Jedro

Že iz tako zapisanega dogovora jasno izhaja, da plačilo med pogodbenicama ni bilo dogovorjeno s klavzulo o izračunu z izrecnim jamstvom tožeče stranke kot izvajalca. Slednja se torej ni zavezala v smislu določbe 643. člena OZ, da jamči za pravilnost izračuna, na podlagi katerega je bila določena pogodbena cena. Samo če bi bila takšna klavzula vnesena v pogodbo (česar pa tožena stranka tudi ne zatrjuje), bi lahko bil utemeljen ugovor tožene stranke, da je tožeča stranka vezana na ceno, ki jo je na podlagi kalkulativnih elementov določila sama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 25.5.2016 obdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku in je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15-ih dneh plača 6.243,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2015 in stroške izvršilnega postopka v višini 34,00 EUR, poleg tega pa še 271,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v vseh primerih ob zamudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožeča stranka kot podizvajalec tožene stranke, opravila presežna dela, to je pogostejša sidranja, opravila je tudi nadzor pri obbetoniranju cevi, ki sprva ni bil obračunan, in imela je nepredvidena dela zaradi menjave vrste cevi. Zato je utemeljeno vsa dela obračunala toženi stranki.

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je pritožnik videl v tem, ker naj bi sodba ne imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Glede na zahtevnost predmeta pogodbe in obsega del je med strankama bila sklenjena gradbena, pri kateri govorimo o obligaciji rezultata. Posledično je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki urejajo podjemno pogodbo. Tožeča stranka se je zavezala izvršiti dela, kot izhajajo iz popisa del, skladno s katerim je tudi pripravila svojo ponudbo. Sidranje cevi v posteljico na dolžini 2,5 metra je določila tožeča stranka sama. Zato je zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je do spremembe prišlo zaradi kasnejših zahtev s strani tožene stranke "oz. nadzornika/ projektanta". Zahteve glede obsega del in izvedbe del so bile jasno določene v popisu del in se niso v ničemer kasneje spreminjale. Tožeča stranka kot strokovnjak ve, kaj mora storiti, da bo izpolnila vse zahteve iz popisa del, sama je tudi določila kalkulativne elemente za ceno na enoto. Ker je zaradi zahteve nadzornika bilo potrebno sidranje izvesti na dolžini 1,25 metrov, se je tožeča stranka pri oceni števila sidranj cevi uštela, kar pa ne more iti na škodo tožene stranke. Ne gre za spremembo zaradi okoliščin na strani tožene stranke, pa tudi ne za presežna dela, ker se količina izvedenih del, izraženega v tekočih metrih, zaradi pogostejšega sidranja ni spremenila. Upravičeno tudi ni zaračunavanje storitve nadzora pri obbetoniranju cevi, saj tožeča stranka ni dokazala količine izvedenega nadzora, in cene, ki jo je določila sama, čeprav med strankama ni bila dogovorjena. Šlo je za visoko strokovne storitve, delo pa je moralo biti izvedeno iz tehnično brezhibnih materialov visoke kakovosti. V popisu del ni bila predvidena konkretna cev, ampak so bile navedene samo zahteve glede cevi. Zato tožeča stranka nima pravico zahtevati razliko v ceni, ki je nastala zaradi zamenjave cevi, do katere je prišlo, ker je tožeča stranka sprva ponudila cevi, ki niso ustrezale vsem zahtevam iz popisa del. Izpoved priče M.Š. v zvezi s pogostejšim sidranjem ni mogoče razlagati v smeri, da je šlo za presežna dela, njegove izpovedi glede spremembe materialov pa ne v smeri, da bi zaradi tega bila tožeča stranka upravičena do dodatnega plačila. Zmotna je tudi ugotovitev, da bi M.Š. s svojo elektronsko pošto potrdil dodatna dela, saj je z elektronsko pošto, z dne 3.11.2015, zgolj potrdil detajl za izvedbo. Ni sprejemljiv tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je naročilo sprememb tožena stranka naknadno odobrila tudi s tem, ko je prevzela opravljeno delo s strani tožeče stranke. Na navedeno tudi ne more vplivati, ali gre za gradbeno ali podjemno pogodbo, "saj je nenazadnje pri obeh obligacija in zahteva po uspehu obligacije enaka".

