Jedro

Zavarovalnica jamči za škodo iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti le do predpisane zavarovalne vsote.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede prvotožene stranke Zavarovalnice Triglav d.d. Ljubljana, območna enota ..., v izreku o glavni stvari tako spremeni, da je ta nerazdelno dolžna plačati tožeči stranki znesek 7.834.283,00 SIT, višji tožbeni zahtevek proti njej pa se kot neutemeljen zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki Zavarovalnici Triglav d.d. Ljubljana, območna enota ... povrniti njene revizijske stroške v znesku 180.000,00 SIT, v petnajstih dneh.

V ostalem delu se revizija kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 11.066.860,00 SIT s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino za škodo, ki jo je tožeča stranka prestala v prometni nezgodi dne 29.6.1985. Pritožbi toženih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženima strankama naložilo, da morata tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 9.066.860,00 SIT, zaradi česar je tožečo stranko obvezalo na sorazmerno plačilo pravdnih stroškov. Pritožbo tožeče stranke pa je v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu sodbo prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka Zavarovalnica Triglav d.d. Ljubljana, območna enota P., zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ustreznim znižanjem odškodnine v svojo korist, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavarovalnica jamči za škodo iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti najmanj do minimalne zavarovalne vsote oziroma do zavarovalne vsote, za katero je sklenitelj zavarovanja sklenil zavarovanje avtomobilske odgovornosti. V tem primeru je ob upoštevanju zavarovalne vsote na dan škodnega dogodka, valorizirane na dan sojenja, preostanek zavarovalne vsote zaradi izplačila akontacij znašal le 7.290.737,00 SIT, torej manj od zneska, ki v izpodbijani sodbi predstavlja obveznost tožene stranke tožeči stranki. V presežku nad preostankom zavarovalne vsote bi bilo treba tožbeni zahtevek proti toženi zavarovalnici zavrniti. Tako je drugi toženec V. B. dolžan sam plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.776.133,00 SIT.

Tožeča stranka in drugotožena stranka na revizijo nista odgovorili, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka dne 20.6.1985 v znesku tedanjih 5.000.000,00 DIN je prva tožena stranka Zavarovalnica Triglav valorizirala z indeksom rasti drobnoprodajnih cen na razmere v času sojenja dne 28.5.1994 tako, da je ob sojenju znašala 8.767.423,00 SIT. Sodišče druge stopnje se je v izpodbijani sodbi strinjalo z načinom izračuna in višino zavarovalne vsote kot dejstvom dejanskega stanja in je zato navedeni izračun treba upoštevati tudi na revizijski stopnji. Vendar pa je sodišče druge stopnje tudi ugotovilo, da kljub upoštevanju valoriziranega zneska tožeči stranki plačane akontacije tako izračunana zavarovalna vsota ne bo prekoračena, čeprav je toženi zavarovalnici naloženo, da mora nerazdelno z drugim tožencem plačati tožniku odškodnino v znesku 9.066.860,00 SIT - pri čemer je valorizirana akontacija v znesku 933.140,00 SIT odšteta od celotne dosojene odškodnine v višini 10.000.000,00 SIT. Postavilo se je na stališče, da dosojena odškodnina ne presega bistveno takega obsega škode, ki se ga lahko normalno pričakuje ob sklepanju zavarovalnih pogodb in določanju zavarovalnih premij, po drugi strani pa je obvezno zavarovanje po svojem namenu predvideno prav zato, da krije vso običajno pričakovano škodo, kar naj bi pomenilo, da ne more biti v celoti krita le tista škoda, ki je izjemno visoka. Pri tem pa je dosojena odškodnina le malo višja od izračunane zavarovalne vsote.

Obseg jamčevanja zavarovalnice za škodo iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti pa je bil zakonsko urejen z minimalno zavarovalno vsoto, za katero je sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (člen 54 zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Uradni list SFRJ, št. 24/76) oziroma z zavarovalno vsoto, s katero je to zavarovanje - preko minimalne zavarovalne vsote - sklenjeno. Tak način limitiranja zavarovalne vsote je v veljavi tudi po določbi 93. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 17/90). Gre za zakonsko normo, ki jo je sodišče ob ustreznem ugovoru zavarovalnice dolžno uporabiti z opredelitvijo najnižje zavarovalne vsote v času škodnega dogodka oziroma zaradi inflacije z njeno valorizacijo na razmere v času sojenja. Zavarovalnica torej v tem slučaju odgovarja le do višine zavarovalne vsote, kar pomeni, da odgovornost neposrednega povzročitelja škode preko tega zneska ni pokrita z zavarovanjem, če nima sklenjenega dodatnega zavarovanja. Zato se z drugačnim stališčem sodišča druge stopnje v navedenem obsegu ni mogoče strinjati. Limitiranje zavarovalne vsote je inštitut materialnega prava, ki zavarovalnico in sklenitelja zavarovanja avtomobilske odgovornosti prisili v zavarovalno razmerje, ob nastanku zavarovalnega primera pa zavarovalnico zavezuje samo do višine predpisane zavarovalne vsote. V obravnavanem primeru so razlogi izpodbijane sodbe o opredelitvi višine zavarovalne vsote sprejemljivi le s stališča uporabe kriterijev za njeno valorizacijo na čas sojenja. Ni pa jih mogoče utemeljeno uporabiti za dodatno zviševanje limita s stališča, ali je z uzakonitvijo njegove višine v celoti pokrita običajno pričakovana škoda in ali ga je mogoče "prebiti" zato, ker je dosojena odškodnina le malo višja, ali ker ugotovljena škoda po svojem obsegu ni izjemno visoka.

V izpodbijani sodbi je torej materialno pravo napačno uporabljeno glede vprašanja, ali je dosojena odškodnina presegla v času škodnega dogodka predpisano zavarovalno vsoto. Zato je revizijsko sodišče po določbi 1. odstavka 395. člena ZPP sodbo tako spremenilo, da je obveznost tožene zavarovalnice, da tožniku nerazdelno z drugim tožencem povrne nastalo škodo, opredelilo z zneskom 8.767.423,00 SIT. Vendar pa je tožena zavarovalnica tožniku že izplačala akontacijo, ki jo je sodišče prve stopnje po valorizacijski metodi upoštevanja indeksa rasti drobnoprodajnih cen na dan sojenja opredelilo z zneskom 933.140,00 SIT. Preostanek zavarovalne vsote, ki zavezuje toženo zavarovalnico, da torej znesek 7.834,283,00 SIT in ne 7.290.737,00 SIT, kakor je zatrjevano v reviziji. Slednje namreč pomeni nedovoljeno navajanje novih dejstev na revizijski stopnji (387. člen ZPP). Tudi sodišče druge stopnje je namreč sprejelo dejansko ugotovitev prve stopnje o vrednostni opredelitve izplačanih akontacij. V presežku je bilo torej treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti.

Nerazdelna obveznost toženih strank je tako opredeljena z zneskom 7.834.283,00 SIT, kar pomeni, da je drugi toženec sam dolžan tožniku plačati razliko do zneska 9.066.860,00 SIT.

Sprememba izpodbijane sodbe ni imela za posledico drugačne stroškovne odločitve na nižjih stopnjah. Uspeh na revizijski stopnji pa je tak, da je tožeča stranka dolžna toženi zavarovalnici povrniti vse njene revizijske stroške (166. in 154. člen ZPP), ki predstavljajo takso za revizijo v znesku, ki je v skladu z veljavno taksno tarifo in zakonom o sodnih taksah.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št, 4/77 - 27/90) in zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, 1/91-I).