Jedro

Obnovitveni razlog po 4. točki 394. člena ZPP, katerega je primarno uveljavljala toženka, sodi v skupino najhujših procesnih kršitev, za katere, če so podane, ni treba ugotavljati kavzalnosti (ali bi kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost pravnomočne sodne odločbe). Vendar se iz tega razloga ne more več zahtevati obnove postopka, če je bil brez uspeha uveljavljen že v prejšnjem postopku (prvi odstavek 395. člena ZPP).

Po 10. točki 394. člena ZPP pa se lahko pravnomočno končani postopek obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali če najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Podana mora biti torej kavzalnost. Vendar se predlog za obnovo postopka ne more uspešno sklicevati na taka dejstva in dokaze, če bi slednji pripeljali do popolnoma druge dejanske podlage za sojenje.

V predhodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek meril le na razveljavitev oporok. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Predmet tožbenega zahtevka ni bila veljavnost oporoke z dne 23. 4. 2004 niti ugotovitev dedne nevrednosti. Navedbe toženke v tej smeri so bile zavrnjene kot pravno nerelevantne v zvezi z obravnavanim tožbenim zahtevkom, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno in vrhovno sodišče v pritožbenem in revizijskem postopku. Ker ni bilo tožbenega zahtevka za ugotovitev dedne nevrednosti, slednja pa na veljavnost izpodbijanih oporok nima vpliva, tudi obnova postopka zaradi ugotavljanja teh dejstev ne pride v poštev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Prvi tožnik, druga tožnica in četrta tožnica sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka z dne 16. 2. 2018 in njegovo dopolnitev z dne 23. 3. 2018. 2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Predlaga razveljavitev ter obravnavo podanega predloga za obnovo postopka, podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču očita, da se ni opredelilo do ključno izpostavljenega neobstoja potrdila o PDI za osebo B. B. Zanemarilo je dejstvo, da se obnova zahteva ne le zaradi neobstoja pooblastil o zastopanju tožeče stranke po osebi B. B., ampak tudi zaradi neobstoja potrdila o njenem pravniškem državnem izpitu. Tožena stranka je šele po zaključenem prvostopnem postopku in pregledu spisa opazila nepravilno zastopanje tožečih strank. Na absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je opozorila v pritožbi zoper sodbo, a Višje sodišče v Ljubljani stanja ni preverilo. Zato ima toženka edino še možnost podati predlog za obnovo postopka. Ker ji izpodbijani sklep onemogoča to možnost (preveritve obstoja PDI preko ministrstva), so kršene toženkine ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS. Napačna je ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da je toženka že uveljavljala neobstoj pooblastil in potrdil o PDI. To ne drži, ker se dejansko stanje ni ugotavljalo ne na višjem sodišču in tudi ne na Vrhovnem sodišču RS. Toženka je poskušala iz registra Ministrstva za pravosodje sama pridobiti podatek o opravljenem PDI za B. B. Po priloženem odgovoru in napotilu Ministrstva za pravosodje je nato vložila obravnavani predlog za obnovo postopka. Sklep je obremenjen tudi z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki 339. člena ZPP.

