Jedro

Skupno premoženje zakoncev sestavljajo vse premoženjske pravice, ki so bile v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti pridobljene z delom, del skupnega premoženja pa so tudi stvari in pravice, ki so kupljene z denarjem, ki je bil njuno skupno premoženje, ali po načelu realne subrogacije pridobljene z zamenjavo oziroma z izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoženja. V primeru razveze zakonske zveze se tako deli le še preostala skupna vrednost v zakonu pridobljenega premoženja.

Tožencu, tudi če meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožencu povrniti stroške revizijskega odgovora v znesku 4.462,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka od tožene stranke (bivšega zakonca) zahteva ugotovitev obsega skupnega premoženja na več nepremičninah, ki so v zemljiški knjigi vpisane nanj, na kupnini za nepremičnine, prodane v času trajanja zakonske zveze, na denarnih sredstvih iz naslova oddajanja premoženja v najem ter prihrankih pri UBS Švica, Probanka, d. d., in NBM, d. d. 2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju: — ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank, ob upoštevanju že delno pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 18. 4. 2014,1 še kupnina za nepremičnino ID znak 1 k. o. N. v višini 4.214,00 EUR, kupnina za nepremičnino ID znak 8 k. o. p. v višini 31.850,00 EUR, kupnina za nepremičnino ID znak 2 k. o. L. v višini 1.621,90 EUR ter kupnina za zemljišče in vikend k. o. N. v višini 9.310,00 EUR (I. točka izreka); — ugotovilo je, da delež tožnice na skupnem premoženju znaša 1/5 celote, delež toženca na skupnem premoženju pa je 4/5 celote (II. in III. točka izreka); — tožencu je naložilo plačilo 9.399,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2010 (IV. točka izreka); — v presežku – zahtevek za ugotovitev, da so skupno premoženje prihranki pri UBS Švica in Probanki, d. d., višji zneski najemnin od že pravnomočno prisojenih, višji solastniški delež na nepremičninah, višji zneski kupnin od prisojenih, zahtevek za plačilo do zahtevanih 313.280,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za povračilo stroškov postopka je zavrnilo (V. točka izreka); — sklenilo je, da mora tožnica tožencu povrniti stroške pravdnega postopka (VI. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Sklenilo je, da pravdni stranki vsaka krijeta svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).

4. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena tožencu, ki meni, da ni utemeljena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrže ali zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške revizijskega odgovora.

**Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)** Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. **Relevantno dejansko stanje**

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: — pravdni stranki sta od leta 1985 živeli v zunajzakonski skupnosti; 29. 12. 1993 sta sklenili zakonsko zvezo; zakonska zveza med njima je bila formalno razvezana 11. 4. 2012, vendar je njuna skupnost dejansko prenehala že leta 2006; predporočne pogodbe tožnica in toženec nista sklenila; — tožnica in toženec sta sprva skupaj živela v Švici, nato se je tožnica s sinom leta 1996 preselila v Slovenijo; leta 2002 (po upokojitvi) se je v Slovenijo preselil tudi toženec; — tožnica je bila redno zaposlena dve leti njunega skupnega življenja, t. j. do rojstva skupnega otroka (leta 1987), kasneje je skrbela za gospodinjstvo in družino (pretežno zase, za svojega sina in za skupnega sina); v letih 2000 in 2001 je prejemala med 1.000,00 in 1.500,00 DEM mesečne najemnine, ki jo je porabila za vzdrževanje družine; — toženec je bil do upokojitve (l. 2002) zaposlen - delal je v špediciji, zato je bil veliko odsoten zdoma; zase je veliko skrbel sam; s svojimi prihranki je praktično v celoti vzdrževal družino in financiral šolanje sina; v skupno premoženje je vložil velik del posebnega premoženja (700.00,00 DEM od prodane delavnice in 217.672,28 CHF sredstev drugega pokojninskega stebra); — leta 2002 so bila tožencu iz II. stebra pokojninskega zavarovanja2, v katerega je bil vključen v obdobju od 1967 do 2002, v enkratnem znesku izplačana neto sredstva v višini 434.744,55 CHF; s temi sredstvi sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze soglasno kupili več nepremičnin – stanovanje na..., stanovanje na..., vikend hišo na ... in večjo hišo poleg te posesti; — toženec je nepremičnine ID znak 1 k. o. N, ID znak 8 k. o. P., ID znak 2 k. o. L. ter zemljišče in vikend k. o. N. v času trajanja zakonske zveze prodal; celotna kupnina za prodane nepremičnine je znašala 46.995,90 EUR.

