Jedro

ZGD-1 omejitve ali izključitve pogodbene odškodninske odgovornosti ne ureja drugače kot OZ. Ali ureditev iz prvega odstavka 242. člena OZ ne ruši razmerja med nadzornim svetom in upravo, kakor je vzpostavljeno z določbami ZGD-1? Če bi določba prvega odstavka 242. člena OZ omogočala nadzornemu svetu, da z lahkotnostjo, pravzaprav že kar kapriciozno, ne da bi se njegovi člani bali odškodninske odgovornosti, poljubno odstavlja (člane) uprave delniške družbe, potem bi šlo za neskladje ureditev v OZ in ZGD-1 in bi bilo potrebno z razlago najti nujno ravnotežje med obema ureditvama, morda tudi z argumentom teleološke redukcije.

Krivda se presoja z upoštevanjem značilnosti povzročitelja škode. Merilo skrbnosti je pri strokovnih (profesionalnih) osebah strožje kot pri običajnih ljudeh. Za člane nadzornih svetov se predpostavlja, da imajo ne le dobro, pač pa izjemno dobro znanje korporacijskega upravljanja. Zato njihovo ravnanje že zelo hitro doseže stopnjo hude malomarnosti. Za tak primer bo šlo vedno, kadar se pri odpoklicu uprave ne bi sklicevali na kakšnega od razlogov iz 268. člena ZGD-1 ali če si ne bi priskrbeli vsaj na prvi pogled dovolj zanesljivih podatkov, ki utemeljujejo zakonski razlog za odpoklic. Ob takem razumevanju krivde (skrbnosti) nadzornega sveta pri odpoklicu uprave delniške družbe ni prepričljiva bojazen, da bi dogovor med nadzornim svetom in članom uprave o izključitvi odškodninske odgovornosti lahko porušil razmerje med nadzornim svetom in upravo, kakor je vzpostavljeno z določbami ZGD-1.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 3.334,26 EUR, stranskim intervenientom pa revizijske stroške v znesku 4.981,26 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, zavrnilo zahtevek tožnika za povračilo škode, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonitega odpoklica z mesta predsednika uprave toženke (sklep nadzornega sveta toženke z dne 11. 4. 2014), v znesku 757.388,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 161/2020 z dne 13. 4. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči pravilno uporabili materialnopravne določbe 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o ničnosti, ko sta presodili, da sporno določilo 20. člena Pogodbe o zaposlitvi ni nično, čeprav naj bi nasprotovalo kogentnim določbam Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo, v kateri uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev sodb(e) sodišč(a) druge (in prve) stopnje ter vrnitev zadeve sodišču druge (prve) stopnje v novo sojenje.

5. Tožena stranka in stranski intervenienti v odgovorih na revizijo predlagajo njeno zavrnitev.

**Relevantno dejansko stanje**

6. Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki so za odločitev o reviziji odločilnega pomena in na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek370. člena ZPP), so: – tožnik je bil od 7. 9. 2013 imenovan za predsednika uprave tožene stranke s petletnim mandatom, ki naj bi se iztekel 6. 9. 2018; – pravdni stranki sta 17. 10. 2013 sklenili Pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe (v nadaljevanju Pogodba). Tožnik se je v 20. členu Pogodbe „izrecno in brezpogojno odpovedal pravici do uveljavljanja odpravnine ali druge odškodnine v primeru predčasnega odpoklica oziroma prenehanja mandata predsednika uprave ter prenehanja delovnega razmerja v družbi iz kateregakoli razloga“; – nadzorni svet toženke je 11. 4. 2014 na svoji 5. seji sprejel sklep o odpoklicu tožnika s funkcije predsednika uprave, za katerega je bilo kasneje pravnomočno ugotovljeno, da je ničen (sodba Okrožnega sodišča v Kopru Pg 201/2014 z dne 25. 3. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 195/2016 z dne 11. 11. 2016 in sodbo VSRS III Ips 15/2017 z dne 31. 1. 2019).

