Jedro

Režim odloga plačila trošarine je ureditev, ki se nanaša na proizvodnjo, skladiščenje in prejemanje ali odpremljanje trošarinskih izdelkov, na podlagi katere je obveznost za plačilo trošarine odložena. Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine je v 17. členu ZTro. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakršnokoli povezavo s trošarinskimi izdelki. Plačnik trošarine je tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Solidarna odgovornost iz 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ določil trošarinski dolg za energente v skupnem znesku 27.282,33 EUR (točka 1 izreka), ki sta ga kot solidarna dolžnika dolžna plačati a) A.A. in b) B. d.o.o. (točka 2 izreka), v roku 30 dni od vročitve, sicer bo opravljena prisilna izterjava (točka 3 izreka), s tem, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep in da pritožba ne zadrži izvršitve (točki 4. in 5. izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je carinski urad izvedel trošarinski nadzor pri družbah C. d.o.o. in tožeči stranki v skladu s 1. odstavkom 130. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Generalni carinski urad – Sektor za preiskave je na podlagi 229. člena v povezavi z 2. odstavkom 239. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, 139/04, v nadaljevanju ZDavP-1) od avstrijskih carinskih organov pridobil podatke (trošarinske dokumente) o dobavah trošarinskih izdelkov – mineralnih olj slovenskim prejemnikom v režimu odloga plačila trošarine. Priloga avstrijskega dopisa je zapisnik o carinski reviziji pri dobavitelju družbi D.. Priloga zapisnika o carinski reviziji je spisek vseh trošarinskih dokumentov, ki jih je izdal navedeni dobavitelj in so spremljali pošiljke mineralnih olj, namenjene slovenskim prejemnikom. Iz trošarinskih dokumentov št. 32247 z dne 13. 1. 2005, 32285 z dne 17. 1. 2005, 32351 z dne 20. 1. 2005, 32390 z dne 24. 1. 2005, 32391 z dne 24. 1. 2005, 32453 z dne 27. 1. 2005, je iz polja 7 razvidno, da je prejemnik mineralnih olj slovenska družba C. d.o.o.. Sektor za preiskave je carinskemu uradu - Oddelku za trošarine predal dokumentacijo, pridobljeno na podlagi carinske preiskave, ki dokazuje vnos mineralnih olj iz druge države članice (Avstrije) v Slovenijo v režimu odloga plačila trošarine, za katere pa trošarina v Sloveniji ni bila plačana. Carinski organ je na podlagi odstopljene dokumentacije uvedel postopek trošarinskega nadzora po 112. členu ZDavP-1 pri družbi C. d.o.o. kot prejemniku vnesenih pošiljk mineralnega olja in tožeči stranki kot neposrednemu dejanskemu prejemniku in kupcu vnesenih pošiljk mineralnega olja, za katere ni bila obračunana in plačana trošarina. Od 1. 1. 2007 velja Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), v skladu s 1. odstavkom 418. člena tega zakona se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po ZDavP-2. Ugotovitve nadzora so navedene v zapisniku o trošarinskem nadzoru z dne 23. 3. 2007. Družba C. d.o.o. je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 2. 2. 2007 kot pravna oseba izbrisana iz sodnega registra. V postopku je bil izdan sklep, s katerim se nadaljuje postopek odmere trošarine v zadevah vnosov mineralnih olj, za katere ni bila obračunana trošarina, zoper družbenika A. A., ustanovitelja in direktorja družbe C. d.o.o.. Družba C. d.o.o. se je pri carinskem uradu registrirala kot trošarinski zavezanec – trgovec na debelo z naftnimi derivati, alkoholnimi in tobačnimi izdelki. Carinski urad je z odločbo z dne 28. 9. 2004 družbi C. d.o.o. izdal dovoljenje za pooblaščenega prejemnika, na podlagi katerega je lahko iz druge države članice EU prejemala mineralna olja – energente v odlogu plačila trošarine. Omenjeni družbi je dovoljenje pooblaščenega prejemnika na podlagi odločbe carinskega organa z dne 16. 2. 2005 prenehalo veljati, in sicer z dnem vročitve odločbe dne 8. 3. 2005. Carinski urad je po pregledu dokumentacije, predane s strani Sektorja za preiskave ugotovil dejansko stanje: Pošiljke energentov: 34 – trošarinski dokument št. 32247, 42 – trošarinski dokument št. 32285, 57 – trošarinski dokument št. 32351, 67 – trošarinski dokument št. 32390, 68 – trošarinski dokument št. 32391, 84 – trošarinski dokument št. 32453, so bile odpremljene s trošarinskimi dokumenti in dobavnicami dobavitelja D.. Prejemnik navedenih pošiljk je družba C. d.o.o. A.A. - zakoniti zastopnik družbe C. d.o.o. je na hrbtni strani trošarinskih dokumentov s podpisom potrdil, da je družba prevzela navedene pošiljke. Prevoz blaga je opravila družba B. d.o.o., ki je pošiljke prevzela. Fakturiranje blaga je potekalo preko naslednjih družb: Dobavitelj je izstavil račun za blago družbi E.. Iz računov in dobavnic je razvidno, da je prejemnik pošiljk družba C. d.o.o. Slednja je za omenjene pošiljke izstavila račune družbi F.F. s.p., le-ta pa je za navedene pošiljke izstavila račune družbi G., slednja pa je izstavila račune družbi B. d.o.o. Kupec in neposredni prejemnik pošiljk je družba B. d.o.o., saj so ji bile pošiljke dostavljene direktno od dobavitelja iz Avstrije, čeprav je fakturiranje blaga (izdaja računov) potekalo drugače. Družba B. d.o.o. se pojavlja tudi kot prevoznik blaga, ki je navedene pošiljke sama pripeljala direktno od dobavitelja v svoje skladiščne prostore v Sloveniji.