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, pritrdila razlogom iz sodbe in predlagala njeno zavrnitev. Pritožbenih stroškov ni uveljavljala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z zaključno mislijo pritožbe, da gre pri obeh pogodbah, tako pri gradbeni pogodbi, kot tudi pri podjemni pogodbi, za obligacijo uspeha. Tudi sicer med tema dvema vrstama pogodb ni glede pravnega vprašanja, ki je za pritožbo edino sporno1, nobene bistvene razlike. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da je glede na vsebino podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja prvostopenjsko sodišče pravilno obligacijsko razmerje pravdnih strank uvrstilo v splošno podjemno pogodbo, saj se tožeča stranka ni zavezala opraviti gradbena dela v smislu 650. člena OZ, ampak izdelati, dobaviti in montirati dvofunkcijske cevi2. Poleg tega tožena stranka v pritožbi tudi ni navedla nobenih konkretnih razlogov (na primer z opisom izvedenih del) za svoje zatrjevanje, da naj bi bila pravna narava obravnavanega razmerja drugačna od tiste, kot jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 6. V izpodbijani sodbi je prvostopenjsko sodišče jasno in obširno obrazložilo vsa odločilna dejstva, tako da pritožbeno sodišče, ki je sodbo preizkusilo tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ne more pritrditi sicer zgolj posplošeno navrženemu očitku pritožnika, da naj bi bila sodba obremenjena s postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Za pritožbo niso sporne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka izdelala in dobavila ves material ter opravila vsa dela, ki jih obračunala v vtoževanem računu, in da dobavljeni material ter opravljeno delo ni imelo napak. Pritožba sicer zatrjuje, da se količina izvedenih del zaradi pogostejših sidranj ni spremenila, in da ni presegla pogodbene količine, vendar je v tem delu celo nelogična. Če je bilo izvedeno več sidranj, in to za pritožbo ni sporno, je bilo seveda opravljenega več dela, četudi se dolžina cevi zaradi tega ni povečala. Predmet tega postopka pa je3 prav plačilo opravljenega dela.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka dodatno obračunala nadzor pri obbetoniranju cevi, obračunala kot presežna dela več sidranj in kot nepredvidena dela prilagoditvena dela zaradi spremembe vrste cevi. Tožena stranka se je protivila, da bi bila dolžna tožeči stranki plačati karkoli več od tistega, kar je tožeča stranka kot strokovnjak za izvedbo "teh del" določila v svoji "Specifikaciji kompo cevi" s ceno na enoto v višini 56,88 EUR. Po mnenju pritožnice bi ob pripravi teh izračunov tožeča stranka morala vedeti, kaj vse mora storiti, in kateri material mora izbrati, da bi lahko izpolnila vse zahteve iz popisa del; če tega ni pravilno predvidela, ne more iti v breme tožene stranke, kot njena obveznost dodatnega plačila.

9. Za odločitev o pritožbi je torej ključno, kaj sta se stranki ob sklepanju Pogodbe štev. 15/031-546/23 (v nadaljevanju: Pogodba), dogovorili glede plačila. Ceno sta določili v 7. členu Pogodbe, kot "ceno na enoto", pri čemer sta v 8. členu izrecno predvideli, da se bo končna vrednost s pogodbo prevzetih del med strankama ugotavljala s končnim obračunom po uspešni predaji del s strani investitorja. Že iz tako zapisanega dogovora jasno izhaja, da plačilo med pogodbenicama ni bilo dogovorjeno s klavzulo o izračunu z izrecnim jamstvom tožeče stranke kot izvajalca4. Slednja se torej ni zavezala v smislu določbe 643. člena OZ, da jamči za pravilnost izračuna, na podlagi katerega je bila določena pogodbena cena. Samo če bi bila takšna klavzula vnesena v pogodbo (česar pa tožena stranka tudi ne zatrjuje), bi lahko bil utemeljen ugovor tožene stranke, da je tožeča stranka vezana na ceno, ki jo je na podlagi kalkulativnih elementov določila sama. Sklicevanje tožene stranke na strokovno usposobljenost tožeče stranke, na specifiko del, pa tudi na to, da bi morala tožeča stranka že v samem popisu predvideti izvedbo enkrat pogostejših sidranj in vgraditev drugačnih cevi (namesto cevi PN16, cevi TOTRA 20), ne more vplivati na odločilno dejstvo, da se pogodbenici nista dogovorili za uporabo klavzule o izračunu z izrecnim jamstvom. Zato je pravno neupoštevno tudi ugotavljanje, ali je do spremembe v vrsti cevi in glede pogostosti sidranj prišlo zaradi zahtev s strani tožene stranke, s strani nadzornika ali s strani projektanta, pa tudi ne, ali je M.Š. oziroma tožena stranka odobrila te spremembe. Nesporno so bile spremembe potrebne in tudi izvedene.

10. Pritožbena kritika, da tožeča stranka ni dokazala, koliko je bilo izvedenega dela v zvezi z nadzorom pri obbetoniranju cevi, in glede cene za ta nadzor (ki med strankama naj ne bi bila dogovorjena), predstavlja ugovore, ki jih tožena stranka v prvostopenjskem postopku ni uveljavljala. Ker tudi ni navedla nobenih razlogov, zakaj jih brez svoje krivde ni uveljavljala že do konca glavne obravnave, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Na podlagi zgoraj navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 ali je lahko tožeča stranka, upoštevajoč določila njune pogodbe, zaračunala dela, ki jih je opravila, četudi jih v popisu ni ovrednotila 2 glej 1. člen Pogodbe v prilogi A6 3 poleg plačila materiala, v zvezi s čemer pa ni spora 4 klavzula, ki bi v primeru gradbene pogodbe ustrezala klavzuli "ključ v roke"