**Povzetek revizijskih navedb**

7. Revidentka sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava. Kljub temu, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno ugotovili vsebino švicarskega prava, sta po mnenju revidentke zmotno zaključili, da je polovica prihrankov drugega pokojninskega stebra skupno premoženje bivših zakoncev. Revidentka namreč meni, da se po švicarskem pravu s samim izplačilom to premoženje pretvori v posebno premoženje vsakega od zakoncev; zato so sredstva v višini 217.327,28 CHF njeno posebno premoženje. Ta znesek posebnega premoženja tožnice ima gotovo vpliv tudi na delež zakoncev na skupnem premoženju. Takšni so bili tudi napotki sodbe I Cp 1235/2014 z dne 13. 1. 2015 Višjega sodišča v Mariboru, katerih sodišči v ponovljenem sojenju nista upoštevali, zato sta kršili prvi odstavek 362. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 339. člena ZPP.

8. Sodišče druge stopnje je odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča,3 ko ni upoštevalo, da se bistveno višji dohodki enega od zakoncev le ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino odrazijo v večjem solastniškem deležu. Tožnica navaja, da v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko se opazno večji vpliv denarja lahko odrazi na višjem deležu, saj v konkretnem primeru ne gre za izenačitev drugih obremenitev.4 Tožnica ni bila zaposlena zaradi zahteve toženca, poleg tega pa je v celoti prevzela varstvo in vzgojo njunega mld. sina, ki je bil stigmatiziran kot otrok s posebnimi potrebami. Tudi finančni prispevek tožnice ni bil zanemarljiv.5

9. Sodišče je v nasprotju s tedaj veljavno sodno prakso6 upoštevalo trditveno podlago in ugovor toženca o njegovem višjem deležu na skupnem premoženju. Z obojim je bil toženec prekludiran: navedbe o tem je podal po prvem naroku, nasprotno tožbo pa je vložil šele po izdaji sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1235/2014 z dne 13. 1. 2015. Do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na toženčevo nasprotno tožbo se pritožbeno sodišče sploh ni opredelilo, s čimer je kršilo pritožničino pravico do izjavljanja.

**Povzetek odgovora na revizijo**

10. Toženec meni, da je trditve o višjem deležu na skupnem premoženju podal pravočasno, ZPP pa mu dopušča, da nasprotno tožbo vloži vse do zaključka glavne obravnave. Novejša sodna praksa uveljavljanje višjega deleža na skupnem premoženju dopušča že z ugovorom, zato je izpodbijana sodba pravilna. Kršitev pravice do izjavljanja ni podana, saj se izpodbijana sodba v tem delu sklicuje na sklep istega sodišča z dne 13. 1. 2015. Švicarsko materialno pravo glede presoje kategorije premoženja sredstev pokojninske blagajne je bilo uporabljeno pravilno in upoštevaje čas trajanja zakonske zveze, delež na skupnem premoženju pa je bil določen upoštevaje slovensko pravo. Pravilno je bilo ugotovljeno tudi, da se je spremenila pojavna oblika sredstev pokojninskega sklada, saj so bile z njimi kupljene in nato tudi prodane nepremičnine. Tega tožnica v reviziji ne more več prerekati. Obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevama II Ips 647/2007 in II Ips 427/2010. **Pravna podlaga**

11. 196. člen švicarskega civilnega zakonika (v nadaljevanju ZGB)7 določa, da v odsotnosti drugače urejenega premoženjskega režima med zakoncema velja, da je v zakonu pridobljeno premoženje tisto premoženje, ki je pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Švicarsko pravo skupne premoženjske mase zakoncev kot take ne pozna, ampak loči štiri premoženjske kategorije: premoženje žene, v zakonu pridobljeno premoženje žene, premoženje moža in v zakonu pridobljeno premoženje moža. Drugi odstavek 197. člena ZGB določa, da med v zakonu pridobljeno premoženje spadajo zlasti: prihodki od zaposlitve; prihodki zasebnih pokojninskih zavarovanj, socialnih zavarovanj in socialnovarstvenih ustanov; nadomestila za nezmožnost za delo; dohodek, ki izhaja iz njegovega lastnega premoženja ter premoženje, pridobljeno iz skupnega premoženja. Oseba, ki v zvezi s premoženjem, pridobljenim v zakonu, trdi, da določena premoženjska masa pripada enemu ali drugemu zakoncu, mora to dokazati; če tega ne dokaže, se vrednost upošteva kot solastnina zakoncev (200. člen ZGB).

12. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR).

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija ni utemeljena.