Carinski organ je ugotovil, da je družba C. d.o.o. prejemala iz druge države članice (Avstrije) mineralna olja – energente v režimu odloga plačila trošarine. Vsako pošiljko je spremljal trošarinski dokument, ki ga je izdajal pošiljatelj mineralnih olj v Avstriji, to je družba D.. Trošarina v Avstriji s strani pošiljatelja ni bila plačana, ker so bila mineralna olja odpremljena v režimu odloga plačila trošarine. Režim odloga plačila trošarine pa je v skladu s 5. točko 4. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04 in 122/06 – uradno prečiščeno besedilo, ZTro-UPB2, v nadaljevanju ZTro) ureditev, ki se nanaša na proizvodnjo, skladiščenje in prejemanje ali odpremljanje trošarinskih izdelkov, na podlagi katere je obveznost za plačilo trošarine odložena. ZTro v 29.a členu določa pogoje za pridobitev dovoljenja pooblaščenega prejemnika, ki sme prejemati trošarinske izdelke v okviru svoje dejavnosti iz druge države članice pod režimom odloga plačila trošarine in zato pridobi dovoljenje carinskega organa. Trošarinski dokument je v skladu s 1. odstavkom 8. člena ZTro listina, ki spremlja pošiljko trošarinskih izdelkov in ki dokazuje, da se v njej navedene vrste ter količine trošarinskih izdelkov gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine oziroma, da so namenjene v drugo državo članico. Obveznost za plačilo trošarine za trošarinske izdelke nastane, ko so trošarinski izdelki v Sloveniji sproščeni v porabo.