**Razlogi sodišč prve in druge stopnje**

7. Dopuščeno revizijsko vprašanje zadeva le vprašanje ničnosti 20. člena Pogodbe, zato so razlogi sodišč prve in druge stopnje povzeti samo delu, ki se nanaša na ničnost tega pogodbenega določila.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ničen sklep nadzornega sveta z dne11. 4. 2014 sicer res pomeni protipravno ravnanje, da pa sta stranki Pogodbe izključili odškodninsko odgovornost toženke z jasnim določilom 20. člena. Namen izključitve odškodninske odgovornosti toženke je izhajal že iz pogovorov med strankama pred sklenitvijo Pogodbe. V presojo vprašanja ničnosti pogodbenega določila se sodišče prve stopnje ni spustilo. V zvezi s sklicevanjem tožnika na prvi odstavek 242. člena OZ (nezmožnost pogodbene izključitve odškodninske odgovornosti za primer hude malomarnosti ali naklepa) je obrazložilo, da bi moral tožnik dokazati, da je toženka pogodbo kršila namerno ali iz hude malomarnosti, kar pa mu ni uspelo. Tožnikove navedbe, da je toženka zlorabila institut odpoklica, je ocenilo kot pavšalne in nezadostne.

9. Sodišče druge stopnje je določbo 20. člena Pogodbe ocenilo kot jasno, zaradi česar posebna razlaga te določbe niti ni potrebna. Po oceni pritožbenega sodišča izvedeni dokazi potrjujejo zaključek, da je bil namen strank, da se tožnik odpove vsakršni odškodnini (ne glede na razlog odpoklica). Tožnik se je odškodnini odpovedal po splošni pravilih obligacijskega prava. Taka odpoved je glede na naravo pogodbe (mandatna z elementi pogodbe o zaposlitvi) dopustna (pogodbeno določilo ni nično). Tožnik je profesionalna oseba, kar pomeni, da mora obvladovati in zato v večji meri nase sprejeti predvidljiva tveganja. Že ob sklenitvi Pogodbe bi lahko predvidel možnost nezakonitega odpoklica. Na neenakopravno situacijo, v zvezi s katero ga varuje drugi odstavek 242. člena OZ, se tožnik ni skliceval. Tožnikove trditve glede hude malomarnosti in naklepa so bile tudi po oceni pritožbenega sodišča preveč splošne, da bi terjale kakšen poseben odgovor in izvedbo dokaznega postopka.

**Revizijske navedbe**

10. Revident trdi, da določba 20. člena Pogodbe, natančneje njen šesti odstavek, nasprotuje kogentni določbi 268. člena ZGD-1. Ob tem se sklicuje na razloge sodb VSRS III Ips 56/2016 in III Ips 23/2016, obe z dne 19. 9. 2017, da je določba drugega odstavka 268. člena ZGD-1, ki določa razloge za odpoklic, prisilni predpis, ki ni namenjen zgolj varstvu člana uprave pred odpoklicem, za katerega ne obstaja zakonski razlog, temveč je uzakonjen tudi v korist delniške družbe z namenom utrjevanja jasnih razmerij med njenimi organi. Prepoved odpoklica člana uprave brez zakonskega razloga za odpoklic iz drugega odstavka 268. člena ZGD-1 ni prepoved manjšega pomena. Sklep nadzornega sveta o odpoklicu uprave, ki ne ustreza zakonsko določenim razlogom v 268. členuZGD-1 (torej nasprotuje prisilnim predpisom), je ničen (86. člen OZ). Ker je obid kogentnih določb drugega odstavka 268. člena ZGD-1 sankcioniran z ničnostjo kot najhujšo sankcijo, je edino logično, da se toženka posledicam takšnega svojega ravnanja ne more izogniti zgolj s pogodbenim dogovorom in je tudi takšen dogovor ničen. Če se ni mogoče sporazumeti o drugačnih razlogih za odpoklic oziroma za odpoklic brez razloga, se ni mogoče sporazumeti niti o odpovedi odškodnini iz tega naslova. Takšen pogodbeni dogovor je ničen. V nasprotnem primeru bi odpadel namen 268. člena ZGD-1 in temeljna varovalka, ki naj odvrne nadzorni svet od neutemeljenih odpoklicev, saj neugodnih posledic za družbo (in člane nadzornega sveta) ni več. „Zgolj“ sodna ugotovitev ničnosti sklepa o odpoklicu brez grožnje odškodninske odgovornosti za primer kršitve drugega odstavka 268. člena ZGD-1 namreč sama po sebi ne za družbo ne za člane nadzornega sveta ne predstavlja takšne sankcije, zaradi katere bi pri odpoklicu članov uprave ravnali v skladu s kogentnimi določbami ZGD-1. 11. Sporno določbo 20. člena Pogodbe je treba presojati skozi prizmo drugega odstavka 268. člena ZGD-1 in pri tem upoštevati namen te določbe, ki je v vzpostavitvi ravnovesja med nadzornim svetom in upravo. Namen določbe je preprečiti, da je član uprave lahko odpoklican kadarkoli in iz kakršnegakoli razloga, saj mandat člana uprave na ta način ni varovan, ampak uprava postane marioneta nadzornega sveta.

