Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je vezano na dokončno odločbo ZPIZ, iz katere izhaja, da tožnik ne more več opravljati dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka, zato v tem postopku ne more zavzeti drugačne odločitve. Posledično se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do tožnikovih ugovorov s tem v zvezi in je zaključilo, da tožnik dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka v nobenem primeru ne more več opravljati. Tak zaključek sodišča prve stopnje je najmanj preuranjen, sodna praksa pritožbenega sodišča, na katero se s tem v zvezi sklicuje sodišče prve stopnje, pa že presežena.

Priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu se namreč lahko v okoliščinah primera realizira tudi tako, da delodajalec razumno prilagodi delavcu delovno mesto, za katero ima z njim že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da delavec na njem opravlja le še delo, ki je ustrezno z odločbo ZPIZ oziroma sodno odločbo. Če je prilagoditev delovnega mesta v okoliščinah konkretnega primera mogoča, podaja odpovedi iz razloga invalidnosti ni utemeljena.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 3. 2023, ki jo je toženka podala tožniku, in za ugotovitev, da delovno razmerje med strankama še vedno traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2020, ter posledično zahtevek za reintegracijo in reparacijo ter za plačilo denarnega povračila v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Odločilo je še, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je izvedenka izpovedala, da delovno mesto gospodinja oskrbovalka, na katerem je tožnik nazadnje delal, ustreza psihično lažjemu, nezahtevnemu delu, in da je toženka odločitev o prenehanju delovnega razmerja zaradi nezmožnosti opravljanja dela zaradi invalidnosti tožnika oprla na mnenje pooblaščene zdravnice, ki pa je bilo strokovno nepopolno, saj ni upoštevala specifike konkretnega delovnega mesta. Kljub temu pa je sodišče zavzelo stališče, da vprašanje, ali tožnik ob ustreznih prilagoditvah še vedno lahko opravlja delo na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka, ni relevantno, ker iz dokončne odločbe ZPIZ izhaja, da tožnik ne more več opravljati dela na prejšnjem delovnem mestu, zato sodišče ne more zavzeti drugačne odločitve. Sodišče tako o tem, ali bi tožnik lahko nadaljeval z delom na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka, sploh ni odločalo, kar pa je v nasprotju s predpisi. Pojasnjuje, da po prejemu sodbe VI Ps 1006/2019 dejansko ni bil zaposlen na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka z nalogami, kot jih določa akt o sistemizaciji, saj je bilo delovno mesto prilagojeno njegovim zdravstvenim zahtevam in je dejansko še naprej opravljal dela vzdrževalca.

3.Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, ki jo je na podlagi 4. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in prvega odstavka 116. člena ZDR-1 toženka podala tožniku, ob upoštevanju prvega in šestega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) ter prvega odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 429. člena ZPIZ-2). Odpoved temelji na odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) z dne 10. 10. 2022, s katero je bila tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije priznana pravica do dela na drugem delu z (dodatnimi ) omejitvami in krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni imela možnosti za zaposlitev tožnika na ustreznem delovnem mestu oziroma da ni mogla izpolniti pravice do premestitve tožnika skladno z navedeno odločbo ZPIZ, saj ni imela prostega ustreznega delovnega mesta, ki bi ustrezalo preostanku tožnikove delovne zmožnosti in njegovi izobrazbi. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo zavrnilo.

6.Tožnik v pritožbi vztraja pri trditvah, da bi lahko še vedno opravljal dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka, na katerem je bil pri toženki nazadnje zaposlen (na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2020, ki mu je bila odpovedana z izpodbijano odpovedjo), in sicer ob ustreznih prilagoditvah, saj je bilo to delovno mesto zanj enkrat že prilagojeno (na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani VI Ps 1006/2019 z dne 4. 11. 2020, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti) in je torej pred odpovedjo že delal na prilagojenem delovnem mestu in tako ni opravljal vseh del in nalog delovnega mesta gospodinja oskrbovalka. Sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da o tem sploh ni odločalo.

7.Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo stališče, da je vezano na dokončno odločbo ZPIZ, iz katere izhaja, da tožnik ne more več opravljati dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka, zato v tem postopku ne more zavzeti drugačne odločitve. Posledično se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do tožnikovih ugovorov s tem v zvezi in je zaključilo, da tožnik dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka v nobenem primeru ne more več opravljati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tak zaključek sodišča prve stopnje najmanj preuranjen in da je sodna praksa pritožbenega sodišča, na katero se s tem v zvezi sklicuje sodišče prve stopnje, že presežena (prim. novejšo prakso VDSS - sklepi Pdp 215/2024, Pdp 79/2024 in Pdp 308/2025).