Carinski urad ugotavlja nezakonito sprostitev: Družba C. d.o.o. je v davčnem obdobju januar 2005 od družbe D. prejela v odlogu plačila trošarine kot imetnik dovoljenja pooblaščenega prejemnika trošarinske izdelke: dne 13. 1. 2005 je družba prejela 30.551 litrov plinskega olja za pogon D2, dne 17. 1. 2005 je družba prejela 30.569 litrov ekstra lahko kurilno olje, dne 20. 1. 2005 je družba prejela 30.626 litrov ekstra lahko kurilno olje, dne 24. 1. 2005 je družba prejela 30.786 litrov ekstra lahko kurilno olje, dne 24. 1. 2005 je družba prejela 30.584 litrov ekstra lahko kurilno olje, dne 27. 1. 2005 je družba prejela 30.554 litrov ekstra lahko kurilno olje. Družba C. d.o.o. je v davčnem obdobju januar 2005 od družbe D. prejela v odlogu plačila trošarine kot imetnik dovoljenja pooblaščenega prejemnika trošarinske izdelke - mineralna olja, za katera ni obračunala trošarine in dajatve za obremenjevanje zraka z emisijo CO2, ter ni vložila obračuna trošarine in obračuna dajatve za obremenjevanje zraka z emisijo CO2, kar bi morala v skladu s 34. členom ZTro ter ni plačala trošarine in takse CO2 v skladu s 35. členom ZTro. Ker pooblaščeni prejemnik ni predložil obračunov trošarine in CO2 takse, se je izognil plačilu trošarine in CO2 takse, kljub temu, da je evidentno, da je ta mineralna olja prejel in distribuiral v nadaljnjo prodajo na območju Slovenije, kar izhaja iz potrditve tretjega izvoda trošarinskih dokumentov in iz računov za nadaljnjo prodajo. Zato je nastala obveznost za plačilo trošarine zaradi nezakonite sprostitve blaga v porabo na podlagi 1. točke 1. odstavka 16. člena ZTro.

Upoštevaje ugotovitve carinskega organa glede nezakonitega ravnanja družbe C. d.o.o., jo je v obravnavanem primeru v skladu z določbo 1. odstavka 17. člena ZTro šteti za plačnika trošarine. V skladu s 6. točko 3. odstavka 17. člena ZTro pa je plačnik trošarine tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Iz prevoznih listin CMR in prevzemnic blaga je ugotovljeno, da je družba B. d.o.o. sama prevažala in vnesla mineralna olja v Slovenijo ter jih knjižila v svoje poslovne knjige na podlagi prevzemnic blaga. Na podlagi računov je ugotovljeno, da je družba tudi kupec mineralnih olj, ki jih je prevažala, in ki so bila predmet nezakonitega ravnanja, saj zanje v Sloveniji ni bila plačana trošarina in CO2 taksa, zato je plačnik trošarine in CO2 takse za omenjene pošiljke mineralnih olj v skladu s 6. točko 3. odstavka 17. člena ZTro tudi družba B. d.o.o., ki je neposredni prejemnik in kupec teh pošiljk mineralnih olj, nezakonito sproščenih v porabo.

