Jedro

Načelo ugotavljanja materialne resnice kot eno temeljnih načel tako v disciplinskem postopku, kot po zakonu o pravdnem postopku (7. člen) zahteva, da se v postopku za ugotovitev delavčeve odgovornosti popolnoma in po resnici ugotovijo dejstva, na katerih bo temeljila odločitev o disciplinski odgovornosti in njenem obsegu.

Materialno pomembna dejstva, torej dejstva, ki tvorijo znake dejanskega stanu disciplinske kršitve, morajo biti dokazana, torej ugotovljena s popolno gotovostjo, v nasprotnem se po načelu in dubio pro reo šteje, da ne obstajajo. Bistvo tega načela, ki ga je upoštevati v disciplinskem postopku iz same njegove narave, zajete s pojmom "favor defensionis" - je v tem, da se pri dvomljivem dejanskem stanju vzame za ugotovljeno tisto možnost, ki je ugodnejša za kršitelja.

Izrek

1. Revizija se zavrne kot neutemeljena. 2. Tožnik sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo sklep disciplinske komisije C. z dne 10.6.1986 in delavskega sveta z dne 22.9.1986, s katerima mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da tožnik očitane hujše kršitve delovne obveznosti, storjene s tem, da bi si dne 4.3.1986 prilastil denar, vzet iz blagajne avtobusa ...., katerega voznik je bil, ni dokazana in zaključilo, da ni bilo zakonite podlage za izrek disciplinskega ukrepa. V posledici razveljavitve disciplinskih sklepov je sodišče naložilo toženi stranki, da tožnika pokliče nazaj na delo, mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja in mu za čas nezakonite odsotnosti z dela plača nadomestilo plače z obrestmi. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (smiselno 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP). V reviziji ponavlja svoje trditve iz prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka o tem, da so bila odločilna dejstva v zvezi s storitvijo očitane hujše kršitve delovne obveznosti tožnika ugotovljena in dokazana. Kontrolorja K.H. in F.L. sta v zaslišanjih pred sodiščem potrdila svoja opažanja in ugotovitve z dne 4.3.1986, da je tožnik iz blagajne avtobusa s pomočjo žice jemal denar. Zato po mnenju revidenta ni odločilno niti stanje blagajne niti njena - po tožniku osporavana - istovetnost. Te ugotovitve v razlogih napadene odločbe niso zajete. Zato predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno odločbo spremeni oziroma podredno razveljavi odločitvi sodišča prve in druge stopnje. Na vročeno revizijo (člen 390 ZPP) je tožeča stranka odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da po 3.odstavku 385. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog.Tožena stranka v pretežnem delu revizije polemizira z dokazno presojo za pravno odločilna dejstva prvostopnega in drugostopnega sodišča. Pravilnosti dokazne ocene pa revizijsko sodišče zaradi navedene prepovedi ne sme presojati, pa čeprav jo tožena stranka formalno uveljavlja kot zmotno uporabo materialnega prava. Šteti mora, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Revizija pa tudi v delu, s katerim tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v smislu 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ni utemeljena. Tožena stranka si zmotno tolmači pomen obstoja in ugotovitve odločilnih dejstev v disciplinskem postopku, ki tvorijo objektivne in subjektivne znake določene kršitve. V zvezi s tem pa tudi pomen možnosti, da ta dejstva niso popolnoma ugotovljena in dokazana ter tako ostanejo dvomljiva.

Temeljni pogoj delavčeve odgovornosti za kršitev delovnih obveznosti je, da so njegove obveznosti določene v zakonu in splošnem aktu, da je delavec očitano dejanje storil in da je podana njegova odgovornost za storjeno dejanje. Načelo ugotavljanja materialne resnice kot eno temeljnih načel tako v disciplinskem postopku, kot po zakonu o pravdnem postopku (7. člen) zahteva, da se v postopku za ugotovitev delavčeve odgovornosti popolnoma in po resnici ugotovijo dejstva, na katerih bo temeljila odločitev o disciplinski odgovornosti in njenem obsegu. V postopku morajo biti ugotovljena vsa pomembna dejstva (v širšem smislu); tako odločilna dejstva kot tudi dejstva, potrebna za ugotovitev teh odločilnih dejstev, torej druga pomembna dejstva (v ožjem smislu).

Materialno pomembna dejstva, torej dejstva, ki tvorijo znake dejanskega stanu disciplinske kršitve, morajo biti dokazana, torej ugotovljena s popolno gotovostjo, v nasprotnem se po načelu in dubio pro reo šteje, da ne obstajajo. Bistvo tega načela, ki ga je upoštevati v disciplinskem postopku iz same njegove narave, zajete s pojmom "favor defensionis" - je v tem, da se pri dvomljivem dejanskem stanju vzame za ugotovljeno tisto možnost, ki je ugodnejša za kršitelja. To pomeni, da morajo biti vsa dejstva, ki bremenijo delavca v disciplinskem postopku z gotovostjo ugotovljena in dokazana, sicer se šteje, da ne obstajajo. Nasprotno, pa je treba vsa dejstva, ki so v prid kršitelju, če se pojavi dvom, da morda obstajajo, in ta dvom z gotovostjo ni izključen, šteti, kot da obstajajo.

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na ugotovitvi, da obstaja dvom o obstoju odločilnega dejstva, da bi si J.P. dne 4.3.1986 prilastil del voznine potnikov na avtobusu .... Zato je, upoštevaje načelo in dubio pro reo, utemeljeno zaključilo, da očitana kršitev delovne obveznosti tožniku ni dokazana. V dokaznem postopku ni bilo zanesljivo ugotovljeno, da bi poškodba snetega pokrova blagajne (za katerega je obstajal tudi dvom o njegovi identiteti) nastala v trenutku, ko naj bi tožnik na silo jemal denar iz nje. Odločilno dejstvo, da bi si J.P. na silo jemal bankovce iz blagajne in si jih prilaščal, ni bilo z gotovostjo ugotovljeno in zato, po zaključku sodišča druge stopnje, ne obstaja.

Razlogi v napadeni odločbi sodišča druge stopnje so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, prav tako niso v nasprotju z izrekom, zato očitki revidenta o bistveni kršitvi določb pravnega postopka niso podani.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker odgovor tožene stranke na revizijo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1.odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).