Jedro

Pravno pravilo iz drugega odstavka 142. člena SPZ že samo po sebi ovrže pritožnikova argumenta, da je prodaja nepremičnin nedopustna, ker je lastnik le-teh in ni stranka neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki je v tem postopku izvršilni naslov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu I. in II. točke izreka potrdi.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku osmih dni od vročitve te odločbe upniku plačati nadaljnje stroške izvršilnega postopka v znesku 1.485,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo za izterjavo: rednih obresti v znesku nad zneskom 52.900,10 EUR, zakonskih zamudnih obresti v znesku 164.588,10 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 13.620.772,75 EUR od dne 18. 11. 2010 dalje, predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo ter izvršbo v tem obsegu ustavilo, v preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo (I. točka izreka); o stroških pa odločilo tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

2. Dolžnik se pritožuje zoper zavrnilni del sklepa o ugovoru. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da višje sodišče ugovoru ugodi tudi v preostalem delu in upniku naloži plačilo stroškov postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Predmet presoje višjega sodišča je tisti del sklepa, s katerim pritožnik (dolžnik) ni uspel z ugovorom.

6. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je v bistveno enakih zadevah že večkrat odločilo in pri tem oblikovalo ustaljena stališča glede vprašanj, ki so pomembna v tej zadevi. Zgolj primeroma našteva nekaj svojih sklepov: VSL sklep II Ip 33/2021 z dne 7. 4. 2021, VSL sklep II Ip 599/2021 z dne 5. 5. 2021, VSL sklep II Ip 605/2021 z dne 5. 5. 2021, VSL sklep II Ip 524/2021 z dne 18. 5. 2021. 7. Upnik je zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV-000/2008 z dne 19. 12. 2008 (v nadaljevanju: Sporazum o zavarovanju terjatve), katerega sestavni del je Kreditna pogodba reg. št. 000 z dne 15. 12. 2008 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba). Stranke notarskega zapisa so banka A. d. d. (pravni prednik upnika) kot kreditodajalec, družba B. d. o. o., sedaj v stečaju, kot uporabnik kredita in C. d. d., sedaj prav tako v stečaju, kot solidarni porok. Kredit je bil dan za namen izvedbe projekta ..., v zavarovanje terjatve pa je bilo zastavljenih več nepremičnin, na katerih je bila kasneje oblikovana etažna lastnina. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo denarne terjatve glavnice v višini 13.620.772,75 EUR, rednih obresti v znesku 632.420,36 EUR, zakonskih zamudnih obresti v znesku 164.588,10 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 13.620.772,75 EUR od dne 18. 11.2010 dalje do plačila ter stroškov izvršilnega predloga in vseh nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki jih mora dolžnik plačati upniku v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila. Dovolilo je izvršbo na štiri nepremičnine, katerih lastnik je dolžnik. To so posamezni deli stavbe z ID znaki del stavbe 0000-1, del stavbe 0000-2, del stavbe 0000-3 in del stavbe 0000-4. 8. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje sprejete odločitve ni obrazložilo, zato naj bi bila podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločitev jasno in obširno utemeljilo ter pri tem navedlo pravno pomembne razloge. Izpodbijani sklep je zmožen pritožbenega preizkusa, kar priča že sama dolžina in vsebina pritožbe. Nestrinjanje pritožnika z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo sprejeto odločitev, je predmet pritožbenega preizkusa v okviru pritožbenih razlogov popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava.

9. V tej zadevi je bistveno vprašanje, ali je dolžnik, ki je zastavni dolžnik, dolžan trpeti prisilno prodajo lastnih nepremičnin za poplačilo terjatve zastavnega upnika do glavnega dolžnika. Tudi v tej zadevi je odgovor višjega sodišča pritrdilen.