Podana je tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je meritorno odločalo o predloženih dokazih, predloženi dokaz o napotilu Ministrstva za pravosodje (v zvezi s pridobitvijo potrdila o PDI) pa je v sklepu zamolčalo. Novo najdenih dokazov (dokument SDV iz leta 1988, objavljen v knjigi Karla: Udba o Dragi in dokaz iz Žajdelove knjig) toženka ni mogla uveljavljati pred pravnomočnostjo sodbe, ki je postala pravnomočna 7. 1. 2015. Pritožba na višje sodišče ne bi bila časovno možna pred izdajo knjige, saj je slednja izšla sredi leta 2015. Taka argumentacija toženke je stvar dokaznega postopka, ki pa ga sodišče ni odprlo, čeprav je odločalo meritorno. Sklep je obremenjen tudi s kršitvijo 15. točke 339. člena ZPP, ker je sodišče meritorno razsodilo, da naj bi tožnica imela dokaz iz Žajdelove knjige (ki je izšla leta 1996) za časa očetovega življenja. Tožena stranka ima priče in verodostojne dokaze o okoliščinah najdbe tega dokumenta, ki bi jih v postopku lahko predložila, če bi izpodbijani sklep ostal v veljavi, a ji bo to onemogočeno. Če je sodišče menilo, da potrdilo o datumu pošiljanja pošiljke ni zadostno, bi moralo pozvati predlagateljico na predložitev bolj čitljive kopije poštnega potrdila. Tudi ne drži navedba v izpodbijanem sklepu, da bi tožena stranka morala navajati dedno nevrednost v prvotnem postopku v pritožbi na višje sodišče. Toženka je ves čas opozarjala na dedno nevrednost, o kateri govorita tudi izjavi zapustnika v samih oporokah, a sodišče tega ni obravnavalo in se ni izreklo, zaradi česar je bila že tam podana kršitev 8. točke 339. člena ZPP. Tudi v pritožbi in dopolnitvi pritožbe je tožnica navajala dokaze, pričanja za dedno nevrednost. Stvar prvostopnega postopka, ki ga ni mogoče nadomestiti s strani višjega sodišča, je, da po uradni dolžnosti pazi na dedno nevrednost. Zato je obnova postopka edina možnost tožene stranke.

3. Na vročeno pritožbo so odgovorili prvi tožnik ter tretja in četrta tožnica po svojem pooblaščencu. Opozarjajo, da je toženka identično pritožbeno navedbo v zvezi z nepravilnim zastopanjem tožečih strank podala že v pritožbenem postopku pod I Cp 2082/2014, tožeča stranka pa je nanjo odgovorila ter predložila dokazila, dodatna pooblastila in izrecno odobritev vseh izvedenih procesnih dejanj s strani tožečih strank. Ponavljanje identičnih navedb, do katerih se je višje sodišče že opredelilo, ter navajanje, da gre za dejstva, ki utemeljujejo obnovo postopka, predstavlja zlorabo ZPP. Vprašanje dedne nevrednosti, kakor jo toženka zatrjuje v predlogu za obnovo postopka, ne more biti predmet postopka, kjer se je ugotavljala pravna neveljavnost oporok. Na že uveljavljene argumente toženke je sodišče argumentirano odgovorilo. Ponavljanje navedb o dedni nevrednosti prvega tožnika, tudi iz drugih razlogov, je za ta postopek nerelevantno. Tožbeni zahtevek je glasil na razveljavitev oporok z dne 29. 6. 2006 in z dne 8. 5. 2004. Morebitna dedna nevrednost posameznega dediča na njuno neveljavnost nima nobenega vpliva.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, namenjeno razveljavitvi prejšnje pravnomočne odločbe, ki se lahko vloži iz razlogov, opredeljenih v 394. členu ZPP. Obnovitveni razlog po 4. točki 394. člena ZPP, katerega je primarno uveljavljala toženka, sodi v skupino najhujših procesnih kršitev, za katere, če so podane, ni treba ugotavljati kavzalnosti (ali bi kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost pravnomočne sodne odločbe). Vendar se iz tega razloga ne more več zahtevati obnove postopka, če je bil brez uspeha uveljavljen že v prejšnjem postopku (prvi odstavek 395. člena ZPP).

6. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za tak primer. Nasprotne pritožbene navedbe so protispisne. Enak ugovor kot ga je navajala pritožnica v predlogu za obnovo postopka, je zavrnilo že pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero sta bili zaradi pomanjkanja oporočne sposobnosti razveljavljeni oporoki zapustnika z dne 29. 6. 2006 in z dne 8. 5. 20042. 7. Ker se je toženka že v prejšnjem postopku sklicevala na obnovitveni razlog iz 4. točke 394. člena ZPP, iz istega razloga ne more predlagati obnove postopka, čeprav meni, da stališče v pravnomočni sodbi v zvezi s to absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka ni pravilno. Nič več ne more uveljavljati, da je bila presoja korektnosti civilnega postopka napačna3. Odločitev sodišča prve stopnje o uveljavljanem obnovitvenem razlogu iz 4. točke 394. člena ZPP je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilna in celovito in popolno obrazložena v točki 3 izpodbijanega sklepa. Odločanje o novo pridobljenem dokazu, za katerega pritožba sodišču očita, da ga je prezrlo, sprejete ocene in odločitve ne more omajati.

