Jedro

Revizija je izredno pravno sredstvo. ZPP določa omejitve zanjo tako glede odločb, ki jih je dopustno z njo izpodbijati, kot tudi glede razlogov, ki jih je mogoče z njo uveljavljati. V premoženjskopravnih sporih revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1.000.000 SIT, kar je sedaj 4.172,93 EUR in revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje o potrditvi sodbe sodišča prve stopnje v odločitvi o tožbi (odločitev pod I. točko sodbe sodišča prve stopnje) se zavrže. V ostalem delu se revizija (zoper sodbo sodišča druge stopnje o potrditvi sodbe sodišča prve stopnje o delni ugoditvi nasprotnemu tožbenemu zahtevku - II./2. točka sodbe sodišča prve stopnje) zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da se ukine služnostna pravica hoje in vožnje sena, drv in žita z vozmi v korist gospodujočih zemljišč parc. št. 58 in 82/1.S k.o... po služečem zemljišču parc. št. 85.S iste k.o. in da je toženec dolžan opustiti vsako hojo ali vožnjo po služečem zemljišču. Zavrglo je nasprotno tožbo z zahtevkom za ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje s traktorji s pripetim vozom ali nakladalko po istem služečem zemljišču in v korist istih gospodujočih zemljišč, ker je ugotovilo, da je bilo o tem že razsojeno s sodbo v letu 1961, saj vožnja s traktorji ne pomeni razširitve služnosti; namen, zaradi katerega je bila služnost ustanovljena, namreč ostaja enak, vožnja s traktorji pa je glede na razvoj mehanizacije nadomestila vožnjo z vprežnimi vozovi. Ugodilo pa je dajatvenemu delu nasprotnega tožbenega zahtevka toženca za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, ker je presodilo, da vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo na podlagi sodbe iz leta 1961 ni mogoč, ker je prišlo do spremembe zemljiškoknjižnih podatkov. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 548.831 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka, delni ugoditvi nasprotnemu tožbenemu zahtevku in pravdnih stroških.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi sodbi druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so za preizkus pravilne uporabe materialnega prava v konkretnem primeru pomembne nekatere dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, in sicer kolikšna je potreba toženca po uporabi traktorja in traktorskih priključkov in ali res potrebuje gnojišče in svinjsko kuhinjo ter nadalje, da se je toženec preselil v drugo stanovanjsko hišo in da je dostop povsem neovirano mogoč z dveh drugih strani. Sodiščema očita, da sta uporabo materialnega prava oprli na nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Po njegovem mnenju bi bilo treba tudi ugotoviti, ali je do sprememb za ukinitev stvarne služnosti dejansko prišlo in upoštevati način izvrševanja služnosti. Vztraja pa tudi pri vseh svojih pritožbenih navedbah, ki jih višje sodišče zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ni presojalo.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena zoper odločitev o tožbenemu zahtevku, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo. ZPP določa omejitve zanjo tako glede odločb, ki jih je dopustno z njo izpodbijati, kot tudi glede razlogov, ki jih je mogoče z njo uveljavljati. Tako drugi odstavek 367. člena ZPP določa, da je v premoženjskopravnih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT, kar je sedaj 4.172,93 EUR. Tožnik je v tožbi kot vrednost spornega predmeta navedel 10.000 SIT, torej 41,73 EUR. Tožbo je sicer vložil pred uveljavitvijo sedaj veljavnega ZPP, vendar pa ZPP v prehodnih in končnih določbah za dopustnost revizije v obravnavanem primeru predvideva uporabo sedaj veljavnega ZPP (498. člen ZPP, konkretno njegov drugi odstavek, saj je bila prva sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana 8.10.1998 in razveljavljena s sklepom vrhovnega sodišča 29.3.2000). Revizija tožnika tako v delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča druge stopnje v odločitvi o tožbi za ukinitev služnosti (to je zavrnitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka), ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP) in jo je vrhovno sodišče zato v tem delu na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

Revizija je samostojno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje in revizijsko sodišče preizkusi sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Zato se revident ne more uspešno sklicevati na razloge in navedbe, ki jih je podal v drugih vlogah med postopkom. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo navedb, ki jih je tožnik podal v pritožbi in na katere se revizija le na splošno sklicuje.

Omenjeno je že bilo, da je revizija omejena tudi glede razlogov izpodbijanja. Tako je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ravno ta razlog uveljavlja revizija, čeprav se sicer sklicuje tudi na zmotno uporabo materialnega prava. Na te navedbe zato vrhovnemu sodišču ni treba posebej odgovarjati. Sicer pa tudi te navedbe merijo na izpodbijanje odločitve o ukinitvi služnosti. Ker pa je revizija vložena zoper sodbo sodišča druge stopnje v celoti in jo torej izpodbija tudi v delu, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o delni ugoditvi nasprotnemu tožbenemu zahtevku (odločitev v II./2. točki sodbe prve stopnje), je ta del odločitve vrhovno sodišče preizkusilo le v okviru uradno upoštevnega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP). Ker tudi tega razloga ni ugotovilo, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP), kar zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških.