ji je bil priznan v spremenjeni odločbi ZPIZ. Toženki so tudi bile naložene enake obveznosti kot v spremenjeni odločbi ZPIZ. Tožena stranka se je že med trajanjem postopka opredelila do spremenjenih omejitev, tako je odpoved tožnici utemeljila tudi glede na "spremenjene razmere". Utemeljila je, zakaj tožnici tudi po pravnomočni sodbi socialnega oddelka ne more zagotoviti drugega ustreznega dela niti v dodatno priznani pravici do dela v krajšem delovnem času, zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici temeljijo na neobstoječih oz. drugačnih dejstvih, saj popolnoma enaka dejstva obstajajo in trajajo ves čas. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da so tožničine omejitve po pravnomočni sodbi opr. št. V Ps 613/2018 enake (le razširjene) kot v odločbi ZPIZ in priznane od istega datuma naprej, čeprav je tožena stranka v zvezi s tem podala navedbe in dokazovala, da tožnici tudi po tej sodbi ne bi mogla zagotoviti drugega ustreznega dela. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Upoštevalo je zlasti subjektivne okoliščine, ni pa navedlo relevantnih okoliščin na strani tožnice za ohranitev delovnega razmerja in je ugotavljalo le dejstva, za katera nobena od strank ni podala navedb. Prav tako pa se ne strinja tudi z višino stroškov, ki ji jih je sodišče prve stopnje naložilo v povrnitev tožnici.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Bistveno je dejstvo, da je bila odločba ZPIZ, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s stvarnimi omejitvami, s pravnomočno sodbo opr. št. V Ps 613/2018 odpravljena.

4. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi skladno s 347. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) izvedlo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo vse dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnica izpodbija zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

8. Pritožbeno sodišče je na pritožbeni obravnavi ponovno izvedlo vse pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze. V celoti se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka korektno in pravilno izpeljala postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti tožnice. Tožnica zaposlena pri toženi stranki od 8. 12. 2008 za nedoločen čas, za opravljanje dela na delovnem mestu čistilka za polni delovni čas. Z odločbo ZPIZ z dne 13. 4. 2018, ki je postala dokončna dne 16. 4. 2018, je bila zaradi posledic bolezni razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela na drugem delovnem mestu, za polni delovni čas z omejitvami, da je zmožna za dvigovanje in prenašanje bremen do 5 kg, za delo, ki se opravlja le občasno v prisilni drži prsne in ledvene hrbtenice. Tožena stranka je ugotovila, da zanjo nima na razpolago ustreznega delovnega mesta, prav tako pa zanjo ni našla prostega delovnega mesta tudi pri drugih delodajalcih, zato je na podlagi določb 4. alineje 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št., 21/2013 in naslednji) začela s postopkom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi iz mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti izhaja, da obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožena stranka je v postopku pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi upoštevala določbe 116. člena ZDR-1 in pravilno izpeljala postopek.

9. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je materialno pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da odpovedni razlogi v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso več ustrezni, ker temeljijo na neobstoječih oziroma drugačnih dejstvih. S pravnomočno odločitvijo v socialnem sporu opr. št. V Ps 613/2018, ki ga je v zvezi z dokončno odločbo ZPIZ z dne 13. 4. 2018 sprožila tožnica, je bila ta odločba odpravljena in tožnica z dnem 17. 8. 2017 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, na drugem delovnem mestu z omejitvami, da je zmožna za psihofizično nezahtevno delo, sede, stoje in z malo hoje, z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 5 kg, ki se opravlja le občasno v prisilni drži prsne in ledvene hrbtenice, brez vsiljenega tempa dela oziroma dela na normo, ne na višini v popoldanskem času od 17. 8. 2017 dalje. Te omejitve so bile v primerjavi z omejitvami iz odpravljene odločbe ZPIZ z dne 13. 4. 2018 (A3 in B7) širše oziroma strožje.

10. Iz navedb tožene stranke, izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke na prvem naroku za glavno obravnavo (prepis zvočnega posnetka na l. št. 34 - 38) in priče A.A. (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 5. 7. 2019 na l. št. 77 - 82) ter listin, na podlagi katerih je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi (priloge pod B od B1 do B18, od B20 do B23), izhaja, da tožena stranka ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta, na katero bi lahko razporedila tožnico ob upoštevanju omejitev iz pravnomočno odpravljene odločbe ZPIZ. Ker tožena stranka ni imela na razpolago delovnega mesta, ki bi bilo ustrezno omejitvam iz odpravljene odločbe ZPIZ, tudi ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta po pravnomočni sodbi opr. št. V Ps 613/2018, s katero so bile poleg omejitev iz odpravljene odločbe ugotovljene še dodatne (strožje) omejitve za tožnico primernega dela in tudi skrajšani delovni čas.

11. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega razloga in da je postopek odpovedi izvedla zakonito, je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da tožnica skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške postopka (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s prvo alinejo 358. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.