V postopku je bil zapisnik o trošarinskem nadzoru poslan tožeči stranki. Carinski urad zavrača pripombe tožeče stranke. Direktive sveta EU se ne uporabljajo neposredno v nacionalnih davčnih postopkih posameznih držav članic. Direktive so smernice EU, kjer je dogovorjena minimalna harmonizacija posameznih področij in so jih države članice dolžne prenesti v svojo nacionalno zakonodajo. Upravni organ RS pa mora voditi postopke v RS v skladu z nacionalno zakonodajo RS, se pravi v skladu s pravnim redom RS, ne pa na podlagi avstrijskega pravnega reda. Carinski urad je ugotovil, da je bilo blago predloženo v namembni državi članici, v danem primeru je bilo blago predloženo v Sloveniji, saj je blago prejela družba C. d.o.o. v Sloveniji, kar je bilo ugotovljeno v postopku, saj je A.A. zakoniti zastopnik družbe C. d.o.o. na hrbtni strani trošarinskega dokumenta, v polju C, s podpisom potrdil, da je družba prevzela celotno blago, odpremljeno iz Avstrije. Blago, ki je predmet postopka ni carinsko, temveč skupnostno blago, zato le to ne podleže postopkom v skladu s Carinskim zakonom. Pošiljatelj energentov F. iz Avstrije se je v skladu z določili direktive Sveta EU razbremenil obveznosti in ni zavezanec za plačilo trošarine v RS, saj je prejemnik blaga A.A., zakoniti zastopnik družbe C. d.o.o., na hrbtni strani trošarinskega dokumenta, v polju C, s podpisom potrdil, da je družba prevzela celotno blago odpremljeno iz Avstrije. S tem se je trošarinska obveznost prenesla na prejemnika blaga družbo C. d.o.o.. Carinski urad zavrača tudi ostale pripombe tožeče stranke. Direktiva res ne pozna pojma „nezakonita sprostitev v porabo“, saj direktiva ni zakon, temveč smernica. V konkretni zadevi tudi ne gre za predhodno vprašanje. Avstrijska družba D. je prodala trošarinske izdelke – energente družbi E.. Slednja ni članica EU, zato ne more poslovati s trošarinskimi izdelki v skladu s trošarinsko zakonodajo in Direktivo Sveta 92/12/EGS z dne 25. 2. 1992, saj slednja ureja gibanje trošarinskih izdelkov med državami članicami EU. Da so bili energenti odpremljeni v režimu odloga plačila trošarine pomeni, da trošarina v državi odpreme Avstriji ni bila plačana. Zavrača tudi očitke, da bi moral carinski urad pri opredelitvi kupca nezakonito sproščenih energentov v porabo upoštevati dobrovernost kupca. Tožeča stranka je trgovec z energenti, zato mora poznati oziroma bi morala poznati zakonodajo s področja trošarin in tveganja, ki se v tej dejavnosti pojavljajo. Družba B. d.o.o., ki je kupila energente, je le-te tudi sama prevažala iz Avstrije. Ob dejstvu, da je prevoznik vedel, da je prejemnik blaga družba C. d.o.o., je energente dostavil sam sebi ter jih kupil od družbe G. d.o.o. Kupec bi lahko vedel, da gre za posle verižne preprodaje, ki lahko predstavljajo določeno tveganje. Carinski urad še navaja, da je ves čas postopka tožeči stranki omogočal, da je vpogledala v celotno dokumentacijo ter da je dajala pripombe na ugotovitve carinskega organa.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in v celoti sledi obrazložitvi prvostopne odločbe (2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Družba C. d.o.o. je prejemala iz druge države članice (Avstrije) mineralna olja – energente pod režimom odloga plačila trošarine. Vsako pošiljko je spremljal trošarinski dokument, ki ga je izdal pošiljatelj v Avstriji, to je družba D.. Trošarina v Avstriji s strani pošiljatelja ni bila plačana, ker je bil trošarinski izdelek odpremljen pod režimom odloga plačila trošarine. Družba C. d.o.o. je kot pooblaščeni prejemnik (polje 7 TD) potrdila prejem po 2. odstavku 9. člena ZTro trošarinskega izdelka na hrbtni strani izvoda številka 3 TD (polje C), ko je navedla datum in kraj prevzema trošarinskega izdelka ter ga podpisala in vrnila pošiljatelju, kot je razvidno na TD za vseh šest pošiljk.

