Jedro

Sama odklonitev izdaje vizuma ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 154/96-18 z dne 12.6.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo, ki jo je vložil dne 23.1.1996 zaradi molka tožene stranke v zadevi izdaje vizuma, ki mu je bila ustno zavrnjena ob poskusu prehoda slovenske državne meje dne 5.10.1995. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da imajo na podlagi 13. člena Ustave Republike Slovenije tujci v Sloveniji, v skladu z mednarodnimi pogodbami, vse pravice, zagotovljene s to ustavo in zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije. Pravno razmerje med državo in tujci glede dovoljenja vstopa tujca v državo ureja predvsem Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91, ZTuj/91), ki v 10. členu med drugim določa, da se tujcu ne dovoli vstopa v državo oziroma se mu ne izda vizuma ali dovoljenja za vstop, če nima vstopnega vizuma za državo, v katero potuje, pa bi ga moral imeti. Tožnik vstopnega vizuma ni imel, tega dejstva ni zanikal oziroma ni predložil nobenega dokazila o stalnem ali začasnem prebivališču v Sloveniji. Tožnik je torej tujec, ki nima pravno urejenega statusa v Republiki Sloveniji, torej nima pravno varovane pravice vstopa v državo po pravnem redu Republike Slovenije. Zaradi tega ravnanje mejnega državnega organa, ki je ustno zavrnil izdajo vizuma za vstop v državo (12. člen ZTuj/91), ne pomeni negativne odločbe in tudi ne molka organa, zoper katerega bi bila možna pritožba v smislu 218. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Zato tudi molka tožene stranke ni mogoče šteti za negativno odločbo v smislu takrat veljavnega 26. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77).

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je sodišče odločalo na podlagi Zakona o tujcih iz leta 1991, ki je v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (odločba US RS, št. U-I-284/94). Kot pravna podlaga za sodni sklep ne more veljati pravna praznina neustavnega zakona. Že devet let prenaša sistematične pregone, zatiranje osnovnih človeških pravic in uničenje imetja, katerega si je s 30-letnim delom ustvaril. Dne 10.5.1992 so mu mejni organi na mejnem prehodu D.v. zavrnili vstop v Republiko Slovenijo, kot domicilno državo, v kateri je imel od januarja 1965 stalno prebivališče, družino, nepremičnine in vse ostalo imetje. Na Upravni enoti C. mu je uradna oseba odvzela osebne dokumente, ne da bi mu hkrati izdala potrdila o odvzemu le-teh. Ko je ugotovil, da so uslužbenci v Banki C. omogočili bivši soprogi izpraznitev bančnega sefa in odtujitev 20.000 DM, je poskušal poiskati pomoč na Policijski postaji C. V dveh dneh je bil z grožnjami s strani policistov in brez dokumentov izgnan iz Republike Slovenije. Dne 5.10.1995 se je vrnil v Republiko Slovenijo, vendar so mu policisti na meji povedali, da ne more vstopiti v državo. Policist mu je na meji povedal, naj gre po vizo v B. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbah ZTuj/91, ki je veljal dne 5.10.1995, ko je bil tožniku zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, tujcem niso bile dane pravice do izdaje vizuma in s tem vstopa v državo, temveč je to suvereni akt države, ki ga izda ali pa ne izda pristojni organ Republike Slovenije v tujini, ki je pooblaščen za opravljanje konzularnih zadev, ali pristojni organ v državi, če z mednarodno pogodbo ni določeno drugače. Ker tožnik v konkretni zadevi ni imel vstopnega vizuma in tega tudi ne zanika, je mejni organ naše države pravilno ravnal, ko mu glede na določbe 10. in 12. člena ZTuj/91 ni dovolil vstopa v državo. Sama odklonitev izdaje vizuma pa ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Po presoji pritožbenega sodišča zato tožniku ne gre sodno varstvo v upravnem sporu in je prvostopenjsko sodišče njegovo tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Po tej določbi ZUS sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Ker z odločbo Ustavnega sodišča RS, na katero se tožnik v pritožbi sklicuje, ni bila ugotovljena protiustavnost določb ZTuj/91, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje, so tožnikovi ugovori neutemeljeni. Tudi drugih ugovorov (problem stalnega prebivališča, ženino ravnanje v času tožnikove odsotnosti) v tem pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, saj se ne nanašajo na zavrnitev izdaje vizuma, kar je predmet tega upravnega spora.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi s 68. členom ZUS, zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.