10. Pravni učinek zaznambe neposredne izvršljivosti v zemljiški knjigi je ta, da zastavnemu upniku v primeru kasnejše spremembe zemljiškoknjižnega lastnika za poplačilo zavarovane terjatve ni treba vložiti hipotekarne tožbe – kar sicer zmotno meni pritožnik – temveč lahko zoper vsakokratnega kasnejšega zemljiškoknjižnega lastnika predlaga izvršbo na podlagi notarskega zapisa, katerega neposredna izvršljivost je zaznamovana pred trenutkom, od katerega dalje učinkuje vpis pridobitve lastninske pravice (drugi odstavek 142. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Za nastop pravnega učinka iz drugega odstavka 142. člena SPZ je bistveno, ali je bila neposredna izvršljivost notarskega zapisa v trenutku pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (rečeno pravno pravilno: od trenutka, od katerega učinkuje konkreten zemljiškoknjižni vpis, prim. 5. člen ZZK-1) že vpisana v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ta pogoj v obravnavanem primeru izpolnjen. Pravno pravilo iz drugega odstavka 142. člena SPZ že samo po sebi ovrže pritožnikov argument, da ni stranka neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki je v tem postopku izvršilni naslov. To (da ni stranka) namreč ni sporno, vendar ni bistveno.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov zemljiške knjige pravilno ugotovilo dejansko stanje vpisov v zemljiško knjigo oziroma njihovega učinkovanja. Višje sodišče v tem delu pravilnih in popolnih razlogov sodišča prve stopnje po nepotrebnem ne prepisuje. Zaradi preoblikovanja lastninske pravice na nepremičnini v etažno lastnino je prišlo do stanja vpisov v zemljiško knjigo, ki je pomembno za to zadevo. V postopku etažiranja je prišlo do takšnega stanja vpisov, da je upnikova zastavna pravica na vseh predmetnih nepremičninah (ID pravice/zaznamba 001, 002, 003) vknjižena z učinkom (24. 2. 2009), kar je pred pritožnikovo pridobitvijo lastninske pravice na nepremičninah (15. 11. 2011). Sodišče v prve stopnje se je sicer pravilno sklicevalo na 111. člen SPZ. Ta določa, da hipoteka, ki bremeni celotno nepremičnino, ki se razdeli na etažno lastnino, preide na vse posamezne dele v etažni lastnini. Možen je sicer drugačen dogovor med zastavnim upnikom in zastaviteljem ter etažnimi lastniki, ki pa ga zemljiškoknjižno stanje ne izkazuje. Ravno obratno. Vendar za to izvršilno zadevo to pravno pravilo, ki ureja nastop samodejne pravne posledice preoblikovanja lastninske pravice v etažno lastnino, ko je lastninska pravica obremenjena s hipoteko,1 niti ni pravno pomembno. Izvršilno sodišče je na stanje zemljiške knjige vezano, dolžnik pa bi moral morebitno nepravilnost pri uporabi 111. člena SPZ uspešno uveljavljati v postopku oblikovanja etažne lastnine, kot je pravkar povedano. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo pomena obljube banke, da bo izstavila izbrisne pobotnice (konkretno: da je Banka A. d. d. v letih 2008 in 2009 podala pisno izjavo o nameravani izdaji izbrisnih pobotnic). Da bi bila izbrisna pobotnica kasneje izdana, to je po vpisu etažne lastnine, pritožnik ne zatrjuje. Zaradi načela prirejenosti obeh postopkov izvršilno sodišče ni pristojno odločati o pravilnosti vpisa hipoteke pri konkretnih nepremičninah. Glede na publicitetno načelo (prvi odstavek 6. člena ZZK-1) se pritožnik ne more uspešno sklicevati na dobrovernost. Zgolj okoliščina, da pri zaznambi neposredne izvršljivosti ni navedena šifra tega vpisa - številka 706, pa tudi po presoji višjega sodišča ni odločilna. Razlogi, ki jih pritožnik navaja v zvezi z ročno vodeno zemljiško knjigo na eni strani in elektronsko zemljiško knjigo na drugi strani, nimajo nobene podlage niti v zakonu, še manj pa v konkretni zadevi.

