Jedro

Vsaka bolezen ima svoj naravni potek, v katerem lahko povzroči bolj ali manj hudo poslabšanje zdravja. Kljub napredku sodobne medicine poslabšanja zdravja zaradi neustavljivega naravnega poteka bolezni vedno ni mogoče preprečiti. Odškodninska odgovornost je zakonsko predvidena le za primere zdravniških napak, ne pa za primere bolezni in zdravstvenih stanj, ki so posledica naravnega poteka same bolezni in jih ni bilo mogoče preprečiti. Tveganje za takšno naključno škodo (poslabšanje zdravja), trpi vsak (pacient) sam. Zdravstvena ustanova se razbremeni odgovornosti, če dokaže, da poslabšanja zdravja kljub vsej zahtevani skrbnosti njenih delavcev ni bilo moč preprečiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 62.593,89 EUR odškodnine. Ugotovilo je, da je tožnikovo poslabšanje zdravstvenega stanja posledica naravnega teka njegove bolezni, ki ga ni bilo mogoče preprečiti, in ne posledica strokovne napake zdravnika med operacijskim posegom. Glede slednjega je presodilo, da je bil opravljen strokovno.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik se v reviziji sklicuje na mnenje izvedenca dr. M. in izpovedbo dr. G., da obstaja možnost, da je operater poškodoval živec. Trdi, da v operacijskem zapisniku poškodba ni omenjena, ker se ni mogla ugotoviti. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 539/96: „Dejstvo, da v njem (operativnem zapisniku) ni naveden noben zaplet pri operaciji, še ne pomeni, da do takega zapleta ni prišlo. Če zaplet ni bil ugotovljen, do njegovega zapisa v operativni zapisnik niti ni moglo priti. Pravilna pa je tudi načelna opredelitev sodišča druge stopnje, da je vedno možen nasproten dokaz zoper domnevo o resničnosti (in popolnosti) podatkov iz operativnega zapisnika, podobno kot pri vsaki javni listini. “ Opozarja na 224. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v skladu s katerim je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Pravi, da si dokazi glede poteka obraznega živca nasprotujejo: enkrat, da se živca ne vidi, drugič, da operater pozna njegovo lego, tretjič, da je potrebno rentgensko slikanje in končno da slikanje ne bi pokazalo natančnega poteka obraznega živca. Pri tožniku ne gre za nobeno izboljšanje, desno oko slabo zapira. Dokazi o odločilnih dejstvih si nasprotujejo (rtg slika ne bi pokazala poteka živca, med operacijo običajno živca ni moč videti, saj poteka v kostnem kanalu). Izpodbijana sodba se ne more preizkusiti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog za ponovno dopolnitev mnenja izvedenca dr. M., ki na vprašanje o vzrokih za poškodbo živca ni odgovoril. Tožnik je zato predlagal postavitev novega izvedenca (Medicinsko fakulteto v Zagrebu), kar je sodišče zavrnilo, tožnik pa je bil prikrajšan v svoji ustavni pravici do sodnega varstva iz 22. člena Ustave RS. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009 in 254. člen ZPP. Toženka ni predložila dokazov, ki bi dokazovali, da ni odgovorna. Toženkina dolžnost je, da se razbremeni krivde. Sodba sodišča prve stopnje v tem pogledu nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj samo nekritično povzame izvedeniško mnenje dr. M. Ostale dokaze tolmači v nasprotju z dejstvi, kar zlasti velja za izjavo dr. G. Višje sodišče se ni ukvarjalo s pritožbo, saj samo povzema zaključke izvedenca brez odgovora na tožnikove pripombe. Ne upošteva pravila o obrnjenem dokaznem bremenu (prvi odstavek 131. Obligacijskega zakonika), saj zapiše, da tožniku ni uspelo z zadostno stopnjo verjetnosti dokazati, da bi osebje toženke s svojim ravnanjem naredilo kaj protipravnega, saj je ravnalo po vseh pravilih stroke. Toženka bi morala dokazati, da ni odgovorna.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Pritožbeno sodišče je obravnavalo vse pritožbene razloge. Ker se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, te pa so bile razumno in dovolj obrazložene, ni bilo treba ponavljati dejanskih ugotovitev, pač pa zadošča sklicevanje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Prav tako niso podane kršitve ZPP, ki se nanašajo na dokazovanje z izvedenci (254. člen ZPP). Izvedenec je odgovoril na vprašanje o vzroku poškodbe. Odločba Ustavnega sodišča Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009 se nanaša na primer, kjer je prišlo do bistvenih razhajanj v mnenjih dotedanjih izvedencev, sodišče pa je dokaz zavrnilo s sklicevanjem na 286. člen ZPP. V tožnikovem primeru je sodišče mnenji specialista za kirurgijo dr. M. in specialista za nevrologijo in psihiatrijo dr. N. ocenilo kot objektivni, obširno argumentirani in jima je v celoti verjelo. Svoje razloge je izčrpno pojasnilo na peti strani prvostopenjske sodbe.

7. Revizijsko sodišče je vezano na naslednje ugotovitve: - tožniku (roj. 2002) je bil decembra 2003 diagnosticiran mastoiditis; znana komplikacija pri mastoiditisu, ki se pri otrocih pojavi v 1-2 % primerov, je poškodba obraznega živca; zdravniki UKC so izvedli življenjsko pomembno in nujno operacija mastoiditisa; do poškodbe živca ni prišlo med samo operacijo kot posledica mehanske poškodbe, pač pa je bila ta posledica vnetja; potek ohromitve je bil naslednji: sprva je bil prizadet samo spodnji odcep živca, kasneje pa je nastopila ohromelost obeh gornjih odcepov živca; ta mehanizem poškodbe kaže, da do poškodbe ni prišlo med posegom; poškodbe živca ne bi bilo mogoče preprečiti.

8. Vsaka bolezen ima svoj naravni potek, v katerem lahko povzroči bolj ali manj hudo poslabšanje zdravja.(1) Kljub napredku sodobne medicine poslabšanja zdravja zaradi neustavljivega naravnega poteka bolezni vedno ni mogoče preprečiti. Odškodninska odgovornost je zakonsko predvidena le za primere zdravniških napak, ne pa za primere bolezni in zdravstvenih stanj, ki so posledica naravnega poteka same bolezni in jih ni bilo mogoče preprečiti. Tveganje za takšno naključno škodo (poslabšanje zdravja), trpi vsak (pacient) sam. Zdravstvena ustanova se razbremeni odgovornosti, če dokaže, da poslabšanja zdravja kljub vsej zahtevani skrbnosti njenih delavcev ni bilo moč preprečiti.(2)

9. V tožnikovem primeru je bilo tveganje, da bo kot posledica vnetja nastala ohromelost obraznega živca, razmeroma majhno (1-2%). Vendar je bistveno, kar je sodišče ugotovilo, da poškodbe živca ni bilo mogoče preprečiti. Zato je pravilen zaključek, da je izključena toženkina odškodninska odgovornost. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Flis V., Medicinska napaka, v: Medicina in pravo 2, Odgovornost zdravnika, medicinska napaka, Maribor, 1994, s. 62. Op. št. (2): Primerjaj Deutsch E., Spickhoff A., Medizinrecht: Arztrecht, Arzneimittelrecht, Medizinprodukterecht und Transfusionsrecht, Berlin; New York: Springer, 2008, s. 150.