Jedro

Enotno kazensko evidenco za državljane člane Evropske unije vodi država, katere državljan je obsojenec. Ta je tudi pristojna za posredovanje vseh podatkov iz kazenske evidence. Vendar pa ta ni pristojna za izbris tistih obsodb iz kazenske evidence, ki so bile izrečene v tujini. O izbrisu obsodbe odloča država, v kateri je bila kazenska sankcija izrečena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 57781/2019 z dne 30. 3. 2020 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je izreklo kazen deset mesecev zapora in stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev, odločilo je tudi o načinu izvršitve denarne kazni v primeru, da ta ne bo plačana. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obsojencu izreklo kazen izgona tujca iz države za čas dveh let. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 18. 6. 2020 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), za katere zatrjuje, da so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu s tretjim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan. Ocenjuje, da očitki vlagatelja, ki so usmerjeni v kršitve določil ZKP dejansko izražajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča kar ni razlog, zaradi katerega bi bilo dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Ne pritrjuje očitku o kršitvi kazenskega zakona zaradi upoštevanja obsojenčeve predkaznovanosti. V celoti se pridružuje stališču in razlogom, ki jih je na istovrstne pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika navedlo drugostopenjsko sodišče. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je nezakonito spravil in prevažal po ozemlju Republike Slovenije tri državljane Turčije, ki niso imeli dovoljenja za vstop v našo državo. Kaznivo dejanje je izvršil na način, da je tujce najprej prevzel v nakupovalnem središču na Hrvaškem, jih odpeljal v bližino slovensko-hrvaške meje, kjer jih je prevzel sostorilec in izven mejnega prehoda spravil na ozemlje naše države, obsojenec pa je mejo prečkal na mejnem prehodu in na naši strani tujce ponovno vzel v avtomobil in jih odpeljal v smeri proti Italiji, pri tem pa je bil ustavljen s strani naših policistov.

7. Zagovornik trdi, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je na glavni obravnavi brez soglasja obsojenca prebralo zapisnik o zaslišanju priče, begunca C. C. postopalo v nasprotju s 1. točko prvega odstavka 340. člena ZKP, kar je vplivalo na obseg ugotavljanja materialne resnice in s tem na zakonitost sodne odločbe S tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Izjeme od načela neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi, ki sodišču omogoča, da brez soglasja strank prebere predhodno izpovedbe priče, so taksativno določene v 1. točki prvega odstavka 340. člena ZKP. Med temi izjemami je tudi primer, ko priče ni mogoče najti. Zato, da sodišče lahko ravna po navedenem členu, mora ugotoviti in v sodbi obrazložiti, na podlagi katerih okoliščin šteje, da je pogoj izpolnjen. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je opravilo več poizvedb v smeri ugotavljanja bivališča oziroma naslova, kamor bi pričo lahko vabilo. Poizvedbe niso bile uspešne, zato je zaključilo, da priča sodišču ni dosegljiva. Presodilo je, da naslova priče ni mogoče ugotoviti tudi iz razloga, da je priča tujec, katerega namen je ilegalno vstopiti in bivati na območju Evropske unije. Prvostopenjsko sodišče je tako na podlagi dejanskih ugotovitev razumno zaključilo, da priče ni mogoče najti, zato s tem, ko je bila njena izpovedba, podana ob njenem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, prebrana, ni kršilo določbe 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP. Zahteva z uveljavljanjem, da bi moralo prvostopenjsko sodišče, tudi ob upoštevanju epidemije Covid-19, počakati na odgovor na poizvedbe, opravljene v Turčiji in pričo poskušati zaslišati preko zaprošenega sodišča iz Turčije, pri čemer ne nasprotuje nosilnemu zaključku sodišča, ki je na podlagi ravnanja priče v tem kazenskem postopku presodilo, da je podana velika verjetnost, da se priča ilegalno giba na območju Evropske unije, ne more izpodbiti presoje, da priča sodišču ni dosegljiva.