12. Pritožba neutemeljeno vztraja pri ugovornih navedbah, da notarski zapis ni primeren izvršilni naslov za izvršbo. Drži, da je po II. točki Kreditne pogodbe z dne 15. 12. 2008 eden od pogojev za črpanje kredita tudi ta, da dolžnik predloži prodajne pogodbe z Javnim stanovanjskim skladom Občine o prodaji 119 stanovanjskih enot. Prav tako je res, da je bil s Kreditno pogodbo z dne 15. 12. 2008 dolžniku – kreditojemalcu dan kredit v višini glavnice 13.620.772,75 EUR s sukcesivnim črpanjem, do višine posameznih zneskov, določenih v Kreditni pogodbi (ti zneski so določeni za posamezna časovna obdobja črpanja kredita). Vendar pritožnik ne upošteva, da so stranke Kreditne pogodbe dne 19. 12. 2008 sklenile tudi notarski zapis Sporazuma o o zavarovanju terjatve, SV 000/2008, in v njegovi točki Prvič ugotovile, da na podlagi Kreditne pogodbe z dne 15. 12. 2008 obstoji terjatev upnika do dolžnika in solidarnega poroka v višini 13.620.772,75 EUR (prvi odstavek točke Prvič). V nadaljnjih odstavkih točke Prvič notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju terjatve pa je opisano tudi, kako se obrestujejo pogodbene in zamudne obresti. S tem je bila terjatev v izvršilnem naslovu določena.2 Pritožnik s svojimi nepremičninami jamči za poplačilo terjatve, za katero je bila na podlagi notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju terjatve pri konkretnih nepremičninah v zemljiški knjigi tudi dejansko zaznamovana neposredna izvršljivost, to je za celotno glavnico in del rednih obresti. Glede preostanka rednih obresti, zakonskih zamudnih obresti, zakonskih zamudnih obresti od glavnice od 19. 11. 2010 do plačila in glede procesnih obresti od rednih obresti, glede katerih neposredna izvršljivost v zemljiški knjigi ni zaznamovana, je sodišče prve stopnje v neizpodbijanem delu I. točke izreka sklepa ugovoru ugodilo. Upnik se zoper ta del sklepa o ugovoru ni pritožil. 13. Prav tako pritožbi ni mogoče slediti v delu, v katerem pritožnik oporeka obstoju in višini terjatve. Upnik je v odgovoru na ugovor med drugim jasno in nedvoumno navedel, da za poplačilo glavnice doslej še ni prejel nobenega nakazila. Predmetna terjatev tako po njegovih navedbah ni bila poplačana niti iz stečaja nad B. d. o. o. (St 001), saj so bile s premoženjem iz stečajne mase poplačane terjatve po drugih kreditnih pogodbah. Katerih, je v postopku na prvi stopnji jasno navedel. V dokaz je (poleg IOP, ki ga je priložil že k izvršilnemu predlogu) priložil knjigovodsko kartico B. d. o. o., povzetek obračunanih in neplačanih obveznosti na dan 31. 12. 2014, dolgoročni kredit: partija 111, obračun po pogodbi 111, knjigovodsko kartico za kredit 222 in izpisek iz končnega poročila stečajnega upravitelja z dne 1. 7. 2016, ki potrjujejo njegove navedbe, da konkretna terjatev ni bila niti še delno poplačana. Da je kredit v celoti izčrpan, potrjuje poleg vseh listin v spisu tudi Dodatek št. 1 v sodni prilogi A6, s katerim sta kreditodajalec in kreditojemalec dne 30. 12. 2009 določila način in rok vračila kredita ter obrestne mere. S tem je trditveno in dokazno breme o nasprotnem procesno prešlo na pritožnika. Ta slednjega ni zmogel. 14. Upnik oziroma njegov pravni predhodnik je terjatev prijavil v stečajnem postopku zoper kreditojemalca. V stečaju kreditna obveznost ni bila niti delno poravnana - v rubrikah „plačila“ je naveden znesek 0,00. Pri tem višje sodišče dodaja, da je razdelitev stečajne mase javno dostopna na portalu Ajpes (122. člen ZFPPIPP). Poleg tega je k odgovoru na ugovor upnik priložil Obračun po pogodbi 111 z dne 12. 12. 2019, iz katerega tudi ne izhaja, da bi upnik na račun plačila kredita prejel plačila. Upnik je torej v odgovoru na ugovor dokazno podprto zatrjeval, da je celotna terjatev iz naslova kredita še nepoplačana, posebej pa tudi, da ni prejel ničesar iz naslova kupnine za prodane nepremičnine. Nasprotna pritožbena navedba tako ni utemeljena. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dolžnikov dokazni predlog za pridobitev in vpogled v kartico prometa med A., glavnim dolžnikom in Javnim stanovanjskim skladom. Upnik je sicer v odgovoru na pritožbo pojasnil, da se ta listina v spisu že nahaja (listina 18, pravilno 19 – listina, ki jo je pripravila A. ob prenosu terjatve na upnika; v sodnem spisu A20, dolžnik pa jo je prejel skupaj z odgovorom na ugovor) in iz nje izhaja prav to, kar upnik ves čas zatrjuje. Vse to ovrže pravno pomembnost pritožbene graje, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila iz 227. člena ZPP. Do uporabe tega pravila v tem postopku pravilno ni prišlo, vendar iz sedaj povedanih razlogov.