12. Na koncu se revident sklicuje še na določbo drugega odstavka 140. člena OZ, ki določa, da je v primeru, če se privolitev nanaša na škodno dejanje, ki je po zakonu prepovedano, izjava nična.

13. Tožena stranka v odgovoru na revizijo nasprotuje trditvam revidenta. Trdi, da določba 268. člena ZGD-1 določa zgolj razloge, iz katerih se sme odpoklicati predsednika uprave. Pravnih posledic neutemeljenosti ali neobstoja razlogov za odpoklic predsednika uprave ZGD-1 ne ureja. Zato veljajo splošne določbe OZ. Ker je dopustna pogodbena ureditev odškodninske odgovornosti za primer odpoklica, je dopustna tudi pogodbena izključitev odškodninske odgovornosti. Gre za uporabo načela prostega urejanja obligacijskih razmerij. Odškodninsko odgovornost je s pogodbo vselej dopustno izključiti, razen odgovornosti za naklep ali hudo malomarnost (242. člen OZ). Ob tem se toženka sklicuje na sodbo VSRS VIII Ips 309/2017 z dne 22. 1. 2019, iz katere izhaja, da je pogodbena ureditev odškodninske odgovornosti družbe za primer nezakonite razrešitve člana uprave možna in dovoljena.

14. Pravdni stranki s Pogodbo nista širili oziroma spreminjali obsega ali vsebine razlogov za odpoklic, ki jih določa drugi odstavek 268. člena ZGD-1, ampak sta z njo uredili le vprašanje materialnih posledic odpoklica, konkretno odškodninske odgovornosti toženke. Slednje je v odsotnosti zakonske ureditve tega vprašanja skladno z napotilom iz 262. člena ZGD-1 smiselno in dopustno. Ker ZGD-1 vprašanja odškodninske odgovornosti delniške družbe v primeru odpoklica ne ureja, pogodbena ureditev vprašanja izključitve odškodninske odgovornosti ne more biti v nasprotju z ZGD-1 in zato nična po določbi 86. člena OZ. Nadalje toženka poudari še, da se za člana uprave, ki je praviloma strokovno usposobljen in izkušen manager, predpostavlja, da se je glede svojih materialnih upravičenj sposoben enakopravno pogajati z družbo in skleniti pogodbo. Tožnik zaradi odpoklica ni ostal brez odmene, prejel je neizplačane plače, regres in denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1. 15. Stranski intervenienti v odgovoru na revizijo večino trditev namenjajo pravnemu interesu za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka in nedopustnosti dajatvenega zahtevka zaradi kršitve načela res iudicata, ki z dopuščenim vprašanjem nista zajeta. V zvezi s spornim določilom 20. člena Pogodbe pa trdijo, da ta določba ne nasprotuje kogentnim določilom 268. člena ZGD-1, saj ne ustvarja novega odpoklicnega razloga, ampak zgolj napolnjuje pogodbeno avtonomijo na področju pravne praznine urejanja določenih posledic ob zaključku mandata. Tožnik je prostovoljno pristal na pogodbeno določilo ob sklepanju njegove pogodbe o zaposlitvi. Proti zlorabam ga še vedno ščiti prvi odstavek 242. člena OZ, ki prepoveduje izključitev odgovornosti v primeru naklepa in hude malomarnosti. Uporaba določbe 140. člena OZ v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj je treba uporabiti specialno določilo 242. člena OZ.

**Razlogi za zavrnitev revizije**

16. Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 86. člena OZ).

17. ZGD-1 v prvem odstavku 262. člena določa, da se pravice in obveznosti člana (organa) vodenja, ki niso določene z ZGD-1, določijo v pogodbi, ki jo sklene z družbo. Tako se v pogodbi med družbo in članom organa vodenja določijo predvsem plača in drugi prejemki ter bonitete člana uprave, trajanje pogodbe, razlogi za odstop od pogodbe, za odpoklic, odškodnina... V zvezi z odpoklicem člana ali predsednika uprave, ZGD-1 v drugem odstavku 268. člena določa razloge za odpoklic. Pogodba razloge za odpoklic konkretizira v tretjem, četrtem in petem odstavku 20. člena.

