Jedro

Naknadno izdani sklep o razglasitvi za mrtvega ne more vplivati na prej izdani sklep o podržavljenju. Ob drugačni odločitvi bi se poseglo v zakonitost akta o podržavljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1747/2001-12 z dne 6.11.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 1.10.2001 ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote T. z dne 28.7.2001, s katero je ta zavrnila zahtevek za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega J. in M.Z. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve tožene stranke, da je bilo J.Z. premoženje zaplenjeno z odločbo Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 28.6.1946, M.Z. pa je bil njen del podržavljen 10.6.1961 na podlagi Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb ter Zakona o zaplembi premoženja. M.Z. je bila do svoje smrti slovenska državljanka. Za mrtvo je bila razglašena s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Trbovljah, z dne 31.8.1992, z datumom smrti 14.3.1950. Tožena stranka je pritrdila upravnemu organu prve stopnje, da je v obravnavanem primeru treba šteti, da sta premoženje M.Z. podedovala mož J.Z. in sin J.Z. Glede na navedeno je bilo premoženje podržavljeno njima. J.Z. je bil ob podržavljenju jugoslovanski državljan in od 5.5.1952 državljan Republike Hrvaške, nikoli pa ni bil državljan Republike Slovenije. J.Z. pa je hrvaški državljan. Glede na določbo 1. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 in 78/98, ZDen-B) ni podan pravni temelj za denacionalizacijo, ker med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni vzajemnosti za denacionalizacijo.

Na podlagi 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) so upravičenci do denacionalizacije osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena oziroma na način iz 4. ali 5. člena ZDen. Upravičenost se določi še z osebnim statusom ter z vzajemnostjo. Na prejšnjega lastnika se, po določbi 67. člena ZDen, glasi tudi odločba o denacionalizaciji. Zden ne predvideva odprave ali razveljavitve odločbe, s katero je bilo premoženje podržavljeno, ampak na novo ureja lastninska razmerja za naprej. V postopku denacionalizacije se ne presojata utemeljenost in zakonitost odločbe o podržavljenju. Po stališču sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe 11. člena ZDen. Presodilo je, da v obravnavanem primeru, ko je oseba umrla pred podržavljenjem, tudi ni mogoče na podlagi pravil dednega prava ugotavljati, kdo so njeni dediči. O tem vprašanju bi, po stališču sodišča prve stopnje, lahko odločalo le sodišče v zapuščinskem postopku. Presodilo je, da je glede na določbe ZDen mogoče kot upravičenko obravnavati le M.Z., na katero se glasi akt o podržavljenju.

Sodišče prve stopnje pa je pritrdilo toženi stranki, da J.Z., ki nikoli ni bil slovenski državljan, ni upravičenec do denacionalizacije, ker ni izpolnjen pogoj vzajemnosti za denacionalizacijo. Po določbi 3. odstavka 9. člena ZDen je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Tožnik do sprejete odločitve v upravnem postopku ni dokazal, da bi bila podana vzajemnost za denacionalizacijo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja le ugovore, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje glede M.Z. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Navaja, da je mogoče določbo 11. člena ZDen uporabiti tudi v obravnavanem primeru. Za upravičenko ni mogoče šteti M.Z., saj je umrla še pred podržavljenjem. S smrtjo je prenehala tudi njena sposobnost imeti pravice in obveznosti civilnega prava. Ob izpolnjevanju ostalih pogojev je treba na podlagi pravil dednega prava za upravičenca šteti njena pravna naslednika, to je moža J.Z. in sina J.Z. Tožnik, prizadeta stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo premoženje, na katero se nanaša zahteva za denacionalizacijo, podržavljeno dne 10.6.1961 s sklepom, v katerem je kot lastnica navedena M.Z., ki je bila za mrtvo razglašena s sklepom Temeljnega sodišča V Ljubljani, Enote v Trbovljah z dne 31.8.1992, z datumom smrti 14.3.1950, do svoje smrti pa se je štela za slovensko državljanko. Sporno tudi ni, da njen mož J.Z. in njen sin J.Z. nista bila nikdar slovenska državljana. Sporno med strankama pa je, ali je M.Z. denacionalizacijska upravičenka, oziroma ali sta glede na datum njene smrti denacionalizacijska upravičenca njena mož in sin.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v obravnavani zadevi, ko je bila M.Z. razglašena za mrtvo z datumom smrti 14.3.1950, s sklepom z dne 31.8.1992, ne gre za situacijo, ki jo obravnava 11. člen ZDen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v tej zadevi ni mogoče odločati na podlagi določbe 11. člena ZDen. Po tej zakonski določbi, če je oseba umrla pred 28.8.1945. leta ozirom 15.9.1947. leta, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, se šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9.5.1945. leta priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo. Za odločitev v obravnavani zadevi je namreč pomembno, da je M.Z. v času akta o razlastitvi veljala za živo in se je, kot izhaja iz odločbe Občine T., Oddelka za notranje zadeve občine T. z dne 12.1.1993, štela za državljanko Slovenije in jugoslovansko državljanko od 28.8.1945 do 14.3.1950, ko ji je to državljanstvo prenehalo zaradi smrti. Naknadno izdani sklep o razglasitvi za mrtvo z dne 31.8.1992 ne more vplivati na prej izdani sklep o podržavljenju z dne 10.6.1961, ker je bil izdan še preden je bila razglašena za mrtvo. Ob drugačni odločitvi pa bi se poseglo v zakonitost akta o podržavljenju, ki pa se v postopku denacionalizacije ne presoja.

Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je glede na določbe ZDen mogoče kot upravičenko do denacionalizacije upoštevati osebo, na katero se glasi akt o podržavljenju.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.