Jedro

Obsojenka je sporočila, da se glavne obravnave ne bo udeležila iz zdravstvenih razlogov. Kljub pozivu, naj predloži zdravstveno dokumentacijo, tega ni storila, niti ni prišla na narok za glavno obravnavo. Sodišče je zato pravilno odredilo njen prisilni privod na naslednji narok za glavno obravnavo.

Izrek

Zahteva obs. M.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. M.A. se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 19.4.1999 je bila obs. M.A. spoznana za krivo dveh kaznivih dejanj razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ ji je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je z upoštevanjem posamezno določenih kazni 20 dni zapora in 15 dni zapora po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen 1 meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Zasebna tožilca J.K. in M.K. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obs. M.A. pa obsodilo na plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 21.6.1999 pritožbo obs. M.A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenka kot stroške pritožbenega postopka dolžna plačati povprečnino v znesku 35.000 tolarjev.

Obs. M.A. je bila drugostopenjska sodba vročena dne 22.7.1999. Dne 5.8.1999 je obsojenka priporočeno po pošti vložila "pritožbo" zoper pravnomočno sodbo, katero je bilo zato, ker je bila vložena v roku iz 3. odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), šteti kot zahtevo za varstvo zakonitosti. Iz njene vsebine izhaja, da smiselno uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je upravičena do ponovne preučitve njenega primera in zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zadevo preuči. Zahteva obs. M.A. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Trditev obsojenke, da na glavno obravnavo ni bila povabljena v skladu z zakonom, ker vabila ni prejela, kljub temu pa so jo na glavno obravnavo privedli policisti, ni utemeljena. Iz kazenskega spisa je razvidno, da je bil prvič narok za glavno obravnava razpisan za dne 28.9.1998, obsojenki pa je bilo vabilo z drugopisom zasebne tožbe vročeno dne 29.8.1998, vendar na glavno obravnavo ni prišla in izostanka ni opravičila. Naslednji narok za glavno obravnavo je bil razpisan za 12.3.1999, obsojenki pa je bilo vabilo na glavno obravnavo vročeno dne 16.2.1999. Z dopisom z dne 1.3.1999 je obsojenka sicer sporočila, da se glavne obravnave iz zdravstvenih razlogov ne bo udeležila, zaradi česar jo je sodišče z dopisom z dne 4.3.1999, ki ga je prejela dne 5.3.1999, pozvalo, da predloži zdravstveno dokumentacijo. Obsojenka le-te ni predložila in na narok za glavno obravnavo dne 12.3.1999 ni prišla. Zato je sodišče pravilno odredilo njen prisilni privod na narok za glavno obravnavo dne 19.4.1999, na katerem je bila obsojenka tudi zaslišana. Niso bile kršene določbe kazenskega postopka, saj sodišče po določilu 1. odstavka 307. člena ZKP, če pravilno povabljeni obdolženec ne pride na glavno obravnavo in tudi ne opraviči svojega izostanka, odredi, da se privede s silo.

V preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti obs. M.A. skuša prikazati, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, pri čemer med drugim navaja, da meni, da je priča S.S. krivo pričal. Obs. M.A. v zahtevi za varstvo zakonitosti torej uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obs. M.A. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da bi bilo s plačilom teh stroškov ogroženo preživljanje obsojenke, ki je upokojenka, upoštevaje pri tem, da je po odločitvah prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča dolžna plačati skupno 70.000 tolarjev povprečnine, po sklepu prvostopenjskega sodišča z dne 29.6.1999 pa plačati pooblaščenki zasebnih tožilcev stroške v znesku 102.524,00 tolarjev.