Zavrača očitek, da bi moral prvostopenjski organ uporabiti določbe Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 31/07-ZFPPod-B), in postopek trošarinskega nadzora ustaviti zoper družbenika izbrisane družbe C. d.o.o. in posledično tudi zoper tožnika, saj je tožnikova obveznost samostojna in ni v odvisnosti od drugega dolžnika. Tožnikovo zahtevo, da bi bilo treba neposredno uporabiti Direktivo Sveta 92/12/EGS z dne 25. 12. 1992 s spremembami, zavrača. Pri tem se sklicuje na predlog Zakona o trošarinah (Poročevalec št. 20 z dne 8. maja 1998), iz katerega izhaja, da je bila pri oblikovanju besedila upoštevana t. i. splošna smernica 92/12/EEC (Poročevalec št. 34 z dne 24. 3. 2004) glede gibanja trošarinskih izdelkov, nastanka obveznosti plačila trošarine ter da je ureditev obdavčenja trošarinskih izdelkov s trošarinami v Republiki Sloveniji usklajena z načeli, ki jih določajo evropski predpisi, tako pa izhaja tudi iz spremembe ZTro-F. Po 249. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske Skupnosti je Direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča državnim organom izbiro oblike in metod. Kot neutemeljene zavrne tožnikove zahteve po uporabi določb Carinskega zakonika skupnosti oziroma Carinskega zakona RS, ki se ne uporablja od vstopa Slovenije v EU. Sporno plinsko olje za pogonski namen ni carinsko, ampak skupnostno blago in ni predmet uvoznih postopkov. Pritožbeni organ očitke tožnika, da je kršen sistem jamstva, ki velja po vsej skupnosti v smislu navedene Direktive in očitke glede napačne uporabe ZTro glede plačnika trošarine, zavrača. V obravnavanem primeru ne gre več za gibanje trošarinskega izdelka in iz tega izhajajoča tveganja v smislu 3. odstavka 15. člena Direktive, kot navaja tožnik in s tem za solidarno zavezanost pošiljatelja. Ne gre za situacijo, kot jo prikazuje tožnik, saj se nepravilnosti niso zgodile med premikanjem blaga pod režimom odloga plačila trošarine do prejemnika, temveč pri prejemniku in pri tožniku kot kupcu, ki je nezakonito vneseno plinsko olje za pogonski namen kupil in ga dejansko tudi prejel. Zato ni podlage za poseganje po jamstvu imetnika odpremnega trošarinskega skladišča, saj se je ta razbremenil odgovornosti, ko je prejemnik prevzel pošiljko in to potrdil na TD. Zato je pravilna uporaba 16. člena ZTro, plačnike trošarine pa je treba poiskati z uporabo 17. člena ZTro. Tožnik svoje odgovornosti ne more prevaliti na tujega odpošiljatelja oziroma vmesno družbo E., saj tožniku ni uspelo dokazati, da je bila za sporno pošiljko plinskega olja za pogonski namen trošarina plačana. Pritožbene ugovore glede potrjevanja spornega TD s strani slovenskih carinskih organov zavrne z obrazložitvijo, da TD ni bil predložen carinskemu organu, kar izhaja iz navedenih evidenc in pritožbeni organ nima razlogov dvomiti v te ugotovitve. Ne držijo niti tožnikove pavšalne navedbe, da naj bi slovenske carinske organe tuji pošiljatelj preko elektronskih povezav neposredno seznanil s prejemom spornih pošiljk iz Avstrije. Sistem za izmenjavo trošarinskih podatkov (SEED) pa ne vsebuje podatkov za konkretno pošiljko trošarinskih izdelkov, ki se gibljejo znotraj ES. Predhodna izvedba kazenska postopka ni potrebna, ker se nezakonita ravnanja in nezakonit vnos s trošarinskimi izdelki ugotavlja glede na določbe ZTro in ne Kazenskega zakonika. Neutemeljene pa so tudi trditve tožnika glede potrebe po ugotavljanju njegovega subjektivnega odnosa do nezakonitih ravnanj prejemnika, saj v zadevi ni sporno, da je bil tožnik v obravnavanem primeru kupec in dejanski prejemnik zadevnega trošarinskega blaga, poleg tega je sam prevažal blago, bil seznanjen z vsebino TD in vedel, da gre za poseben postopek odloga plačila trošarine za trošarinsko blago, ki ga je direktno pripeljal do svojih skladiščnih prostorov, čeprav je bil namembni kraj naveden sedež pooblaščenega prejemnika, prodajni posel pa se je zgodil večinoma na isti dan, iz česar je brez dvoma lahko sklepal, da je takšno poslovanje lahko vprašljivo.