15. Čeprav slednje ni odločilno, višje sodišče vseeno dodaja, da mora dolžnik po pravilu o nedeljivosti hipoteke (150. člen SPZ) dopustiti prodajo zastavljenih nepremičnin in poplačilo upnika iz njihove vrednosti dokler obstaja zavarovana terjatev. Zato bo moral pritožnik, da bi dejansko uspel s pritožbo, zatrjevati in dokazati, da je upnikova zavarovana terjatev, ki presega 13 mio eurov, že plačana v takšnem znesku, da izvršba sploh ni dopustna. Tega niti približno ne zatrjuje. Dejansko bo še v fazi razdelitve kupnine mogoče ugovarjati, da je upnik iz naslova bodisi v drugih postopkih prodanih nepremičnin bodisi iz prostovoljnih izpolnitev terjatve prejel izpolnitev v višini, ki preprečuje popolno ali delno razdelitev kupnine. Povedano še natančneje: izpolnitev bo pomembna le, če bo v takšnem znesku, da bo neplačana razlika nižja od te razdelitvene mase. Postopek še zdaleč ni v tisti fazi.

16. Višje sodišče ponavlja: stečajni upravitelj glavnega dolžnika upnikove terjatve v stečaju ni prerekal, niti zoper njo niso ugovarjali drugi upniki oziroma terjatev velja za pravnomočno ugotovljeno. Terjatev izkazuje sklep o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic (poleg vseh v 13. in 14. točki razlogov navedenih listin). Sklep je javna listina. Na to je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo. V izvršilnem postopku za poplačilo te terjatve to mora zadoščati za odločitev o ugovoru. To velja tudi v postopku zoper zastavnega dolžnika, v katerem zastavni dolžnik (pritožnik) konkretnih nasprotnih dejstev ni niti zatrjeval. Pritožnik pa ima sedaj na voljo tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe – odločitev o ugovoru, ki se je nanašal na prenehanje terjatve, je bila namreč v tem postopku odvisna tudi od spornih dejstev (prim. prvi odstavek 59. člena ZIZ).

17. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno postopkovno kršitev, ker je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, ki bi preveril obračun terjatve po kreditni pogodbi oziroma obračun pogodbenih in zamudnih obresti. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je pritožnik obračunu terjatve oziroma obresti le pavšalno ugovarjal, izvedba dokazov pa ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev. Poleg tega je bilo v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ugovoru v celoti ugodeno glede izterjave zamudnih obresti in delno tudi glede rednih obresti (za čas od 1. 1. 2010 dalje). Za redne obresti za obdobje od 30. 11. 2009 do 31. 12. 2009 pa je upnik že predložil izračun, iz katerega je razvidno, da jih je obračunal skladno z izvršilnim naslovom (po obrestni meri trimesečni EURIBOR s pribitkom 2,5%), zato je pravilnost njegovega zneska mogoče preveriti tudi brez sodelovanja izvedenca finančne stroke.

18. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, tisti, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa niso podani, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Mora pa na podlagi določbe petega odstavka 38. člena ZIZ plačati upniku stroške, ki so mu nastali z odgovorom na neutemeljeno pritožbo. Odgovorne navedbe je višje sodišče presodilo za tehtne in tako nastale stroške za potrebne stroške postopka (peti odstavek 38. člena ZIZ). Višje sodišče je stroške odmerilo v višini nagrade za pritožbo 2000 točk (tar. št. 27/6 Odvetniške tarife – OT), povečano za materialne stroške v pavšalu 30 točk (tretji odstavek 11. člena OT) in DDV, skupaj 1.485,96. Stroški pregleda listin in konference s stranko so zajeti v nagradi za sestavo pritožbe.

1 Več Nina Plavšak v: Stvarno pravo : komentar Stvarnopravnega zakonika, Nina Plavšak in Renato Vrenčur (ured.), 1. natis, Tax-Fin-Lex : Abc Nepremičnine, 2020, razdelek 21.1 do 21.2.1. 2 VSL sklepa I Ip 748/2015 in I Ip 2623/2017.