Jedro

Tožnik v tem sporu zahteva priznanje pravice do vključitve v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma poklicno zavarovanje za čas od 1. 1. 2001 do 30. 11. 2015. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik v prevzgojnem domu, kljub spremembam akta o sistemizaciji, dejansko vseskozi opravljal enako delo. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da je ob upoštevanju predpisov, ki urejajo pokojninsko zavarovanje delavcev, ter 4. člena Uredbe o določitvi delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem, bistven dejanski obseg neposrednega operativnega dela zaposlenega z mladoletniki kot zaprtimi osebami in ne formalni obseg nalog, povezanih s takšnim delom, kot je določen v Aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Glede na to, da je pravna podlaga plačevanja prispevkov pogodbena (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-248/10-98 z dne 7. 6. 2012), terjatev ni zastarala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnika za čas od 1. 1. 2001 do 30. 11. 2015 prijavi v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in sklene s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od 1. 1. 2001 do 31. 5. 2010 po prispevni stopnji 8,4 % od bruto plače tožnika, od 1. 6. 2010 do 31. 12. 2013 po prispevni stopnji 10,55 % od bruto plače tožnika ter od 1. 1. 2014 do 30. 11. 2015 po prispevni stopnji 9,25 % od bruto plače tožnika ter dolgovane prispevke vplača v korist tožnika. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožniku stroške postopka v znesku 1.337,51 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da tožnik ni izpolnil pogoja pretežnega neposrednega dela z mladoletniki, upoštevajoč delež nalog po opisu tožnikovega delovnega mesta vodje oddelka za izobraževanje iz akta o sistemizaciji. Sodišče prve stopnje je na splošno ugotovilo vrsto delovnih nalog, ki jih je opravljal tožnik neposredno z mladoletniki, ni pa ugotovilo, katere druge vodstvene naloge je tožnik opravljal in v kakšnem obsegu. Zatrjuje, da delovne naloge tožnika niso bile iste od leta 1999, temveč so se spreminjale in dopolnjevale v delu, ki se nanaša na neposredno delo z mladoletniki. Sodišče prve stopnje ni navedlo vsebine izpovedi prič A.A. in B.B. in kriterijev njune prepričljivosti. Na izpovedi prič C.C. in D.D. pa se sodišče prve stopnje ni moglo opreti pri zaključku o obsegu tožnikovega dejanskega dela v celotnem spornem obdobju, saj v obdobju po letu 2012 nista več zaposlena v prevzgojnem domu. Namen spremembe akta o sistemizaciji v letu 2015 ni bila odprava neenakopravnega položaja tožnika, temveč zagotovitev učinkovitejšega izvajanja nalog in organiziranja delovnih procesov znotraj celotne uprave ter odprava podvrednotenja posameznih delovnih mest. Tožena stranka vztraja, da tožnik ni imel statusa pooblaščene uradne osebe v smislu 4. člena Uredbe o določitvi delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem. Po oceni tožene stranke je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da terjatev iz naslova plačila prispevkov ni zastarala. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka je zastarala denarna terjatev za vplačilo prispevkov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Tožnik v tem sporu zahteva priznanje pravice do vključitve v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma poklicno zavarovanje za čas od 1. 1. 2001 do 30. 11. 2015. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik v prevzgojnem domu kljub spremembam akta o sistemizaciji dejansko vseskozi opravljal enako delo. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da je ob upoštevanju predpisov, ki urejajo pokojninsko zavarovanje delavcev, ter 4. člena Uredbe o določitvi delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem (Ur. l. RS, št. 48/1998 in nasl., uredba), bistven dejanski obseg neposrednega operativnega dela zaposlenega z mladoletniki kot zaprtimi osebami in ne formalni obseg nalog, povezanih s takšnim delom, kot je določen v Aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravi E.. Bistvena značilnost obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja oziroma poklicnega zavarovanja je v tem, da za zaposlene, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela, tako zavarovanje zagotovi delodajalec. Določitev del in nalog v opisu posameznega delovnega mesta pa mora slediti dejanskim potrebam dela. V zvezi s tem je F.F., predstavnik tožene stranke, povedal, da je za vključitev v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje bistven kriterij pretežnega dejanskega opravljanja nalog z mladoletniki oziroma zaprtimi osebami. Pritožbene navedbe tožene stranke zato niso utemeljene.

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo le neposredne naloge tožnika z mladoletniki, ni pa ugotovilo vseh ostalih (vodstvenih) nalog. Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je tožnik opravljal tudi določene vodstvene naloge, vendar ne v takšnem deležu kot operativne naloge, neposredno povezane z zaprtimi osebami oziroma mladoletniki. Poleg tega iz priloženih listin, ki jih je predložil tožnik, izhaja, da je imel tožnik v prevzgojnem domu status pooblaščene uradne osebe v smislu 4. člena uredbe. V tem statusu je bil na svojem delovnem mestu posebej izpostavljen pri delu z zaprtimi osebami. Na drugi strani tožena stranka nasprotnega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, zato drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

8. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja terjatve iz naslova plačila prispevkov. V času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 in nasl., ZPIZ-1) je bilo v prvem odstavku 15. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 in nasl., ZPSV) določeno, da se glede zastaranja uporabljajo določbe tega zakona, zakona o davčnem postopku in zakonov. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl., ZPIZ-2) v 200. členu ureja vključitev v poklicno zavarovanje, obračun in plačilo prispevkov, nadzor nad predlaganjem obračunov in izterjavo ter določa, da se pri ugotavljanju zastaranja pravice do izterjave uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek in zakona, ki ureja finančno upravo. Sicer pa ZPIZ-1 in ZPIZ-2 ob izpolnjevanju predpisanih pogojev od delodajalca zahteva sklenitev obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja oziroma poklicnega zavarovanja. Šele s sklenitvijo tega se za posamezne udeležence pogodbenega razmerja oblikujejo pravice in obveznosti, tudi višina prispevkov. Glede na to, da je pravna podlaga plačevanja prispevkov pogodbena (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-248/10-98 z dne 7. 6. 2012), terjatev ni zastarala.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, zato do povrnitve stroškov te vloge tožnik ni upravičen (155. člen ZPP).