Jedro

Upnik, ki se na podlagi izvršilnega naslova v izvršbi poplača iz sredstev na tekočem računu dolžnika, s tem ni neupravičeno obogaten, češ da je tretji prikrajšan, ker bi morala biti ta sredstva nakazan njemu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnici v tej pravdi uveljavljata plačilo 6.250,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, češ da se je tožena stranka v izvršilnem postopku s posegom na denarna sredstva na računu drugotožnice neupravičeno obogatila.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sklicuje se na pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlagata, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi. Pritožnici vztrajata pri tezi, da je tožena stranka posegla na denarna sredstva, ki niso bila last drugotožnice, marveč so pripadala prvotožnici. S tem utemeljujeta obstoj neupravičene obogatitve. Poudarjata, da je pravni temelj toženke obstajal le proti drugotožnici in ne proti prvotožnici. Zato je toženka neupravičeno obogatena na škodo prvotožnice. Ponujata tezo, da so se denarna sredstva z izplačilom na račun drugotožnice individualizirala. Nadalje poudarjata, da ima po določilih OZ (1) benificiar iz pogodbe o življenjskem zavarovanju pričakovalno pravico. Sodišče naj bi v zvezi s tem napačno uporabilo materialno pravo.

4. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki odgovora ni podala.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Dejansko stanje v tej pravdni zadevi ni sporno, čeprav se pritožnici sklicujeta na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvo dejanskega stanja je, da se je tožena stranka kot upnica v izvršilnem postopku poplačala iz denarnih sredstev, ki so prišla na tekoči račun drugotožnice iz naslova življenjskega zavarovanja po njenem pokojnem soprogu.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da iz opisanega dejanskega stanja prvine neupravičene obogatitve (190. člen OZ) ne izhajajo, saj je bil prenos sredstev izvršen na podlagi sodne odločbe v izvršilnem postopku. Za prenos sredstev je torej obstajala pravna podlaga. Pritožbeno sodišče k temu dodaja, da na strani tožene stranke tudi ni nikakršne obogatitve, saj je prejela le tisto, kar ji je pripadalo na podlagi izvršilnega naslova. Njeno premoženje pravno torej ni obogateno, marveč je pravno izravnano. Prej je imela judikatno terjatev, sedaj ima namesto nje denarna sredstva. Ti razlogi pa so v tesni zvezi tudi s pravilnim pravnim razlogovanjem v 13. točki izpodbijane sodbe, da je denar generična stvar in torej toženka kot upnica ni segla na individualizirano stvar, ki bi bila del premoženja prve tožnice, marveč je segla na generična denarna sredstva, ki so bila na računu njene dolžnice.

8. Za tezo, ki jo tožnici ponujata v pritožbi, češ da so se denarna sredstva indivudualizirala, ni nobenega pravnega argumenta. Enako je s tezo, da je podana obogatitev toženke „v razmerju do prvo tožnice“. Tudi razlogi, da je bila za beneficiarja po pogodbi določena prvo tožnica, so spričo prej navedenih razlogov za rešitev te zadeve pravno irelevantni.

9. Pritožba ni utemeljena, ob tem pa niso podani niti razlogi na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi procesnega pooblastila iz 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001)