Jedro

Četrti odstavek 27. člena ZCS-1, ki carinikom omogoča izvedbo preiskave brez predhodne odločbe sodišča, in na podlagi te določbe sprejeto stališče sodišč v konkretni zadevi, nista v nasprotju s pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Specifičnost carinske kontrole na meji, poudarjen javni interes pri njenem izvajanju in nižja stopnja pričakovane zasebnosti upravičujejo tudi nižji dokazni standard, kot ga za preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev določa ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je M. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen pet let in šest mesecev zapora. Odločilo je tudi o odvzemu zaseženih predmetov in o stroških kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo obsojenčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Primarno predlagajo razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Podredno pa predlagajo, da Vrhovno sodišče prekine postopek odločanja o utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti in iz razlogov, navedenih v zahtevi, pred Ustavnim sodiščem začne postopek za oceno ustavnosti 27. člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1).

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Zagovorniki v izjavi z dne 19. 8. 2011 nasprotujejo navedbam vrhovne državne tožilke ter vztrajajo pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.-I

5. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da se izpodbijana sodba opira na dokaze, pridobljene s kršitvami človekovih pravic in temeljnih svoboščin (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Carinska preiskava obdolženčevega vozila, pri kateri je bil najden ključni dokaz (heroin), je bila namreč opravljena po določbah 27. člena ZCS-1, ki je v neskladju z Ustavo, in sicer s pravico do zasebnosti (35. člen Ustave), pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave). Neskladnost citirane zakonske določbe s 35. členom Ustave zagovorniki utemeljujejo z obrazložitvijo, da je za vse intenzivnejše posege v zasebnost treba pridobiti sodno odločbo, ki je v obravnavani zadevi ni bilo. Policija lahko na podlagi 148. člena ZKP opravi le pregled potnikov in prtljage ter površinski pregled prevoznega sredstva, za preiskavo, ki je bila opravljena v obravnavani zadevi (razstavitev vozila), pa je nujno potrebna sodna odredba. Zaradi tega je po prepričanju zagovornikov podana tudi očitna neenakost med vsebinsko podobnimi položaji (14. člen Ustave). Različnost pooblastil in funkcij, ki jih po zakonodaji opravljata policija in carina, po mnenju zagovornikov ni pomembna. Določba 27. člena ZCS-1 naj bi bila tudi v nasprotju z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave), saj v primerjavi s preiskavami po ZKP določa prenizek dokazni standard (razlogi za sum) za poseg v pravico do zasebnosti. Zagovorniki prvostopenjskemu sodišču tudi očitajo, da se do navedenih očitkov, ki se nanašajo na neustavnost zakonske ureditve, v novem sojenju ni opredelilo, zato naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Samovoljno zavračanje uporabe Ustave in Zakona o ustavnem sodišču po prepričanju obrambe posega tudi v ustavni garanciji enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in neodvisnega sojenja (23. člen Ustave). Ker vodstvo Okrožnega sodišča na Ptuju predlogu obrambe za izločitev senata ni ugodilo, je sodba, ki jo izdal pristranski senat, po mnenju zagovornikov nezakonita.

6. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti soglašajo, da obstaja zakonska podlaga za poseg, ki so ga opravili cariniki (27. člen ZCS-1), nasprotujejo pa skladnosti tega zakonskega pooblastila z Ustavo. Njihovi očitki niso utemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je predlog obsojenčevih zagovornikov za prekinitev kazenskega postopka in sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem glede skladnosti 27. člena ZCS-1 z Ustavo sicer res nekoliko nespretno zavrnilo, vendar je to pomanjkljivost odpravilo višje sodišče, ki je v obrazložitvi jasno navedlo, zakaj citirani določbi ZCS-1, ki dopušča carinikom preiskavo vozila brez sodne odredbe, ni mogoče očitati neskladnosti z Ustavo (str. 4 in 5 sodbe višjega sodišča). Pri tem je izpostavilo različno naravo policijskih in carinskih pooblastil ter vsebino njihovega dela. Višje sodišče je sicer res na nekaterih mestih obrazložitve namesto izraza preiskava vozila uporabilo izraz pregled vozila, vendar pa je glede na kontekst celotne obrazložitve jasno, da se stališče višjega sodišča nanaša na preiskavo prevoznega sredstva v smislu četrtega odstavka 27. člena ZCS-1, ki je bila v obravnavani zadevi tudi dejansko opravljena. Očitane kršitve, ki se nanašajo na pomanjkljivost obrazložitve v izpodbijanih sodbah, tako niso podane.