14. Upoštevaje vsebino švicarskega prava, ki za revidentko ni sporna, revidentka sodišču druge stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji namreč spregleda, da vseh denarnih sredstev, ki so bila tožencu nakazana iz drugega pokojninskega stebra, ni mogoče šteti za premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, saj je ta trajala približno polovico obdobja vplačevanja v pokojninski sklad. Sodišči nižjih stopenj sta zato (upoštevaje pojasnila Zveznega urada za pravosodje Švice) pravilno šteli, da so skupno premoženje zakonskih partnerjev pomenila le sredstva v višini 217.672,28 CHF, ostala polovica sredstev pa je posebno premoženje toženca, saj niso bila pridobljena v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank. Ne drži, da bi švicarsko pravo predvidevalo, da sredstva ob izplačilu (v času zakonske zveze) spremenijo kategorijo in z izplačilom postanejo posebno premoženje zakoncev. Za takšno sklepanje namreč v določbah švicarskega civilnega zakonika ni pravne podlage. Ob dejanski ugotovitvi, da sta pravdni stranki še v času trajanja zakonske zveze izplačana sredstva drugega pokojninskega stebra dejansko porabili za nakup več nepremičnin v Sloveniji, pa tožnica deleža na izplačanih sredstvih sklada sploh ni upravičena dobiti. Skupno premoženje zakoncev namreč sestavljajo vse premoženjske pravice, ki so bile v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti pridobljene z delom, del skupnega premoženja pa so tudi stvari in pravice, ki so kupljene z denarjem, ki je bil njuno skupno premoženje, ali po načelu realne subrogacije pridobljene z zamenjavo oziroma z izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoženja.8 V skladu z 210. in 215. členom ZGB se tako med zakonca v primeru razveze zakonske zveze deli le še preostala skupna vrednost v zakonu pridobljenega premoženja, kar je bilo v obravnavani zadevi upoštevano, saj sta sodišči nižjih stopenj tožnici, upoštevaje njen delež na skupnem premoženju, priznali pravico do dela kupnine od prodanih nepremičnin, ki so bile skupno premoženje pravdnih strank. S tem v zvezi se ob pravilni uporabi materialnega prava za neutemeljene tako izkažejo tudi očitki o neupoštevanju napotkov sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1235/2014 z dne 13. 1. 2015 in posledično zatrjevani kršitvi prvega odstavka 362. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 339. člena ZPP.

15. Pravilno je določen tudi delež pravdnih strank na skupnem premoženju, izpodbijana sodba pa ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Dejanske okoliščine zakonske skupnosti pravdnih strank so bile pri določitvi deleža pravilno upoštevane. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da sta tožnica in toženec najprej skupaj živela v Švici, nato pa se je tožnica s sinom leta 1996 preselila v Slovenijo (kjer se je sin šolal); leta 2002 se je v Slovenijo preselil še toženec. Tožnica je bila redno zaposlena le dve leti njunega skupnega življenja, ko še nista ustvarila družine, kasneje pa je skrbela za gospodinjstvo in družino. Pri tem je pretežno skrbela le zase, za svojega sina in za skupnega sina pravdnih strank, saj je bil toženec zaradi narave dela veliko zdoma in je zase skrbel pretežno sam. Opisane okoliščine življenjske skupnosti med pravdnima strankama kažejo na to, da je za skupnega sina res skrbela pretežno tožnica sama,9 vendar pa ni mogoče zanemariti okoliščin, da pa je toženec zase skrbel veliko sam ter da je ob tem družini zagotavljal tudi dokaj visoka finančna sredstva. Da bi bili dohodki toženca le nekoliko višji od dohodkov tožnice, ugotovljeno dejansko stanje ne izkazuje. Družino je namreč finančno vzdrževal praktično samo toženec (z izjemo prvih dveh let njune skupnosti, ko še nista imela skupnega sina, ter let 2000 in 2001, ko je tožnica prejemala najemnino, ki jo je porabila za vzdrževanje družine). Otroškega dodatka, ki ga je tožnica prejemala za svojega prvega sina, sodišče druge stopnje pri tem pravilno ni upoštevalo, saj gre za dopolnilni prejemek, namenjen preživljanju, vzgoji in izobraževanju njenega (ne skupnega) otroka. Revidentka v zvezi z določitvijo deleža na skupnem premoženju spregleda tudi pomembno okoliščino, da je odločitev o višjem deležu toženca na skupnem premoženju posledica dejstva, da je toženec v skupno premoženje pravdnih strank vložil tudi svoje posebno premoženje, to je 70.000,00 DEM kupnine od prodane delavnice in 217.672,28 CHF sredstev iz drugega pokojninskega stebra. Upoštevanje tega vložka pri določitvi višine deleža je pravilno in skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča.10