8. Zahteva dalje trdi, da je bila obsojencu s tem, ko mu je bilo onemogočeno neposredno zaslišanje priče C. C. na glavni obravnavi, ter zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje priče B. B., ki v okviru nujnih preiskovalnih dejanj ni bil zaslišan, kršena pravica do obrambe. Neposredno zaslišanje prič je prvostopenjsko sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da priči sodišču nista dosegljivi, kot je bilo pojasnjeno zgoraj. Priča B. B. tako v kazenskem postopku ni bil zaslišan, priča C. C. pa je bil zaslišan pri dežurni preiskovalni sodnici kot nujno preiskovalno dejanje po prvem odstavku 166. člena ZKP, pri katerem sta bila navzoča obsojenec in njegova takratna zagovornica, ki sta oba priči postavljala tudi vprašanja. Zagovornik trdi, da brez neposrednega zaslišanja navedenih prič na glavni obravnavani, sodišče dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja ni moglo ugotoviti do take mere, da bi lahko bila v tej zadevi izdana zakonita sodna odločba. S tem sicer zatrjuje vpliv izostanka izvedbe dokaza na zakonitost sodbe, vendar navedenega, razen z nasprotovanjem dokaznim zaključkom nižjih sodišč, ne obrazloži na način, da bi izkazal vpliv na zakonitost sodbe.1 Smiselno zatrjevana kršitev 29 člena Ustave Republike Slovenije tako ni podana.

9. V nadaljevanju zahteva trdi, da sta sodišči uporabili dokazno pravilo „da resnico potrjujejo samo tisti deli istega dokaza, ki potrjujejo opis kaznivega dejanja iz obtožnice“. S tem naj bi bil kršen 18. člen ZKP, ki med drugim določa, da sodišča pri odločanju v kazenskem postopku niso vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila, temveč sodijo po prostem preudarku. V utemeljitev očitane kršitve zahteva povzame izvedene dokaze, poudari nasprotja med njimi, zlasti med izpovedbama obeh zaslišanih beguncev, kakor tudi notranje neskladje v njunih izpovedbah. Tudi v tem delu zagovorniku ni mogoče pritrditi. Prvostopenjsko sodišče v zahtevi izpostavljenih neskladnosti ni spregledalo. Nasprotno, opravilo je natančno analizo vseh izvedenih dokazov in obrazložilo na podlagi katerih izvedenih dokazov šteje določeno pravno relevantno dejstvo za dokazano (sodba prvostopenjskega sodišča zlasti na straneh 6 do 7, pritožbenega sodišča v točkah 5 do 11). Tako zahteva dejansko pod videzom procesne kršitve nasprotuje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar ni dovoljeno.

10. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371 člena ZKP zahteva uveljavlja s trditvijo, da je prvostopenjsko sodišče kljub temu, da v spisu ni dokaza, da je imel obsojenec med izvršitvijo kaznivega dejanja pri sebi telefon, zaključilo, da je le-tega uporabil za izvršitev kaznivega dejanja. Tudi navedenemu ni pritrditi. Prvostopenjsko sodišče je sledilo obsojenčevemu zagovoru, da med vožnjo iz Hrvaške proti Sloveniji kritičnega dne pri sebi ni imel telefona. Navedeno pa ni v nasprotju s presojo sodišča, da se je obsojenec predhodno s sostorilci o izvršitvi kaznivega dejanja dogovarjal po telefonu, kar je zaključilo na podlagi izpovedbe priče Uzuna, da so bile obsojencu na njegov mobilni telefon poslane fotografije prebežnikov. Sicer pa vprašanje, ali je obsojenec z neidentificiranimi sostorilci komuniciral preko mobilnega telefona ali morda na kakšen drug način, za presojo o tem, da je s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, ni odločilno.

11. Po stališču zahteve da je bil pri izreku kazenske sankcije obsojencu prekršen kazenski zakon, to je določba 82.člena KZ-1 o zakonski rehabilitaciji. Meni, da bi bilo potrebno za obsojenca, ker se mu sodi v Sloveniji, uporabiti določbe o izbrisu iz kazenske evidence, ki veljajo v Republiki Sloveniji, na kar napotuje določba 4. člena KZ-1, ki določa, da velja kazenski zakonik za vse polnoletne osebe, ne glede na to ali so državljani Republike Slovenije ali tujci. Našteva, katere od predhodnih obsodb bi morale biti, ob upoštevanju določbe člena 82 KZ-1, iz kazenske evidence izbrisane.

12. Prvostopenjsko sodišče je pri izreku kazni obsojencu upoštevalo njegovo predkaznovanost, kot izhaja iz kazenskega lista. Tega je posredovala Republika Hrvaška, katere državljan je obsojenec, preko Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (v nadaljevanju ECRIS). Iz kazenske evidence so razvidne predhodne obsodbe v Republiki Hrvaški in Nemčiji.

13. Za izmenjavo podatkov iz kazenske evidence z Republiko Hrvaško, katere državljan je obsojenec, je več pravnih podlag. Prva je bilateralna pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. RS, št. 42/1994 z dne 13. 7. 1994). Ta v 33. členu določa, da si državi izpiske iz kazenske evidence izmenjujeta preko Ministrstev za pravosodje obeh držav pogodbenic, ter, da se obveščata o drugih podatkih, vpisanih v tej evidenci. Podrobnejših določb pogodba ne vsebuje.

