Jedro

Odločitev o zavrženju dela tožbe je procesna odločitev, pri kateri sodišče ne uporabi materialnega prava, torej ga tudi ne more uporabiti zmotno in zato tak revizijski razlog niti ne pride v poštev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbe tožene stranke in odločilo, da je bil tožnik v času od 12. 8. 2005 do 30. 9. 2005 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 1. 7. 2005 do 11. 8. 2005 in od 1. 10. 2005 dalje. Ugotovilo je, da tožnik tudi v času do 12. 8. 2005 ni bil sposoben za delo, vendar o njegovi zahtevi za ta čas ni moglo odločati glede na določbo 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki onemogoča odločanje za nazaj. V delu, kjer tožnik zahteva nadaljnjo nezmožnost za delo je tožbo zavrglo, ker jo tožnik uveljavlja v drugem sporu.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje tako, da je v sodbi spremenilo datum 12. 8. 2005 v 3. 8. 2005, v sklepu pa datum 11. 8. 2005 v 2. 8. 2005. Po določbah Pravil lahko zdravstvena komisija, katere odločitev je bila predmet presoje, določi datum zadržanosti od dela tudi za nazaj. Z odločbo zdravstvene komisije z dne 2. 8. 2005 je bilo odločeno, da je tožnik od 1. 7. 2005 dalje zmožen za delo. Ta odločba je postala pravnomočna, zato sodišče vanjo ni smelo poseči. Zato je odločilo, da je tožnik začasno nezmožen za delo od dneva pravnomočnosti odločbe toženca dalje in ne šele od dneva vložitve novega predloga.

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep, izdana na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se v delu, ki se nanaša na zavrnilni del pritožbe in potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, v celoti sklicuje na pritožbene razloge in vztraja, da je bil začasno nezmožen za delo od 1. 7. 2005 do 2. 8. 2005. Tožnik je žrtev nestrokovnega dela tožene stranke, ki je svojo odločitev zavlačevala tri mesece. Pravočasno se je pritožil na predhodno odločbo o nezmožnosti za delo, ker pa komisija ni pravočasno odločila o tej pritožbi in je že izdala odločbo za obdobje od 1. 7. 2005 dalje, se tožnik zoper to odločbo ni pritožil v prepričanju, da mora biti predhodno rešena pritožba prejšnje odločbe. Sodišče se je pri zavrženju zahtevka napačno oprlo na 232. člen Pravil, ni pa upoštevalo določbe drugega odstavka 238. člena Pravil. 4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano odločbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane odločbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Predmet revizijske presoje je le sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil - s spremembo datuma v korist tožnika - potrjen sklep sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe. S pravnomočno sodbo je bilo tožbenemu zahtevku namreč ugodeno, zavrnilnega dela pa sodba nima.

8. Odločitev o zavrženju dela tožbe je procesna odločitev, pri kateri sodišče ne uporabi materialnega prava, torej ga tudi zmotno ne more uporabiti in tak revizijski razlog niti ne pride v poštev. Ker tožnik bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pri odločitvi o zavrženju tožbe ne uveljavlja kot revizijski razlog (na pritožbene navedbe pa se v reviziji ne more sklicevati), revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega ni ne moglo ne smelo preizkusiti. Ne glede na to pa dodaja, da sodišče druge stopnje pravilnost odločitve o zavrženju ni utemeljevalo z določbo 232. člena Pravil temveč s tem, da je bilo o začasni nezmožnosti tožnika za delo že pravnomočno odločeno. Da temu ne bi bilo tako, tožnik niti ne zatrjuje, razlog, zakaj se zoper odločbo tožene stranke o delazmožnosti po 1. 7. 2005 ni pritožil, pa na odločitev v tej zadevi ne more vplivati.

9. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni (niti ne more biti) podan, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).