8.Na podlagi 196. člena ZDR-1 mora delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, delodajalec zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, oziroma opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To zakonsko določilo je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljevanju: Direktiva). Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Dokazno breme, da načelo enakega obravnavanja ni bilo kršeno, je skladno z 10. členom Direktive naloženo toženi stranki . V uvodni izjavi 1. 20 k Direktivi so kot ustrezni ukrepi za prilagoditev delovnih mest hendikepiranim osebam primeroma navedeni: prilagoditev delovnih prostorov in opreme, ritma delovnega časa, razdelitve delovnih nalog, zagotovitev sredstev za usposabljanje ali uvajanje v delo. Iz uvodne izjave 1. 21 izhaja, da se pri ugotavljanju, ali ukrepi povzročajo nesorazmerno breme, morajo upoštevati zlasti z njimi povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči. Glede na uvodno izjavo 1. 17 se ne zahteva, da se obdrži v službi ali usposablja posameznika, ki ni usposobljen, zmožen in na razpolago za izpolnjevanje bistvenih funkcij zadevnega delovnega mesta ali za ustrezno usposabljanje, kar pa ne vpliva na obveznost zagotavljanja razumnih prilagoditev za hendikepirane ljudi. Toženka je te obveznosti razbremenjena le, če dokaže, da bi takšen ukrep predstavljal nesorazmerno obremenitev v smislu uvodne izjave 21 Direktive. Dolžnost upoštevanja citiranih določb Direktive je poudarjena tudi v sodni praksi Sodišča EU (prim. C-485/20, C-631/22 idr.) .

9.Sodišče prve stopnje je torej izhajalo iz napačnega stališča, da tožnik ne more več opravljati dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka, ker mu je bila z odločbo ZPIZ priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu in da zato toženka (v nobenem primeru) ni dolžna prilagoditi delovnega procesa tožnikovim omejitvam oziroma njegovi preostali delovni zmožnosti. Priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu se namreč lahko v okoliščinah primera realizira tudi tako, da delodajalec razumno prilagodi delavcu delovno mesto, za katero ima z njim že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da delavec na njem opravlja le še delo, ki je ustrezno z odločbo ZPIZ oziroma sodno odločbo. Če je prilagoditev delovnega mesta v okoliščinah konkretnega primera mogoča, podaja odpovedi iz razloga invalidnosti ni utemeljena.

10.Kot rečeno, določbe Direktive zahtevajo, da se v delovnem razmerju obdrži posameznika, ki je še vedno zmožen izpolnjevati bistvene naloge delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ter predvideva, da delodajalec delavcu-invalidu zagotovi razumne prilagoditve, ki bi mu omogočile ohranitev zaposlitve, če s tem ni nesorazmerno in prekomerno obremenjen.

11.Za presojo v tem sporu je torej ključno, ali bi toženka lahko, ne da bi to zanjo pomenilo nesorazmerno breme, prilagodila tožniku delovno mesto gospodinja oskrbovalka tako, da bi tožnik na njem opravljal zgolj določene delovne naloge, ki bi bile ugotovljene kot zanj ustrezne, skladno z odločbo ZPIZ, pri čemer bi takšno tožnikovo opravljanje dela še vedno pomenilo opravljanje del in nalog, ki so bistvene za to delovno mesto.

12.Tovrstna presoja pa v postopku pred sodiščem prve stopnje zaradi neupoštevanja vseh relevantnih materialnopravnih izhodišč iz tega sklepa ni bila opravljena, zato jo bo moralo sodišče prve stopnje opraviti v ponovljenem sojenju.

13.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). To je dolžno upoštevati materialnopravna izhodišča, navedena v tem sklepu, in raziskati izpostavljene dejanske okoliščine. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka, saj se razveljavitev nanaša na ugotovitev ključnih dejstev, ki jih sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča še ni obravnavalo in še niso bila predmet dokazne ocene pred sodiščem prve stopnje. Če bi navedeno prvič ugotavljalo in dokazno ocenilo pritožbeno sodišče, bi prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS) in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Tožniku je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami že s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani VI Ps 1006/2019 z dne 4. 11. 2020, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti.

2Da je tudi v primeru odpovedi iz razloga invalidnosti dokazno breme na delodajalcu, izhaja iz prvega odstavka 84. člena ZDR-1.

3Da je ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera delodajalec dolžan prilagoditi delo delavcu invalidu, (posredno) izhaja tudi iz nekaterih stališč Vrhovnega sodišča RS. V zadevi VIII Ips 242/2017 je pojasnilo, da obveznosti delodajalca iz 196. člena ZDR-1, da delavcu zagotovi opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali zmožnosti, ni mogoče realizirati drugače kot tako, da delodajalec prouči vsa opravila na posameznem delovnem mestu, ki ga namerava ponuditi delavcu, in izloči vsa tista opravila, ki presegajo z invalidsko odločbo priznane omejitve. V zadevi VIII Ips 118/2018 pa je zavzelo stališče, da delodajalec obveznost zagotovitve drugega ustreznega dela delovnemu invalidu lahko uresniči tudi tako, da delavcu odredi opravljanje drugega dela v okviru istega delovnega mesta. Pri tem gre le za način uresničitve te obveznosti, ki je možen pod pogojem, da je pri delodajalcu takšno delo na voljo.