16. Končno ni utemeljen niti očitek revidentke, da sta sodišči nižjih stopenj razsodili v nasprotju s tedaj veljavno sodno prakso, ko sta upoštevali trditveno podlago in ugovor toženca o njegovem višjem deležu na skupnem premoženju, saj naj bi moral toženec za uveljavljanje višjega deleža vložiti nasprotno tožbo. Toženec je že v odgovoru na tožbo zatrjeval, da je bila tožnica vzdrževan družinski član, da večino časa ni bila zaposlena, da je bila finančna oskrba družine v celoti na njem in da vtoževano premoženje ni skupno, ampak posebno premoženje toženca, pa tudi, da je v skupno premoženje vložil svoje posebno premoženje. S tem je pravočasno podal trditveno podlago za uveljavljanje višjega deleža na skupnem premoženju. Sodna praksa glede uveljavljanja višjega deleža na skupnem premoženju v obdobju vložitve tožbe je bila res neenotna, zato je Višje sodišče v Mariboru v razveljavitvenem sklepu I Cp 1235/2014 z dne 13. 1. 2015 sodišče prve stopnje opozorilo, naj toženca glede na njegove navedbe (v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Up 771/11 z dne 21. 2. 2013) v okviru materialnega procesnega vodstva pozove k oblikovanju tožbenega zahtevka. Tožena stranka se je na to odzvala z nasprotno tožno, s čimer si je zagotovila pravico do odločanja o višjem deležu na skupnem premoženju, saj je bila nasprotna tožba vložena pred zaključkom glavne obravnave, kar je pravočasno (prvi odstavek 184. člena ZPP). Postavitev nasprotnega tožbenega zahtevka v času njegove uveljavitve je bila skladna tudi s tedanjo sodno prakso, zato so očitki revidentke neutemeljeni.11 **Odločitev o reviziji**

17. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških**

18. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o revizijskih stroških tožnice je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njenega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP). Tožnica mora tožencu povrniti stroške revizijskega odgovora (II. točka izreka). Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) so stroški revizijskega postopka glede na čas vložitve tožbe odmerjeni po ZOdvT.

19. Ob upoštevanju vloženega stroškovnika toženca je Vrhovno sodišče kot revizijske stroške tožencu priznalo 3.638,00 EUR stroškov za odgovor na revizijo (tar. št. 3300), 20,00 EUR stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002) in 22 % DDV, kar znaša skupno 4.462,76 EUR.

1 S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 937/2012 z dne 18. 4. 2014 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo nepremičnina ID znak 5 k. o. M., nepremičnina ID znak 6 k. o. P., denarna sredstva v višini najemnine za najem stanovanja ID znak 8 v višini 14.400,00 EUR, denarna sredstva iz naslova najemnine za najem stanovanja ID znak 6 v višini 14.400,00 EUR ter denarna sredstva iz naslova najemnine za najem poslovnega prostora ID znak 5 k. o. M. v višini 3.600,00 EUR. 2 V II. steber švicarske pokojninske sheme mesečno plačujeta ½ delavec in ½ delodajalec. Ob nastopu zavarovalnega primera (npr. predčasne upokojitve) ima zavarovanec dve možnosti: pravico do dodatne mesečne pokojnine ali izplačilo enkratnega zneska kapitala. Na podlagi informacije o tujem pravu in zaslišanih prič je sodišče ugotovilo vsebino tujega prava. Ugotovilo je, da se v primeru razveze zakonske zveze sredstva pokojninske blagajne delijo med bivša partnerja na polovico, pri izplačilu pa se upošteva tudi obdobje trajanja zakonske zveze. 3 Revidentka se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 427/2010 z dne 30. 6. 2011 in II Ips 41/2012 z dne 14. 6. 2012. 4 Citira sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 647/2008 z dne 17. 11. 2011 in II Ips 267/2002 z dne 20. 2. 2003. 5 Trdi, da je kot zaposlena imela skupaj z otroškim dodatkom za prvega sina skoraj 4.000,00 CHF mesečnih dohodkov, v skupno premoženje pa je prispevala tudi 217.372,28 CHF kapitaliziranih denarnih sredstev iz pokojninskega zavarovanja toženca in najemnine, ki jih je prejela. 6 Citira sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 98/2013 z dne 16. 5. 2013. 7 Glede pravne narave denarnih sredstev, ki jih je toženec dobil izplačane iz švicarskega drugega pokojninskega stebra, sta sodišči uporabili švicarsko pravo, česar revidentka ne izpodbija. 8 Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 261/2015 z dne 14. 1. 2016. 9 Ugotovljeno dejansko stanje ne potrjuje navedb tožnice, da je bila zanj potrebna posebna nega in skrb. 10 Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 481/2000 z dne 17. 5. 2001, II Ips 382/94 z dne 15. 2. 1996 idr. 11 Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 261/2015 z dne 14. 1. 2016 poudarilo, da je sodna praksa o dopustnem načinu uveljavljanja nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju neenotna, zato je z namenom poenotenja sodne prakse šele v tej zadevi sprejelo stališče, da tožencu, ki meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe, ampak zadošča že ugovor.