8. Po 10. točki 394. člena ZPP pa se lahko pravnomočno končani postopek obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali če najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Podana mora biti torej kavzalnost. Vendar se predlog za obnovo postopka ne more uspešno sklicevati na taka dejstva in dokaze, če bi slednji pripeljali do popolnoma druge dejanske podlage za sojenje.

9. V predhodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek meril le na razveljavitev oporok z dne 29. 9. 2006 in 8. 5. 2004. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Predmet tožbenega zahtevka ni bila veljavnost oporoke z dne 23. 4. 2004 niti ugotovitev dedne nevrednosti. Navedbe toženke v tej smeri so bile zavrnjene kot pravno nerelevantne v zvezi z obravnavanim tožbenim zahtevkom (točka 30 sodbe P 4201/2009-194 z dne 7. 2. 2014), čemur je pritrdilo tudi pritožbeno in vrhovno sodišče v pritožbenem in revizijskem postopku. Ker ni bilo tožbenega zahtevka za ugotovitev dedne nevrednosti, slednja pa na veljavnost izpodbijanih oporok nima vpliva, tudi obnova postopka zaradi ugotavljanja teh dejstev ne pride v poštev. Ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi v tem delu predlog za obnovo postopka nedovoljen, je pravilna.

10. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče meritorno odločalo o predlaganih novih dokazih. Ugotovitev sodišča prve stopnje je, da sodišče prve stopnje v okviru postavljenega tožbenega zahtevka ni odločalo o dedni nevrednosti, ter nadalje, da tožena stranka ni z ničemer izkazala (pritožbeno sodišče pa dodaja: niti zatrjevala), da novih dokazov ni mogla uveljavljati brez svoje krivde pred pravnomočnostjo prvega postopka. Torej je dejansko ugotovilo ne le nedovoljenost predloga glede zahtevka, ki se nanaša na drugo materialno pravno upravičenje, kot je bilo predmet tožbenega zahtevka v prejšnjem postopku, ampak tudi njegovo nepopolnost. Glede na določbo 395. člena ZPP mora predlagatelj obnove postopka po 10. točki 394. člena ZPP v predlogu za obnovo navesti tudi, zakaj okoliščine, ki pomenijo obnovitveni razlog, ni mogel uveljavljati že v prejšnjem postopku4. Ker toženka temu ni zadostila, je bil njen predlog glede obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP tudi nepopoln.

11. Nepopolne in nedovoljene predloge za obnovo postopka zavrže s sklepom sodišče prve stopnje brez naroka (prvi odstavek 398. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je torej sprejeta ob pravilni uporabi navedenega pravnega določila. Sodišče se je v zadostni meri opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev in pravnih naziranj toženke. Izpodbijani sklep ni obremenjen z uveljavljanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami po 8., 14. in 15. točki ZPP, pa tudi z ostalimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke z odgovorom na pritožbo temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker z odgovorom na pritožbo tožniki niso prispevali k sprejeti odločitvi na pritožbeni ravni, sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 točka 15 sodbe VSL I Cp 2082/2014 z dne 7. 1. 2015 na red. št. 217 spisa), in Vrhovno sodišče RS v revizijskem postopku (točka 6 sodbe II Ips 98/2015 z dne 5. 11. 2015, red. št. 240 spisa) 3 Primerjaj Ude, L, v: Ude in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga GV Založba Ljubljana, 2009, stran 590 do 591 4 Ude kot zgoraj, stran 597