14. Slovenija in Hrvaška sta obe članici Evropske unije, zato si podatke iz kazenske evidence izmenjujeta tudi na podlagi pravnih aktov, ki veljajo med državami članicami Evropske unije, to sta: – okvirni sklep Sveta 2009/315/PNZ z dne 26. februarja 2009 o organizaciji in vsebini izmenjave informacij iz kazenske evidence med državami članicami (UL L 93, 7. 4. 2009, stran 23) (v nadaljevanju okvirni sklep Sveta 2009/315/PNZ) in – sklep Sveta 2008/316/PNZ z dne 6. aprila 2009 o vzpostavitvi Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS) na podlagi člena 11 okvirnega sklepa Sveta 2009/315/PNZ (UL L 93, 7. 4. 2009, stran 33), (v nadaljevanju Svet sklepa 2008/316/PNZ).

Navedena sklepa Sveta sta v naš pravni red implementirana z Zakonom o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) v V. Poglavju.

Okvirni sklep Sveta 2009/315/PNZ je bil deloma spremenjen z Direktivo 2019/484 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019. Vendar določbe Direktive ne posegajo v določbe okvirnega sklepa o izmenjavi podatkov iz kazenske evidence. Rok za prenos Direktive v nacionalni pravni red še ni potekel, določen je na 28. junij 2022. 15. Okvirni sklep Sveta 2009/315/PNZ loči med državo članico izreka obsodbe (člen 4) in državo članico državljanstva (člen 5). Tako je v 4. členu določeno, da mora država izreka obsodbe obvestiti organe drugih držav članic o obsodbah državljanov teh drugih držav članic, ki so bile izrečene na njenem ozemlju in ki so vpisane v kazensko evidenco (drugi odstavek). Prav tako nemudoma pošlje organu države članice državljanstva informacije o naknadni spremembi ali izbrisu informacij iz kazenske evidence (tretji odstavek). Država članica državljanstva obsojenca po določbi 5. člena za namene nadaljnjega posredovanja, o obsojencu, ki je njen državljan, hrani vse posredovane informacije (prvi odstavek), posredovati je dolžna samo posodobljene informacije (tretji odstavek). V drugem odstavku pa je določeno, da sprememba ali izbris informacij, posredovanih v skladu s členom 4/3 povzroči enako spremembo ali izbris s strani države članice državljanstva.

16. Iz povzetih določb izhaja, da enotno kazensko evidenco za državljane člane Evropske unije vodi država, katere državljan je obsojenec. Ta je tudi pristojna za posredovanje vseh podatkov iz kazenske evidence. Vendar pa ta ni pristojna za izbris tistih obsodb iz kazenske evidence, ki so bile izrečene v tujini. O izbrisu obsodbe odloča država, v kateri je bila kazenska sankcija izrečena. Če ta država odloči, da je kazen izbrisana, je država državljanstva dolžna iz kazenske evidence izbrisati podatek o predhodni obsodbi v tujini. Povedano drugače, za državljana Slovenije se podatek o njegovi predkaznovanosti v vseh državah članicah Evropske unije vodi v Republiki Sloveniji. Vendar pa se po pravilih iz 82. člena KZ-1 podatki iz kazenske evidence brišejo samo za obsodbe, izrečene v Republiki Sloveniji. Predhodne obsodbe, izrečene v drugi državi članici Evropske unije, pa se izbrišejo na podlagi odločbe države, kjer je bila kazen izrečena. V primeru, ko ta država odloči o izbrisu kazni iz kazenske evidence, je naša država to kazen dolžna izbrisati, ne glede na določbe 82. člena KZ-1. 17. Tako ni pravne podlage za stališče zagovornika, da bi bilo potrebno tujcu, državljanu Evropske unije, ki se mu v novem kazenskem postopku sodi v naši državi, podatek iz kazenske evidence o predhodnih obsodbah, ki niso bile izrečene v naši državi, izbrisati po določbah slovenskega Kazenskega zakonika. Iz kazenske evidence, ki je bila posredovana skladno s sklepom Sveta 2008/316/PNZ, s strani centralnega organa Republike Hrvaške, izhaja, da je bil obsojenec predhodno obsojen v Republiki Hrvaški in v Nemčiji. Kar pomeni, da sta za izbris kazni iz kazenske evidence pristojni za posamezno obsodbo izključno navedeni državi.

C.

18. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

19. Obsojenca je ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, na podlagi četrtega odstavka 25. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

1 Primerjaj tudi sodbe I Ips 56368/2012, I Ips 55014/2013 in Up-11/00.