Posel je tekel tako, da se je blago verižno prodajalo in je bilo istega dne, ko je bilo prevzeto v Avstriji pripeljano do tožnikovih skladiščnih prostorov v Republiki Sloveniji, istočasno pa je bil (praviloma) istega dne tožniku že izdan račun za nakup trošarinskega izdelka s strani družbe G.. Plačilo izstavljenega računa za prodane trošarinske izdelke, na katerem je navedeno, da je trošarina vključena v ceno trošarinskih izdelkov, ne pomeni, da je bila trošarina za te izdelke ob sprostitvi v porabo dejansko plačana. Neutemeljeni pa so tudi očitki tožnika glede vodenja ugotovitvenega postopka in s tem povezan očitek o napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Tožnik v tožbi izpodbija prvostopno odločbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijan akt ničen (razlogi po 1., 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Tožnik ne more biti solidarni dolžnik z A.A., saj slednji ni prejemnik blaga oziroma trošarinski zavezanec. Po tožnikovem mnenju je treba vprašati H.H., kdo je izpolnil tretji izvod TD. Ni pojasnjeno, zakaj je H.H. izpolnil trošarinske liste na ime C. d.o.o., če omenjena družba ni nikoli imela trošarinskega dovoljenja. Navaja argumente za in proti stališču, da je družba C. d.o.o. neplačujoči gospodarski subjekt. Očita, da se v celotnem postopku odločilna dejstva niso ugotovila, tožena stranka je pritegnila k plačilu trošarine dobrovernega kupca. Toženi stranki očita, da je prišlo do lažnega prejema blaga in da istočasno šteje A.A. za prejemnika blaga. Tožena stranka uvaja objektivno odgovornost za solidarno plačilo trošarine tistega pravnega subjekta, ki v ničemer ni kršil zakonodaje pri poslovanju, je pa imel nekaj smole s poslovnimi partnerji ter ogromno smole zaradi nedelovanja nadzornega sistema organov države. Očita, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Gibanje trošarinskih izdelkov je družba D. zavarovala z bančno garancijo, zato bi moral toženi organ odgovoriti na vprašanje ali je družba C. d.o.o. oziroma A.A. neplačujoči gospodarski subjekt oziroma t.i. missing trader ter se v tej zvezi sklicuje na sodbi Sodišča evropskih skupnosti (C-439/04, C 440/04). Očitana toženi stranki, da ni bila zaslišana nobena priča oziroma direktorji družb, ki so sodelovali pri nabavi omenjenih energentov, ki bi lahko izpovedali, ali je ustrezno dovoljenje vneseno v bazo podatkov SEED. Očita kršitev 22. člena Ustave RS in navaja, da je odločitev tožene stranke v nasprotju z javnim interesom ter gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj je tožena stranka zavrnila izterjavo trošarine iz priložene bančne garancije, ki jo je imela na enotnem davčnem območju ES. Sklicuje se na Direktivo Sveta 92/12 EGS z dne 25. 2. 1992 (s spremembami) o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju gibanja in nadzoru takih proizvodov s spremembami. V dokaznem gradivu ni izpovedbe avstrijskega pošiljatelja, in je treba ugotoviti, katera oseba je ponaredila listine in na katerem ozemlju, kar bi moralo biti rešeno kot predhodno vprašanje.