18. V sodni praksi ni dvoma o tem, da je sklep nadzornega sveta, ki nasprotuje določbi drugega odstavka 268. člena ZGD-1, ničen (86. člen OZ)1. Vprašanje, ki se ob pravnomočno ugotovljeni ničnosti sklepa nadzornega sveta toženke z dne 11. 4. 2014 o odpoklicu tožnika z mesta predsednika uprave zastavi, je vprašanje pravnih posledic ničnosti oziroma natančneje vprašanje odškodninske odgovornosti toženke nezakonito odpoklicanemu predsedniku uprave.

19. Po določbi prvega odstavka 242. člena OZ (pogodbene) odškodninske odgovornosti dolžnika za naklep ali hudo malomarnost ni mogoče s pogodbo vnaprej izključiti. A contrario to pomeni, da jo je mogoče izključiti za lahko malomarnost. Ker revident (tožnik) ni konkretizirano zatrjeval hudo malomarnega ali naklepnega ravnanja nadzornega sveta toženke, sta sodišči nižjih stopenj uporabili sporno določbo 20. člena Pogodbe in toženko na njeni podlagi oprostili odškodninske odgovornosti.

20. ZGD-1 omejitve ali izključitve pogodbene odškodninske odgovornosti ne ureja drugače kot OZ. Določilo 20. člena Pogodbe o odpovedi pravici do uveljavljanja odškodnine določilom ZGD-1 zato ne more (neposredno) nasprotovati. Postavlja pa revident smiselno vprašanje, ali ureditev iz prvega odstavka 242. člena OZ ne ruši razmerja med nadzornim svetom in upravo, kakor je vzpostavljeno z določbami ZGD-1. Če bi določba prvega odstavka 242. člena OZ omogočala nadzornemu svetu, da z lahkotnostjo, pravzaprav že kar kapriciozno, ne da bi se njegovi člani bali odškodninske odgovornosti, poljubno odstavlja (člane) uprave delniške družbe, potem bi šlo za neskladje ureditev v OZ in ZGD-1 in bi bilo potrebno z razlago najti nujno ravnotežje med obema ureditvama, morda tudi z argumentom teleološke redukcije.

21. Krivda se presoja z upoštevanjem značilnosti povzročitelja škode. Merilo skrbnosti je pri strokovnih (profesionalnih) osebah strožje kot pri običajnih ljudeh. Za člane nadzornih svetov se predpostavlja, da imajo ne le dobro, pač pa izjemno dobro znanje korporacijskega upravljanja. Zato njihovo ravnanje že zelo hitro doseže stopnjo hude malomarnosti. Za tak primer bo šlo vedno, kadar se pri odpoklicu uprave ne bi sklicevali na kakšnega od razlogov iz 268. člena ZGD-1 ali če si ne bi priskrbeli vsaj na prvi pogled dovolj zanesljivih podatkov, ki utemeljujejo zakonski razlog za odpoklic. Ob takem razumevanju krivde (skrbnosti) nadzornega sveta pri odpoklicu uprave delniške družbe ni prepričljiva bojazen, da bi dogovor med nadzornim svetom in članom uprave o izključitvi odškodninske odgovornosti lahko porušil razmerje med nadzornim svetom in upravo, kakor je vzpostavljeno z določbami ZGD-1. 22. Odgovor na dopuščeno vprašanje tako glasi, da je določilo 20. člena Pogodbe sicer nično v delu, ki sega preko odpovedi pravice do odškodnine iz lahke malomarnosti, se pa odločitev o tožbenem zahtevku sodišč nižjih stopenj kljub temu izkaže za pravilno.

23. Po obrazloženem se je pokazalo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**O stroških postopka**

24. Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka). Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka, dolžna pa je toženi stranki in stranskim intervenientom povrniti njihove stroške revizijskega postopka. Tožena stranka je upravičena do 4.500 točk za odgovor na revizijo(tar. št. 21/3 Odvetniške tarife; OT) in 55 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 3.334,26 EUR. Stranski intervenienti so upravičeni do 4.500 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 21/3 Odvetniške tarife; OT), dodatnih 2.250 točk za 50 % povečanje nagrade za odgovor na revizijo zaradi zastopanja več stranke (tretji odstavek 7. člena OT) in 55 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 4.981,26 EUR.

25. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Glej npr. sodbi VSRS III Ips 23/2016 in III Ips 56/2016, obe z dne 19. 9. 2017.