Jedro

Sodišče po načelu proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost: ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, predvsem pa morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je bil T.R. (prej T.V.) spoznan za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234a. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen eno leto in šest mesecev zapora. Odvzeta mu je bila protipravna premoženjska korist v višini 11.885,00 EUR, oškodovancu pa je bil priznan premoženjskopravni zahtevek v višini 20.000,00 EUR. V plačilo mu je bilo naloženo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca dne 10.7.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, ker je bil obsojenec deležen nezakonitega sodnega postopka in nezakonite sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče oprostilno sodbo oziroma jo v celoti razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da iz navedb zahteve, ki sicer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, dejansko izhaja, da se vložnik sklicuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki ni razlog za vložitev zahteve. Kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni zaslišalo vseh s strani obrambe predlaganih prič, pa ni podana.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zatrjuje tiste očitke, ki jih je kot neutemeljene in kot pavšalne zavrnilo že pritožbeno sodišče. 6. Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka (smiselno iz drugega odstavka 371. člena ZKP), ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predstavnika družbe F.d.o.o. oziroma predlaganih prič obrambe. Sodišče druge stopnje pa navedene kršitve ni odpravilo, ampak je odgovorilo, da s strani družbe F.d.o.o. predložena dokumentacija v celoti pojasnjuje, zakaj obtoženi s strojem znamke G. ni mogel razpolagati. Takšno razlago vložnik zahteve ocenjuje kot napačno in zmotno ter v škodo obsojenca, saj je obsojenec na podlagi v notarskem zapisu sklenjenega dogovora z oškodovancem upravičeno smatral, da stroj ni več v njegovi lasti. Zato meni, da predložena dokumentacija ne zadostuje za ugotovitev, da predmetni stroj sodi v krivdorek.

7. Pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist je bistven element pravice do poštenega sojenja. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4) da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5) v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen (Vrhovno sodišče tako že v sodbi I Ips 211/2006 z dne 15.2.2007 in drugih).

8. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da vložnik v zahtevi ni navedel razlogov, zakaj bi bilo zaslišanje prič potrebno in kako naj bi to vplivalo na zakonitost sodbe, s tem pa ni zadostil kriteriju po 424. členu ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Sicer pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo navedene dokazne predloge obsojenca za zaslišanje zaposlenih v F.d.o.o., Z.M. kot pooblaščenke in N.S. kot referentke, ker je ocenilo (stran 3 prvostopenjske sodbe), da je na podlagi predložene dokumentacije F.d.o.o. v zvezi s predmetnim strojem v zadostni meri razjasnjeno dejansko stanje, predlagani priči pa o sami zadevi ne bi vedeli povedati nič več (drugi odstavek 299. člena in drugi odstavek 329. člena ZKP) in takšno odločitev v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP v sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Vrhovno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča druge stopnje, da zatrjevanje obrambe, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ni utemeljeno, saj predložena dokumentacija v celoti pojasnjuje, da obsojenec s strojem ni mogel razpolagati zato, ker ni poravnal carinskih dajatev in je imela družba F.d.o.o. nad strojem retencijsko pravico (stran 2. sodbe). Z navedbami, da je zaključek sodišča druge stopnje napačen in zmoten ter v škodo obsojenca pa vložnik zahteve uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

9. Po stališču obsojenčevega zagovornika so razlogi o odločilnih dejstvih neprepričljivi, neobrazloženi, nevzdržni ter v nasprotju z listinskimi dokazi, z obsojenčevim zagovorom, z izjavami prič (smiselno uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Navaja, da krivdorek temelji zgolj na dejstvu, da je obsojenec specialni povratnik, saj goljufivega namena ni imel, ampak je šlo za civilnopravno razmerje in za obstoj stvarnih napak, na kar kažejo okoliščine, ki so natančno pojasnjene že v pritožbi in naj se upoštevajo tudi v zahtevi, nenazadnje pa tudi dejstvo, da je bila višina premoženjskopravnega zahtevka nižja od ugotovljene škode. Zato meni, da je sodišče s tem, ko je dejanje obsojenca opredelilo kot naklepno kaznivo dejanje, kršilo tudi materialni zakon.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik zahteve z vsemi navedbami dejansko opozarja na nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja, s tem pa v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Nezadostno je tudi sklicevanje na okoliščine, ki so natančno pojasnjene že v pritožbi in naj se upoštevajo tudi v zahtevi, saj se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

C.

11. Zatrjevane kršitve niso podane, predvsem pa je zahteva za varstvo zakonitosti v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega T.R. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenca, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.