Tožnik očita kršitev pravno civilizacijskega izročila in načela pravne države in kršitev temeljnih ustavnih pravic 22. člena Ustave in 6. člena EKČP ter navaja vprašanja, ki jih je treba postaviti pri zaslišanju prič H.H., I.I., A.A.. Obveznost plačila trošarine je namreč nastala v trenutku prodaje srbski družbi E.. Diskutira o opredelitvi pojma nezakonit vnos ter se sprašuje, zakaj carinski organ ne uporabi 3. točko 15. člena Direktive Sveta glede zavarovanja trošarine z jamstvom, ki ga zagotovi imetnik trošarinskega skladišča. Očita, da v izpodbijani odločbi ni navedeno, zakaj so v solidarnostni verigi izpuščeni ostali kupci in se zastavlja vprašanje, zakaj mora tožnik plačati trošarino dvakrat. Očita carinskemu organu, da neupravičeno dopolnjuje prazne in nedoločljive in nejasne zakonske pojme v škodo dobrovernega kupca. Glede opredelitve pojma nezakonit vnos po ZTro navaja razlagalne metode in napotuje na uporabo splošnih razlagalnih pravil. Sodišču predlaga prekinitev postopka in sprožitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti določb 8., 13., 13.a, 16. in 17. člena ZTro, s predlagano vsebino, ki naj jo sodišče uporabi pri tej pobudi s prednostnim obravnavanjem. Sklepno predlaga, da sodišče v sporu polne jurisdikcije po opravljeni glavni obravnavi in po izvedbi predlaganih dokazov, izpodbijano odločbo odpravi in ustavi postopek plačila trošarine in odloči o stroških postopka in da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti zgoraj navedenih določb ZTro.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, v kateri je odgovorila na vse pritožbene navedbe. Ostale navedbe v tožbi pa opredeli kot tožbene novote.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Po mnenju sodišča so vsa pravno relevantna dejstva pravilno ugotovljena. V obravnavanem primeru je šlo za pošiljke trošarinskih izdelkov, ki so se gibali pod režimom odloga plačila trošarine in sicer od osebe iz družbe države članice (Avstrije) v Slovenijo, ki jih je spremljal trošarinski dokument (TD). Izvod številka 3 TD je bil potrjen s strani prejemnika – družbe C. d.o.o in vrnjen tujemu pošiljatelju. Navedena pravna oseba, ki je potrdila prejem trošarinskega blaga, je imela trošarinsko dovoljenje v Republiki Sloveniji (do 8. 3. 2005) in bila pooblaščeni prejemnik za trošarinsko blago v režimu odloga plačila trošarin. Zato se tožnik napačno sklicuje, da prejemnik trošarinskih izdelkov v Republiki Sloveniji (družba C. d.o.o.) ni imel ustreznega dovoljenja. Potrjen izvod TD ni bil predložen nadzornemu organu, to je carinskemu uradu, in je žig in podpis carinskega organa neverodostojen ter je na ta način tudi po prepričanju sodišča prišlo do nezakonite sprostitve v porabo navedenih trošarinskih izdelkov - plinskega olja za pogonski namen v Slovenijo iz druge države članice. Napačno je sklicevanje tožnika, da naj bi šlo pri navedenih trošarinskih izdelkih za nezakonit vnos. Prav tako je napačno sklicevanje tožnika na odločbo št. DT 42300-330/2007-1 z dne 22. 3. 2007, saj navedena odločba ni predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu.

V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da za navedene sporne pošiljke trošarina ni bila plačana in da so bili trošarinski izdelki sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji ter da je posel tekel tako, da se je blago verižno preprodajalo in da je bilo istega dne, ko je bilo prevzeto v Avstriji pripeljano v skladišče tožnika v Sloveniji. Prejem pošiljk s strani tožnika pa dokazujejo dokumenti, ki se nanje sklicuje prvostopni organ in se v fotokopijah nahajajo tudi v upravnih spisih. V zadevi pa je nesporno ugotovljeno, da trošarina za navedeno trošarinsko blago ni bila plačana in je nesporno ugotovljena okoliščina, da je tožnik prejemnik navedenega blaga.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je po mnenju sodišča prvostopni organ tožnika pravilno zavezal k plačilu trošarine kot kupca nezakonito sproščenega blaga v porabo in kot solidarnega dolžnika skupaj s prejemnikom na pravni podlagi 6. točke 3. odstavka 17. člena ZTro v povezavi z 4. odstavkom istega člena. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni sporno, da je bila nepravilnost storjena na ozemlju Slovenije in da je v Sloveniji prišlo do potrditve prejema trošarinskih proizvodov s strani družbe C. d.o.o., ki za navedeno blago ni plačala trošarine in so bili ti proizvodi na ta način brez plačila trošarine sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji, na podlagi katerih je carinski organ zavezal tožnika k plačilu trošarine.

