Jedro

Pravna narava zakonskih sporov ter sporov iz razmerij med starši in otroci onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov, pri katerih velja kot osnovni kriterij za njihovo povrnitev kriterij uspeha. V predmetni zadevi je obravnavana sama razveza zakonske zveze, predvsem pa vprašanja glede preživljanja skupnega otroka, kar je v interesu vseh vpletenih v ta sodni spor. Ravno iz tega razloga je zakonodajalec določil, da odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 3. izreka spremeni tako, da glasi: „3. Tožnik I.K. je dolžan od 1.7.2009 do 1.12.2009 plačati za preživljanje mladoletne N.K. še preživnino v znesku 150,00 EUR mesečno, od 1.12.2009 dalje pa plačevati preživnino v znesku 270,00 EUR mesečno in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 5 dne v mesecu za tekoči mesec in to v zneskih, ki so določeni s to sodbo do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih strokov in plač, odtlej dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestilu pristojnega centra za socialno delo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti posameznega mesečnega obroka preživnine dalje do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo tožnik in toženka sklenila dne 8.5.1999 v Metliki. Njuno mladoletno hčerko N. je dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo materi, tožniku kot očetu pa naložilo plačevanje preživnine in sicer za čas od 1.7.2009 do 1.12.2009 v višini 110,00 EUR mesečno, od 1.12.2009 dalje pa v višini 230,00 EUR mesečno. Uredilo je še stike med tožnikom in mladoletno hčerko ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper navedeno odločitev in sicer v delu, ki se nanaša na določitev preživnine za mladoletno hčerko, se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik pa izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik meni, da je določena preživnina previsoka, sam je že v tožbi navajal, da je pripravljen plačevati po 120,00 EUR mesečno, sodišče pa je ponujeni znesek nerazumljivo znižalo na 110,00 EUR oziroma v obdobju petih mesecev bo tako za 50,00 EUR skupno manjša preživnina. Meni, da so potrebe mladoletne N. bistveno nižje od ocenjenih v višini 420,00 EUR, močno je vprašljiv fiksni mesečni izdatek bivanja, ki ga je sodišče ocenilo v znesku 100,00 EUR. Toženka je očitno nekritično pristala na previsoko najemnino za stanovanje in če bi o tem poprej povprašala tožnika, bi ji takšno najemno razmerje odsvetoval. Tudi stroške, povezane s šolo, je sodišče ocenilo pavšalno, pretiran pa je znesek nabave šolskih potrebščin. Enako velja glede stroškov obutve in oblačil, saj je znano, da je to ob stalnih akcijskih prodajah mogoče kupiti bistveno ceneje. Sodišče je pri samem tožniku prenizko ocenilo njegove fiksne stroške, saj mora vzdrževati celotno stanovanjsko hišo. Prav tako ni upoštevano, da tožnik v času, ko je hčerka pri njemu, krije vse stroške bivanja, ji kupuje stvari in jo vodi na izlete, še posebej v razne terme, ker hčerka zelo rada plava. Izrecno je tudi povedal, da ji plačuje po 30,00 EUR na varčevalni račun, kar prav tako ni upoštevano. Sodišče je tako očitno vse okoliščine premoženjskega značaja upoštevalo le v prid toženke. Tožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev, saj je sodišče napačno zaključilo, da sta obe stranki prispevali k nevzdržnosti zakonske zveze. Pri tem sploh ni upoštevalo, da je toženka tudi preko noči veliko izostajala od doma, kar je tožnik zelo dolgo toleriral. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da odločitev o preživnini spremeni tako, da jo zniža na 170,00 EUR mesečno, toženko pa obremeni s stroški pravdnega postopka.

Toženka v pritožbi izpostavlja, da se strinja z vsemi ugotovitvami in ocenami sodišča glede mesečnih potreb mladoletne hčerke, razen stroškov bivanja, ki odpadejo na njo. Le te je sodišče neutemeljeno razdelilo v razmerju 2/3 proti 1/3 in to zgolj iz razloga starosti mladoletne hčerke, kar pa je neutemeljeno. Toženka je ob preselitvi želela otroku zagotoviti enakovredne pogoje bivanja kot prej, torej da ima svojo sobo, zato je najela takšno stanovanje. Stroški ogrevanja, porabe elektrike in RTV naročnine, so potrebni za obe in vse te stroške bi bilo potrebno deliti na polovico, kar pomeni, da bi se skupni stroški za mladoletno N. povečali za 47,50 EUR oziroma na skupno 467,50 EUR. Toženka pa graja tudi odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena med pravdni stranki. Tožnik ima kar 2,7 krat višjo plačo od toženke ter manjše fiksne stroške. Tako mu ostane poplačilo vseh obveznosti petkrat več kot toženki, sodišče pa ga je obremenilo le za 1/5 njegovih razpoložljivih mesečnih sredstev, toženko pa po odbitku fiksnih stroškov skoraj za ½ preostalih finančnih sredstev. Popolnoma nesprejemljivo pa je sodišče prve stopnje v okviru ocene premoženjskih zmožnosti toženke upoštevalo tudi otroški dodatek in preživnino, kar pa so namenska sredstva za otroka. Zaradi navedenega toženka predlaga, da pritožbeno sodišče tožniku naloži višjo mesečno preživnino.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

Ena najpomembnejših sestavin obveznosti staršev skrbeti za življenje otrok je obveznost njihovega preživljanja. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v 123. čl. določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi tako, da jim zagotovijo za njihov razvoj ustrezne razmere. Določa 129. čl. ZZZDR pa sodišču nalaga, da pri odločanju o preživnini ugotovi otrokove potrebe, jih oceni v denarju, nato pa njihovo kritje porazdeli med starša, ob upoštevanju njune materialne in pridobitne zmožnosti.