B.-II

7. Odločitvi sodišč, da je omenjena zakonska ureditev carinskih pooblastil skladna z Ustavo, pa tudi v vsebinskem pogledu ni mogoče ničesar očitati. Pri odgovarjanju na navedbe zagovornikov, ki se nanašajo na vprašanje skladnosti 27. člena ZCS-1 s 35., 14. in 27. členom Ustave, se Vrhovno sodišče sklicuje na razloge, ki jih je Ustavno sodišče navedlo v odločbi Up-1293/08 z dne 6. 7. 2011. Res je, da je Ustavno sodišče v tej odločbi presojalo skladnost konkretnega stališča sodišča z Ustavo, vendar pa ni ovire, da razlogov iz te odločbe ne bi bilo mogoče uporabiti tudi pri abstraktni presoji v obravnavani zadevi.

8. Ustavno sodišče je v omenjeni odločbi med drugim poudarilo, da okoliščine mejne situacije (državna meja) upravičujejo določene posebnosti zakonske ureditve preiskovalnih dejanj. Stopnja pričakovane zasebnosti pri preiskavi vozila na meji je namreč nižja kot v večini drugih položajev. Udeležba v prometu zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja, že sama po sebi terja pravno regulacijo, ki utemeljuje določene posege v povezavi s to aktivnostjo, nižja stopnja pričakovane zasebnosti pa izhaja tudi iz narave in namena prevoznega sredstva. Ustavno sodišče je izpostavilo suvereno pravico države, da zaradi zagotavljanja svoje varnosti in varnosti svojih prebivalcev nadzira osebe in stvari, ki prečkajo mejo, hkrati pa tudi dolžnosti, ki jih je Republika Slovenija sprejela ob vstopu v Evropsko unijo. Posameznik, ki želi prečkati mejo, je tudi seznanjen z visoko verjetnostjo, da bo podvržen takšnemu nadzoru. V odločbi je tudi poudarilo, da se carinska kontrola ob prehodu meje izvaja v posebnih okoliščinah, ki jih ni mogoče primerjati z drugimi in ki same po sebi terjajo hitro ravnanje. Zahteva po odredbi sodišča za preiskavo prevoznega sredstva bi tako praktično onemogočila učinkovito izvajanje tega ukrepa.

9. Glede na povzete razloge Ustavnega sodišča določba četrtega odstavka 27. člena ZCS-1, ki carinikom omogoča izvedbo preiskave brez predhodne odločbe sodišča, in na podlagi te določbe sprejeto stališče sodišč v konkretni zadevi, nista v nasprotju s pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Opisana specifičnost carinske kontrole na meji, poudarjen javni interes pri njenem izvajanju in nižja stopnja pričakovane zasebnosti pa po presoji Vrhovnega sodišča upravičujejo tudi nižji dokazni standard (razloge za sum), kot ga za preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev določa ZKP. Ker ni podana enakost položajev pri preiskavi po določbah ZKP (214. do 219. člen ZKP) in pri preiskavi vozil na meji, omenjena ureditev v ZCS-1 tudi ni v nasprotju s 14. členom Ustave.

10. Ob ugotovitvi, da v prejšnji točki obrazložitve navedeni ustavnopravni vidiki določbe 27. člena ZCS-1 niso sporni, tudi kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovorniki utemeljujejo ravno z očitkom neskladnosti 27. člena ZCS-1 z Ustavo, ni podana. Posledično sodišču tudi ni mogoče očitati, da je poseglo v nekatere druge v zahtevi navedene obsojenčeve ustavne garancije (22. in 23. člen Ustave).

11. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da sodba prvostopenjskega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na subjektivni elementa očitanega kaznivega dejanja (direktni naklep). Ker je na vsebinsko enak ugovor pravilno odgovorilo že višje sodišče, se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje na razloge, navedene na 6. in 7. strani sodbe višjega sodišča. C.

12. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Vrhovno sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).