Sodišče tožbene ugovore, da tožnik ni bil seznanjen s poslovanjem prejemnika trošarinskih izdelkov v režimu odloga plačila trošarine in da je ravnal v dobri veri pri svojem poslovanju, zavrača, saj nimajo opore v dejanskih ugotovitvah, pa tudi sicer dobrovernost ne vpliva na drugačno odločitev (1. odstavek 16. člena ZTro). Neutemeljeni so tožnikovi očitki glede kršitve pravil postopka. Prvostopni organ je pravilno seznanil tožnika z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, ki vplivajo na odločitev. Vsa pravno pomembna dejstva so razvidna iz listin in dokumentacije v upravnem spisu, s katerimi je bil tožnik seznanjen, zato tudi po mnenju sodišča zaslišanje predlaganih prič ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

V obravnavanem primeru se subjektivni odnos glede nastanka trošarinskega dolga ne presoja, saj za to v obravnavanem primeru ni pravne podlage (3. točka 1. odstavka 16. člena ZTro), zato tožnikove tožbene navedbe, da je posloval v dobri veri in v skladu s poslovnimi običaji na njegovo odgovornost ne morejo vplivati. Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine tožniku je v 17. členu ZTro in sicer tako kot pravilno navajata oba organa v 6. točki 3. odstavka 17. člena ZTro kot plačnika trošarine. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakorkoli povezavo s spornimi trošarinskimi izdelki in je tako po navedeni določbi plačnik trošarine tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona, ob osebah, ki nezakonito uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Solidarna odgovornost pa je razvidna iz 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno. Zato sodišče očitke tožnika, da ne more solidarno odgovarjati za nastal trošarinski dolg, kot neutemeljene zavrača. Tožnik pa z ničemer ni izkazal, da je bila trošarina za trošarinske izdelke plačana. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih zato sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, iz istih razlogov kot tožene stranka, zavrača kot neutemeljene.

Po mnenju sodišča je popolno ugotovljeno dejansko stanje, predpise, ki sta jih oba organa navajala, pa tudi sodišče razume na enak način. Določbe ZTro neposredno določajo plačnika trošarine v primeru nepravilnosti, morebitna druga odškodninska odgovornost drugih oseb, ki so pri poslu sodelovale, pa je stvar drugih postopkov in ne obravnavanega in nanj tudi ne vpliva. Tudi sicer je tožnik oseba, ki je sodelovala v trgovanju z trošarinskimi izdelki in ne za osebo brez kakršnega koli poslovnega znanja. Sodišče določbo 4. odstavka 17. člena ZTro razume tako kot carinski organ in sicer da lahko med morebitnimi plačniki trošarin iz 3. odstavka 17. člena ZTro, izbere več plačnikov kot solidarnih zavezancev za plačilo trošarine, kot v obravnavanem primeru. Sodišče v navedeni določbi ne vidi protiustavnosti, kot tudi ne v določbah, ki jih tožnik navaja, zato tudi ni podlage za začetek pobude za oceno ustavnosti navedenih določb ZTro in je neutemeljen tudi predlog tožnika za prekinitev postopka na tej podlagi.

Ob okoliščini, da za trošarinsko blago trošarina ni bila plačana in ob ugotovitvah, da je tožnik tudi dejanski kupec in prevzemnik nezakonito vnesenega blaga (kot tudi prevoznik), so brezpredmetni vsi očitki, ki se nanašajo na vmesne dobavitelje kot npr. družbo E..

Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za izvedbo javne obravnave, ker po mnenju sodišča izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k rešitvi tega upravnega spora. Pravno pomembno dejansko stanje pa med strankama ni sporno. Po presoji sodišča so bila vsa pravno pomembna dejstva, ki so potrebna za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu, izpodbijane odločitve upravnega organa ugotovljena (59. člen ZUS-1).

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in EKČP, kot tudi ne razlogov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.