Pravdni stranki izpodbijata tako oceno sodišča prve stopnje glede povprečnih mesečnih stroškov preživljanja mladoletne hčerke kot tudi porazdelitev preživninskega bremena med njimi. Glede ocene prvostopenjskega sodišča, da znašajo povprečni mesečni stroški preživljanja mladoletne hčerke 420,00 EUR mesečno, je potrebno pojasniti, da pavšalne in nekonkretizirane pritožbene navedbe tožnika ne vzbudijo dvoma v pravilnost te ugotovitve. Razčlenitev posameznih izdatkov za mladoletno hčerko je natančna, pregledna in po oceni pritožbenega sodišča tudi povsem realna. V tem delu je potrebno le pritrditi pritožbi toženke glede porazdelitve oziroma upoštevanja fiksnih mesečnih izdatkov bivanja v skupni višini 297,00 EUR, saj dejansko ni utemeljenih razlogov, zakaj ne bi bilo mogoče upoštevati polovico teh stroškov v breme preživljanja mladoletne hčerke. Zgolj starost hčerke dejansko ne opravičuje takšnega znižanja izdatkov, ki odpadejo na njo, pritožbeno sodišče pa v tem delu tudi zavrača povsem posplošeno grajo tožnika o previsoki najemnini za stanovanje v znesku 170,00 EUR mesečno, kot nosilnemu strošku bivanja. Sicer pa pritožba tožnika sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nekritičnost presoje s strani toženke zatrjevanih stroškov preživljanja. Njeno izpoved glede potrebnih stroškov za oblačila in obutev je sodišče ocenilo dovolj kritično ter jih ovrednotilo v bistveno nižjem znesku od zatrjevanj ter v mejah, ki so sicer značilne za otroke primerljive starosti. Enako velja tudi za oceno stroškov povezanih s šolanjem, ki so navedeni pregledno in natančno. Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejstev pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da znašajo mesečne potrebe mladoletne hčerke pravdnih strank 467,50 EUR, ob upoštevanju otroškega dodatka v višini 80,00 EUR, pa je potrebno med stranki porazdeliti preživninsko breme v višini 387,50 EUR.

Glede materialnih in pridobitnih zmožnosti obeh pravdnih strank gre uvodoma navesti, da je sodišče le te pravilno ocenilo, zaključki sodišča prve stopnje pa so v tem delu jasni in obširni ter temeljijo na listinskih dokazih v spisu. Tako je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo podatke o mesečnih prihodkih pravdnih strank, upoštevalo pa je tudi njihove redne mesečne izdatke. Pritožbena graja tožnika, da je sodišče prve stopnje njegove stroške bivanja ocenilo prenizko, dokazno ni podprta in ji ni mogoče slediti. Tožniku tudi ni mogoče slediti glede trditve o stroških povezanih s stiki z mladoletno hčerko, saj je sodišče prve stopnje čas preživljanja otroka pri enem ali drugem staršu pri odmeri preživnine že upoštevalo. Prav tako tožnik neutemeljeno (in celo nekoliko nerazumljivo) očita sodišču prve stopnje, da je za obdobje petih mesecev (1.7.2009 do 1.12.2009) znižalo preživnino na 110,00 EUR, čeprav je sam tožnik ponujal preživninski znesek v višini 120,00 EUR. Ta del namreč predstavlja le razliko med prisojno preživnino v višini 230,00 EUR in nesporno plačanimi zneski s strani tožnika v višini 120,00 EUR mesečno in ne dejansko določene mesečne preživnine.

Pravno zgrešena je tudi pritožbena trditev tožnika o nepravilni odločitvi sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov. Povsem pravilno je uporabilo določbo čl. 413 ZPP in se tudi utemeljeno ni spuščalo v presojo, katera od strank je zakrivila nevzdržnost zakonske zveze, zato tudi pritožbeno sodišče na tovrstne trditve v pritožbi ne odgovarja. Dodati je potrebno le, da pravna narava zakonskih sporov ter sporov iz razmerij med starši in otroci onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov, pri katerih velja kot osnovni kriterij za njihovo povrnitev kriterij uspeha. V predmetni zadevi je obravnavana sama razveza zakonske zveze, predvsem pa vprašanja glede preživljanja skupnega otroka, kar je v interesu vseh vpletenih v ta sodni spor. Ravno iz tega razloga je zakonodajalec določil, da odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku (čl. 413 ZPP). Tako je sodišče prve stopnje tudi postopalo, enako pa tudi pritožbeno sodišče v okviru odločanja o pritožbenih stroških.

Zgornje ugotovitve glede premoženjskih in pridobitnih zmožnosti pravdnih strank ter glede na nekoliko zvišano oceno potreb mladoletne hčerke N. so od pritožbenega sodišča terjale, da na podlagi čl. 358 ZPP sodbo v izpodbijanem delu glede določitve preživnine delno spremeni tako, da je tožnik dolžan plačevati mesečno preživnino za mladoletno hčerko za čas od 1.7.2009 dalje (ob upoštevanju že plačanih zneskov) v višini 270,00 EUR mesečno. Na ta način je zadostilo pravilni porazdelitvi preživninskega bremena med pravdni stranki, pri čemer je prepričano, da nekoliko zvišana preživnina ne bo v ničemer vplivala na samo preživljanje tožnika. V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno. pritožbo tožnika pa zavrnilo v celoti in na podlagi čl. 353 ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s čl. 413 ZPP).