Jedro

Delavec ima pravico biti navzoč, ko se obravnava njegova zahteva oziroma ugovor, ter se izjaviti o dejstvih, pomembnih za odločanje. Kršenje te pravice je vedno absolutna bistvena kršitev določb pri vodenju predhodnega postopka z vsemi posledicami.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odbravnavano odločbo ugodilo zahtevku tožnika (predlagatelja) in razveljavilo sklep direktorja z dne 21.1.1993, s katerim je bilo odločeno o tožnikovem čakanju na delo, in sklep komisije za reševanje individualnih delovnih sporov tožene stranke z dne 30.3.1993, ter sklep direktorja z dne 21.1.1993 o prenehanju delovnega razmerja. Ugotovilo je tudi, da tožniku delovno rezmerje še traja z vsemi pravicami in obveznostmi in da ga je zato tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu izplačati razlike v plači in mu zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da izpodbijana odločba sploh ni obrazložena, da se je sodišče pri izpodbijani odločitvi sklicevalo na zakon druge države, pri čemer predpisi bivše SFRJ ne morejo biti v skladu z določbami naše ustave, saj so bili sprejeti v drugačnem političnem sistemu. Zato tudi neudeležba delavca na seji organa, ko se je odločalo o tem, ali je lahko opredeljen kot trajni višek, po mnenju tožene stranke ne more pomeniti bistvene kršitve določb postopka, saj je udeležba na seji navadna formalnost. Napačno pa je tudi stališče sodišča, da delavci, ki jim do upokojitve manjka pet let, uživajo zaščito v postopku določitve trajnih viškov. Tako stališče je sodišče sprejelo zato, ker ni uporabilo novele zakona o delovnih razmerjih iz leta 1993, prav tako pa ni upoštevalo določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v delu, ki določa pogoje, potrebne za upokojitev. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo, prav tako pa odločbo prvostopenjskega sodišča, razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ne kršitve, ki jo zatrjuje revizija.

Pritožbeno sodišče je v izpodbijani odločbi odgovorilo tako na pritožbeno navedbo v zvezi z udeležbo oziroma sodelovanjem delavca na seji komisije, kot tudi na navedbe v zvezi s priviligiranim položajem starejših delavcev v postopkih ugotavljanja trajnih presežkov delavcev. Pritožbeno sodišče sicer res ni obrazložilo stališča tudi glede pritožbenih navedb o sestavi komisije tožene stranke za reševanje individualnih sporov, česar pa glede na to, da je sicer povzelo stališča prvostopenjskega sodišča in glede na to, da ob drugih ugotovljenih primerih zmotne uporabe materialnega zakona, ki jih je v postopku zagrešila tožena stranka in ki so za pravilno odločitev bolj pomembne, ni mogoče šteti kot take bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi kakorkoli lahko vplivala na samo pravilnost odločitve drugostopenjskega sodišča. Zato revizijsko zatrjevanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljeno.

Prav tako ni utemeljeno revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava. Določba drugega odstavka 81. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki je povsem enaka določbi prvega odstavka 104. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) določa, da ima delavec pravico biti navzoč, ko se obravnava njegova zahteva oziroma ugovor, ter se izjaviti o dejstvih, pomembnih za odločanje. Kršenje te pravice je vedno absolutna bistvena kršitev določb pri vodenju predhodnega postopka z vsemi posledicami. Ker gre za postopkovno določbo predhodnega postopka, ki je podobna postopkovnim določbam v drugih postopkih, ni jasno, zakaj revidentka meni, da naj bi bila v nasprotju z ustavnimi določbami. Njen namen tudi ni favoriziranje pravic delavcev oziroma zanikanje discipline, kot to navaja revizija, ampak del normalnega civilizacijskega občevanja med ljudmi, ki obema strankama v postopku omogoča, da izrazita svoja mnenja in stališča. Predpisi, ki naj po mnenju revizije ne bi bili več naši predpisi, pa se po določbi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabljajo kot republiški predpisi do sprejetja novih predpisov, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Ker temu redu uporabljeni predpisi po mnenju revizijskega sodišča ne nasprotujejo, jih je nižje sodišče uporabilo pravilno in v skladu s citiranim ustavnim zakonom.

Že v izpodbijani odločbi je drugostopenjsko sodišče revidentki pravilno obrazložilo, da pri odločanju ni moglo upoštevati zakonske določbe, ki je bila sprejeta po izvedenem postopku določanja trajnih presežkov delavcev. Novela zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 71/93), katere uporaba bi bila po mnenju revidentke edina pravilna, je bila sprejeta konec leta 1993, revidentka pa je trajne viške določala približno leto dni prej. Zato ne gre za zanikanje uporabe te novele, kot to navaja tožena stranka, ampak za načelo, da zakonskih določb, ki v času odločanja o določeni pravici ali obveznosti še niso bile sprejete, tudi v morebitnem kasnejšem postopku ni mogoče upoštevati. Iz dokazov izvedenih v postopku je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik z dokupom zavarovalne dobe dosegel več kot 35 let zavarovalne dobe in imel že pred dokončno odločitvijo organov tožene stranke do izpolnitve pogojev za pokojnino manj kot pet let. Ob taki ugotovitvi je sodišče, čeprav tega izrecno ni navedlo, moralo upoštevati določbe zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96), saj samo ta zakon določa pogoje (39. člen), ki morajo biti izpolnjeni za priznaje pravice do starostne pokojnine.

Drugostopenjsko sodišče ni sprejelo stališča o nepravilni sestavi komisije tožene stranke, ki je odločala o trajnih presežkih delavcev, je pa zato že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sestava ni bila pravilna. Ker so bili v komisiji samo predstavniki kapitala oziroma vlagatelji, ta komisija res ni bila sestavljena tako, kot bi to morala biti glede na določbo 9. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90). Ta je določala, da mora biti komisija za reševanje individualnih delovnih sporov sestavljena iz dveh predstavnikov vlagateljev oziroma lastnikov in enega predstavnika delavcev. Pri tem dejstvo, da so, vsaj po navedbah tožene stranke, vsi delavci istočasno tudi delničarji, ne more biti ovira, za spoštovanje te določbe splošne kolektivne pogodbe. Gre namreč le za to, kdo člane te komisije določi oziroma koga v komisiji predstavljajo. Zato pa tistega, ki je član komisije sploh ni potrebno "umetno razdeliti", kot to zmotno meni revidentka.

Čeprav za pravilno odločitev v tej zadevi ni pomembno, revizijsko sodišče revidentki samo pojasnjuje, da samo priznanje pravice do pokojnine ni ovira za obstoj delovnega razmerja. Že priznana pokojnina se zaradi obstoja delovnega razmerja samo ne izplačuje, ampak miruje, do predložitve ustreznega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zato morebitno pojasnilo o upokojitvi, ki ga je dal tožnik, na rešitev spornega problema v nobenem primeru ne more vplivati.

Revizijsko sodišče zato, ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč, meni, da sta njuni odločitvi materialnopravno pravilni in da ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.