Jedro

Za dodelitev BPP ne zadostuje samo izpolnjevanje finančnih oziroma premoženjskih kriterijev, kot so predpisani v ZBPP, temveč mora biti kumulativno izpolnjen tudi tako imenovani objektivni oziroma materialni pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena v povezavi z določili 2., 12., 31. in 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 in nadaljnji) zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 5. 6. 2014 za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 523/2014 z dne 9. 4. 2014 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 3252/2010 z dne 9. 1. 2013 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka.

V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da iz tožničine vloge in priloženih dokazil izhaja, da želi tožnica vložiti revizijo zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in napačne uporabe materialnega prava, češ da se naj sodbe ne bi dalo preizkusiti, ker naj bi se le-ta opirala na listino v tujem jeziku in naj bi tožnici ne bila dana možnost biti zaslišana, medtem ko iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bil posel sklenjen v imenu in za račun avstrijske družbe A., pač pa je pogodbo med tožnico in tožencem potrebno šteti kot posojilno pogodbo, s katero so določene pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank, kar za njiju pomeni avtonomno materialno pravo, po katerem se v primeru spora odloča o zahtevkih, tako da razlaga dogovora med strankama, ki jo napravi sodišče, pomeni uporabo materialnega prava. Tožena stranka v obrazložitvi izpostavlja 3. odstavek 371. člena ZPP in ugotavlja, da se je že Višje sodišče v Ljubljani v sodbi št. I Cp 523/2014 z dne 9. 4. 2014 opredelilo tako do domnevne kršitve glede uporabe listine v tujem jeziku, kot glede pravice biti zaslišan, ker je tožnica že v svoji pritožbi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 3252/2010 z dne 9. 1. 2013 navajala isti kršitvi, kot ju uveljavlja v reviziji, iz obeh sodb pa je razvidno, da zaslišanja tožnice sodišče ni opravilo, ker se tožnica kljub opozorilu na posledice izostanka ni udeležila naslednjega oziroma zadnjega naroka dne 9. 1. 2013, na katerem je njena pooblaščenka zgolj navedla, da je tožnica v tujini in da na narok ni mogla pristopiti, ker je zamudila letalo, vendar njena izjava ni bila z ničemer podkrepljena, zato navedenega vzroka sodišče ni štelo za dokazanega. Poleg tega pa tožničina pooblaščenka ni prosila za preložitev naroka zaradi zaslišanja tožnice, pač pa jo je samo opravičila. Glede listine v tujem jeziku - konkretno blagajniškega prejemka, pa je bilo ugotovljeno, da gre za dokaz, ki ga je predložila stranka sama in bi zato prav ona morala poskrbeti tudi za overjen prevod. Vendar pa sodišče sodbe ni oprlo samo na podatke navedene neprevedene listine, iz katere tudi sicer povsem jasno in razumljivo izhaja, da gre za blagajniški prejemek. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica tako ponovno uveljavlja domnevne kršitve, do katerih pa sta se že opredelili tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko sodišče. Glede navedb, da naj bi sodišče napačno uporabilo materialno pravo, češ da pri razlagi pogodbe ni uporabilo določb avtonomnega materialnega, oziroma, pogodbenega prava pa tožena stranka ugotavlja, da je bil tožbeni zahtevek prosilke zavrnjen zaradi pasivne legitimacije, ker tekom dokaznega postopka ni mogla dokazati, da je bila pogodba sklenjena s tožencem osebno. Glede na vse navedeno tožena stranka ugotavlja, da ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev, to je pogoj iz 24. člena ZBPP, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilka v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati, čeprav mora biti slednji izpolnjen poleg finančnega oziroma premoženjskega pogoja. Ker morata biti za dodelitev brezplačne pravne pomoči podana oba navedena pogoja kumulativno, toženi stranki ni potrebno - ob ugotovljenem neobstoju vsebinskega pogoja, posebej presojati še obstoja finančnega pogoja. Zato ga tožena stranka tudi ni presojala, pač pa je tožničino prošnjo zavrnila.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ima pravico na podlagi ustavnih določil in določila evropskega pravnega reda do zastopanja pravnega strokovnjaka, ki si ga je že izbrala in ga navaja v vlogi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, to je odvetnica B.B., ki je z zadevo seznanjena in je tožnico zastopala že v dosedanjem postopku. Sodišču predlaga, da izda sodbo z naslednjo vsebino: „Tožeči stranki se izda odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v postopku izrednih pravnih sredstev, in sicer revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 523/2014 z dne 9. 4. 2014 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 3252/2010 z dne 9. 1. 2010 ter tudi oprostitev plačila stroškov postopka in da se za izvajanje brezplačne pravne pomoči določi odvetnica B.B.“ Hkrati prosi za oprostitev plačila stroškov postopka in plačila sodnih taks v tem postopku.

Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise, odgovora na tožbo pa ni vložila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in ima oporo v predpisih, ki jih v njej navaja tožena stranka. Tožnica v tožbi ne izpodbija razlogov, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe za sprejeto odločitev navedla tožena stranka, temveč v tožbi zgolj vztraja, da ji pripada pravica do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP). Sodišče temu stališču tožnice v tožbi ne more slediti, saj morajo biti, kot je pravilno navedla že tožena stranka, za odobritev BPP kumulativno izpolnjeni vsi predpisani zakonski pogoji. To pomeni, da se v skladu z 2. odstavkom 11. člena ZBPP pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP upošteva tako finančni oziroma premoženjski pogoj, poleg tega pa še drugi pogoj, določen z navedenim zakonom, in sicer se po 1. odstavku 24. člena ZBPP pri presoji glede dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec uveljavlja odobritev BPP, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da nima verjetnega izgleda za uspeh. Opisana zakonska ureditev pa pomeni, da za dodelitev BPP ne zadostuje samo po sebi zgolj izpolnjevanje finančnih oziroma premoženjskih kriterijev, kot so predpisani v ZBPP, temveč mora biti kumulativno izpolnjen tudi tako imenovani objektivni oziroma materialni pogoj iz 1. odstavka 24. člena ZBPP, ki v obravnavani zadevi predstavlja oceno, ali ima zadeva, v zvezi s katero je tožnica prosila za BPP, verjeten izgled za uspeh. Tožena stranka je to oceno opravila in ugotovila, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, kar je tudi obrazloženo pojasnila s svojimi razlogi, ki jih tožnica v tožbi niti ne izpodbija in v zvezi s temi razlogi konkretno ne navaja kakorkoli drugače. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke, da tožničino prošnjo za dodelitev BPP zavrne, ob ugotovitvi, da tožnica ne izpolnjuje enega izmed pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za dodelitev brezplačne pravne pomoči, po presoji sodišča pravilna.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med tožnico in toženo stranko ni sporno.

Glede predloga za oprostitev plačila sodnih taks in stroškov postopka sodišče ni posebej odločalo, ker v tem upravnem sporu posebni stroški postopka niso nastali, plačila sodnih taks pa je tožnica oproščena že na podlagi samega zakona ex lege (4. odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah).