Jedro

Tožniku (izvajalcu) je bilo najkasneje 11. 12. 1992 znano, da ima izvršen posel napake. Takrat sta investitorja zoper njega vložila tožbo. Najkasneje takrat bi moral tožnik o napakah obvestiti toženca (podizvajalca) in najkasneje v decembru 1993 sodno uveljavljati svojo pravico.

Sodišče z materialnim procesnim vodstvom ne sme iti tako daleč, da bi stranko pozvalo k temu, da v celoti na novo oblikuje dejansko podlago spora. S tem bi bilo ravnotežje med vlogami in aktivnostjo strank ter sodišča v postopku porušeno, kar bi pomenilo tudi kršitev enega izmed temeljnih načel pravdnega postopka, načela nepristranskosti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se tožeči stranki v plačilo naloži 1.119,60 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, ki jih mora povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 425,16 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za prenehanje veljavnosti arbitražne pogodbe ugodilo (1. tč.), zahtevek za plačilo 14.573,88 EUR pa je zavrnilo (2. tč.). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. tč.).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi prvostopnemu sodišču očita, da se je pri presoji tožbenega zahtevka oprlo na določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o gradbeni pogodbi, kar po njegovem predstavlja zmotno uporabo materialnega prava, saj je bila med strankama sklenjena atipična podjemna pogodba. Sodišču nadalje očita nepravilno postopanje, ko je začelo ponovno razpravljati o dejanski in pravni podlagi že pravnomočno zaključenega postopka, saj je nastopil intervencijski efekt, zoper katerega tožena stranka ni ugovarjala. Vztraja na tem, da je njegov zahtevek regresne in ne jamčevalne narave. Sicer pa je sodišče povsem ignoriralo dejstvo, da je pravočasno podal trditve o obstoju napak, kot tudi o njihovem grajanju in odpravljanju. Navedeno sta izpovedala tožnik in priča A.. Delno neuporabnost projektne dokumentacije kažejo tudi ugotovitve sodnih izvedencev. Skladno z 285. čl. ZPP bi sodišče tožečo stranko moralo pozvati na dopolnitev tožbenih navedb. Glede na to, da je tožena stranka za napake vedela, notifikacija napak že po samem zakonu niti ni bila potrebna. Na takšnem stališču stoji tudi sodna praksa (II Ips 394/98). Sodišče je nadalje spregledalo, da je poseben pravni položaj, ko ima izvajalec za škodo, ki jo je imel s tem, da je njegov sodelavec povzročil napako, proti sodelavcu pravico do odškodnine (tako Cigoj v Komentarju obligacijskih razmerij). Tožena stranka je tako tožniku odgovorna za škodo na podlagi 262. čl. ZOR. Kršila je tudi 31. čl. Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/1984; ZGO). Vsled navedenega tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Opredeljuje tudi pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno upoštevalo 2. odst. 154. čl. ZPP in svojo odločitev pavšalno obrazložilo. Upoštevati bi moralo 3. odst. 154. čl. ZPP, ker toženec ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka in zaradi tega niso nastali posebni stroški. Zaradi odločite o ugotovitvenem delu zahtevka, ki ji ni oporekal, ni bilo treba izvajati obsežnejšega dokaznega postopka. Nasprotno pa je bilo z dajatvenim delom zahtevka, s katerim je tožnik v celoti propadel. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da mora tožnik povrniti tožencu vse njegove pravdne stroške v 15. dnevnem roku od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo. Opredeljuje tudi pritožbene stroške.

5. Odgovor na pritožbo je vložila le tožena stranka, ki se zavzema za zavrnitev pritožbe tožeče stranke in opredeljuje še stroške v zvezi z odgovorom.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva. Očitek, da je sodišče ponovno razpravljalo o dejanski in pravni podlagi že pravnomočno zaključenega postopka, je neutemeljen. Sodišče se je dejanskega stanja pravnomočno zaključenega postopka dotaknilo le toliko, kolikor so sta se nanj sklicevali obe pravdi stranki (kolikor je bilo to relevantno za to pravdo). Z intervencijskim efektom se prvostopno sodišče v sodbi, razen v delu, kjer je to dejstvo opredelilo kot med strankama sporno, ni ukvarjalo, saj intervencijski efekt za odločitev v tej zadevi ni bistvenega pomena.

8. Za presojo glavne stvari je prvostopno sodišče uporabilo pravilno materialnopravno podlago. Pravilno je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba. Pritožbeni očitek, da je se prvo sodišče pri presoji tožbenega zahtevka oprlo na določila gradbene pogodbe, je neutemeljen. Navedene kršitve tožnik niti ni konkretiziral. 9. Za odločitev v pravdi je odločilnega pomena, kakšna je pravna narava (podlaga) tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je jedro predmetnega spora zatrjevana nepravilna izpolnitev podjemne pogodbe z dne 15. 6. 1990. Tožnik ves čas postopka, tudi v pritožbi, vztraja na tem, da je njegov zahtevek „regresne narave“. Utemeljuje ga na kršitvi sklenjene pogodbe s strani toženca in zaradi lastne kršitve pogodbe sklenjene pravnomočne sodne poravnave ter na določbah 262. čl. ZOR in 31. čl. ZGO. Podjemna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, ne pomeni njune solidarne zaveze investitorju. Solidarne zaveze prav tako ne predstavlja dejstvo, da je v postopku, kjer se je tožnik z investitorjema poravnal, toženec sodeloval kot stranski intervenient. Podlaga za regresni zahtevek tudi ne more biti 262. čl. ZOR. Le-ta je podlaga za poslovno odškodninsko odgovornost, ki nastane kot posledica neizpolnitve ali zamude z izpolnitvijo, ne pa tudi kot posledica nepravilne izpolnitve. Nenazadnje podlaga za regresni zahtevek tudi ne more biti 31. čl. ZGO; ta le določa, da mora projektivna organizacija pri izdelavi tehnične dokumentacije poskrbeti med drugim za kontrolo brezhibnosti tehničnih rešitev, računske pravilnosti in popolnosti tehnične dokumentacije. Iz navedenega sledi, da za regresni zahtevek v tej pravdi ni nobene pravne podlage.

10. Tako kot prvostopno sodišče tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v predmetni zadevi za izpolnitev pogodbe z napakami in torej za jamčevalni zahtevek. V izogib ponavljanju se v celoti sklicuje na pravilno in podrobno podane razloge sodbe prvostopnega sodišča v tem delu.

11. Neutemeljena so tudi pritožbena zatrjevanja, da je tožnik tekom postopka zatrjeval predpostavko jamčevalnega zahtevka, ki je notifikacija napak. Pritožbeno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da trditve o grajanju napak niso bile postavljene. Navedeno že posredno izhaja iz vztrajanja tožeče stranke na tem, da gre v tej pravdi za regresni zahtevek in iz očitka prvostopnemu sodišču, da tožnika v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP) ni pozvalo na dopolnitev tožbenih navedb. Dokazi pomanjkljivih (oziroma tu: neobstoječih) trditev ne morejo nadomestiti, zato ni pomembno, kaj sta tožnik in priča o tem izpovedala. Izpovedba strank in prič v postopku služi kot dokazovanje že postavljenih trditev. (Zgolj opomba, da ne tožnik ne priča nista (niti) izpovedala nič o grajanju napak.) Izvedenska mnenja iz predhodne pravde so bila v tem postopku (pravilno) upoštevana kot trditve, vendar iz njih ne izhajajo trditve o pravočasnosti grajanja napak, temveč zgolj ugotovitve o obstoju napak. Sodišče z materialnim procesnim vodstvom ne sme iti tako daleč, da bi stranko pozvalo k temu, da v celoti na novo oblikuje dejansko podlago spora. S tem bi bilo ravnotežje med vlogami in aktivnostjo strank ter sodišča v postopku porušeno, kar bi pomenilo tudi kršitev enega izmed temeljnih načel pravdnega postopka, načela nepristranskosti.

12. Pritožbeno sodišče kljub navedenemu v točki 11 pojasnjuje, da bi bil tožnik tudi v primeru, če bi v tej pravdi podal trditve o notifikaciji napak, s svojim jamčevalnim zahtevkom prepozen. ZOR namreč v 614. čl. določa, da je naročnik dolžan pregledati izvršeno delo brž, ko je to po normalnem teku stvari mogoče in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti prevzemnika. (Na tem mestu le opomba, da obvestitev o pravdi (intervencijski efekt) ni eo ipso eno in isto kot pravočasno grajanje napak.) V 616. čl. pa ZOR določa, da naročnik, ki je prevzemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati pravice. Kot izhaja iz tožbenih navedb, je bilo tožniku najkasneje 11. 12. 1992 znano, da ima izvršen posel napake. Takrat sta investitorja zoper tožnika vložila tožbo. Najkasneje takrat bi moral tožnik o napakah obvestiti toženca in najkasneje v decembru 1993 sodno uveljavljati svojo pravico.

Na podlagi trditev, ki jih je tožnik navedel pred sodiščem prve stopnje, prav tako ni mogoče narediti zaključka, ki ga tožnik zatrjuje v pritožbi, namreč da je tožena stranka za napake vedela. Gre za pritožbeno novoto (337. čl. ZPP), ki je nedopustna, saj je tožnik ni opravičil. Iz navedenega razloga se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso in teorijo o tem, da pravica zahtevati plačilo odškodnine ni pogojena z dolžnostjo obvestitve o napaki, iz katere izvira škoda. Pa tudi sicer s sklicevanjem na to sodno prakso in teorijo prihaja sam s seboj v nasprotje, saj v tej pravdi po izrecnem lastnem zatrjevanju uveljavlja regresni zahtevek in ne odškodninskega. Za slednjega pa sploh niti ni zatrjeval vseh predpostavk.

14. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče po navedenem zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo, saj tudi napak, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP in 353. čl. ZPP).

15. Pač pa pritožba tožene stranke pravilno opozarja na napačno odločitev o stroških postopka. Prvostopno sodišče je pri tem napačno uporabilo 2. odst. 154. čl. ZPP. V tožbi opredeljena vrednost spornega predmeta, ki ji tožena stranka ni ugovarjala, v ugodilnem delu izreka znaša 1.112.500,00 SIT oziroma sedaj 4.642,38 EUR, v zavrnilnem pa 3.492.484,00 SIT oziroma sedaj 14.573,88 EUR, skupaj torej 19.216,26 EUR. Uspeh tožnika znaša 24,16%, uspeh toženca pa 75,84%. Takšno razmerje pa narekuje odmero stroškov pravdnega postopka po uspehu, saj skoraj četrtinski uspeh tožnika v tej pravdi ni neznaten. Sodišče je tožniku od priglašenih 4430 odvetniških točk priznalo 3680 odvetniških točk. Do razlike je prišlo, ker pritožbeno sodišče tožniku za zastopanje na drugem naroku (27. 11. 2009) ni priznalo priglašenih točk po 2. točki Tar. št. 20 (300 točk), temveč po njeni 3. točki (150 točk), saj je bil narok preložen. Prav tako mu za zastopanje na četrtem (23. 2. 2011) in petem naroku (6. 4. 2011) ni priznalo priglašenih točk po 1. točki Tar. št. 20 (za oba naroka skupaj 1200 točk), temveč po njeni 2. točki (za oba naroka skupaj 600 točk). Priznanih 3680 odvetniških točk, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 1.689,12 EUR. K temu znesku je sodišče prištelo še 2% materialnih stroškov (33,78 EUR), 20% DDV (337,82 EUR) in 192,70 EUR sodne takse za tožbo, kar skupaj znaša 2.253,42 EUR. 24,16% tega zneska znaša 544,43 EUR. Tožencu pa je sodišče priznalo 3330 odvetniških točk od priglašenih 3380, kar znaša 1.528,47 EUR. Priznalo mu ni urnine v višini 50 točk za drugi narok (27. 11. 2009), saj je ta trajal zgolj 7 minut. Kot potrebne stroške toženca je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi stroške kilometrine, saj izbran odvetnik toženca prihaja iz kraja njegovega stalnega prebivališča. Od priglašenih 216 EUR kilometrine pa mu je sodišče, v skladu s 1., 3. in 4. odst. 12. čl. Odvetniške tarife, priznalo 186,65 EUR. Skupni znesek kilometrine in priznanih odvetniških točk znaša 1.715,12. Temu znesku je prištelo še 20% DDV (343,02 EUR) in 135,99 EUR takse za odgovor na tožbo, kar skupaj znaša 2.194,13 EUR. 75,84% tega zneska je 1.664,79 EUR. Po pobotanju stroškov je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v višini 1.119,6 EUR.

16. Pritožbeno sodišče zato na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP prvostopenjsko sodbo glede stroškov pravdnega postopka (v 3. tč.) ustrezno spremenilo.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP ter 1. odst. 154. čl. ZPP in 155. čl. ZPP. Tožnik je s svojo pritožbo v celoti propadel, zato ni upravičen do povračila stroškov, ki jih je imel s pritožbo. Tožena stranka je s pritožbo uspela približno 75%. Glede na takšen uspeh ter potrebne pritožbene stroške, ki so 500 točk za sestavo pritožbe, kar znaša 229,5 EUR, 20% DDV v višini 45,9 EUR in 291,48 EUR sodne takse, je tožnik dolžan povrniti toženi stranki od potrebnih pritožbenih stroškov v višini 566,88 EUR, 425,16 EUR. Toženi stranki pa se ne priznajo stroški odgovora na pritožbo, saj glede na svojo vsebino, razloge prvostopenjske sodbe in razloge, ki jih je zgoraj navedlo pritožbeno sodišče, ni bil potreben.