Jedro

Z navajanjem lastne dokazne presoje odločilnih dejstev zagovornica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo dne 20.6.2002 obsojenega A.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 325. člena KZ določilo kazen 8 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi 1 leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu preizkusno dobo podaljšalo na tri leta. V ostalem je pritožbo državnega tožilca, v celoti pa pritožbo zagovornice, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki je pobliže ne opredeli.

Poudarja, da je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje v neskladju s podatki spisa, pa tudi v nasprotju z vsebino obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter da sta z obrazložitvijo obeh sodb v nasprotju z dejstvi in dokazi, ki so v spisu sami s seboj v nasprotju. Zahteva uveljavlja tudi kršitev zakona, ki da je podana zato, ker sodišči nista upoštevali, da je oškodovanec svojo protipredpisno vožnjo prekinil vzročno zvezo med obsojenčevo kršitvijo (prehitra vožnja) in nastalo posledico. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in "odredi ponovno odločanje".

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato predlaga, naj jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčeva zagovornica z navedbo v zahtevi, je oškodovanec H.Š. s svojo protipredpisno počasno vožnjo, ko se je dobesedno "plazil" po magistralni cesti in iskal slabo viden odcep proti sadovnjaku, se pri tem pogovarjal s sopotnico in bil popolnoma nepozoren na dogajanje na vozišču za seboj, nato pa, ne da bi se s pogledom v vzvratno ogledalo prepričal, ali to lahko varno stori, prepozno vključil levi smerni kazalec in začel zavijati v levo, ko ga je obsojenčevo vozilo že prehitevalo, obsojenčeva zagovornica ne uveljavlja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ampak ponuja lastno dokazno presojo navedenih odločilnih dejstev. Prav tako s trditvami, da naštete okoliščine kažejo, da je bila vzročna zveza med obsojenčevim ravnanjem in prepovedano posledico prekinjena s kršitvijo oškodovanca, obsojenčeva zagovornica izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da so si ugotovitve o odločilnih dejstvih v sodbah sodišč prve in druge stopnje nasprotujoče. Sodišče prve stopnje je res v razlogih sodbe navedlo, da je oškodovanec H.Š. po vsej verjetnosti nakazal namen zavijanja v levo s smernim kazalcem, ko je bil obsojenec že na levem voznem pasu in torej že v fazi prehitevanja, vendar pa je navedlo tudi to, da je iz izpovedbe priče V.M. razvidno, da je oškodovanec vključil levi prednji smernik približno 20 m pred odcepom, na katerega je nameraval zaviti. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je oškodovanec zavijal v levo v skladu s cestnoprometnimi predpisi, da je bila počasna vožnja oškodovančevega vozila signal obsojencu za previdnejšo in počasnejšo vožnjo, da je vključeni levi smerni kazalec obsojencu jasno nakazoval, glede na to, da pred oškodovančevim vozilom ni bilo nikogar, da namerava oškodovanec zaviti v levo. Sodišče prve stopnje je na podlagi sodnega izvedenca za raziskave prometnih nezgod dr. N.Č. ugotovilo, da je obsojenec, preden je začel reagirati na premik oškodovančevega vozila, vozil s hitrostjo najmanj 130 km na uro, kar je 40 km več od dovoljene hitrosti ter da bi pri vožnji 100 km na uro lahko vozilo ustavil do kraja trčenja. Taki dokazni presoji v prvostopenjski sodbi je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje in navedlo, da je na zavijanje oškodovančevega vozila obsojenec reagiral 2,5 sekunde pred trčenjem, ko je bil od mesta trčenja oddaljen 78.6 m ter da bi v primeru, če bi ne vozil s hitrostjo višjo od 100 km na uro, vozilo lahko še pravočasno ustavil. Pritožbeno sodišče je tudi navedlo, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi pričevanja V.M. pravilno ugotovilo, da je oškodovanec nakazal nameravani zavoj v levo z vklopljenim levim smernim kazalcem najmanj 20 m pred odcepom. Zato je zavrnilo trditve v pritožbi obsojenčeve zagovornice, da je oškodovanec zavijal v levo v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi. V zahtevi zatrjevanih nasprotij med razlogi obeh sodb ni, v pravnomočni sodbi pa so navedeni tudi razlogi, zakaj je sodišče ugotovilo, da je podana vzročna zveza med obsojenčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in prepovedano posledico.

Tudi ko zahteva navaja, da je iz mnenja sodnega izvedenca za raziskave prometnih nezgod razvidno, da je oškodovanec prepozno vklopil levi smerni kazalec in da je bil takrat obsojenec že v fazi prehitevanja, da bi oškodovanca lahko obšel samo v primeru, če bi popustil pritisk na zavorni predal, vložnica po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne samo, da je sodišče navedena odločilna dejstva ugotovilo drugače, pač pa je tudi iz izvedenskega mnenja razvidno, da je nemogoče odgovoriti na vprašanje, ali je oškodovanec pravočasno vklopil levi smerokaz in pričel zmanjševati hitrost, ali pa je to napravil v trenutku, ko je obdolženec že začel s prehitevanjem, torej ali je kakorkoli prispeval k nastanku kritične prometne situacije. Prav tako v zaključkih izvedenec navaja, da vzrok za trčenje lahko iščemo predvsem v precej prekoračeni hitrosti obsojenčeve vožnje, čeprav je k nastanku kritične situacije lahko prispeval tudi oškodovanec, če ni pravočasno nakazal svoje smeri, da bo zavil v levo. Izvedenec je v svojem mnenju dopustil več različic, tudi tisto, da je oškodovanec prepozno nakazal, da bo zavil v levo, vendar pa je sodišče na podlagi celovite presoje izvedenih dokazov ugotovilo, da je to oškodovanec storil pravočasno in v skladu s predpisi. Zato z nasprotnimi navedbami v zahtevi obsojenčeva zagovornica uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obsojenega A.K., niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, to je povprečnino v znesku 150.000 SIT. Pri določanju pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in dejstvo, da je šlo z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu za razmeroma nezahtevno zadevo.