Jedro

Ker so določbe o zastaranju materialnopravne narave, velja za njih prepoved retroaktivne veljavnosti strožjega zakona. Milejši zakon v smislu določbe 2. odstavka 3. člena KZ pa je tisti, po katerem je položaj storilca v celoti ugodnejši in mu omogoča izrek milejše oziroma ugodnejše sodbe. Zato je treba šteti, da je kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in ki je določal krajše zastaralne roke kot pozneje sprejeti zakon, s katerim so bili ti roki podaljšani, za storilca milejši.

Izrek

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 08.06.2000 na podlagi določb 1. odstavka 437. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 377. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog zoper obd. I.J. zaradi kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ in nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ. V skladu z določbo 3. odstavka 105. člena ZKP je odškodovance s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po določbi 1. odstavka 96. člena ZKP pa odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obdolženca in zagovornika obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 08.11.2000 zavrglo pritožbo ošk. T.V. kot nedovoljeno.

Vrhovna državna tožilka B.B. je dne 11.04.2001 vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 2. odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je očitana kršitev podana.

Obd. I.J. se v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, smiselno zavzema za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočni sklep v delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da je kazenski pregon zastaral tudi za kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja po 1. odstavku 299. člena KZ, opisano v 5. do 9. alineji 2. točke zavrnilnega izreka. Po stališču zahteve v tem primeru ni mogoče uporabiti določb o zastaranju kazenskega pregona, ki so veljale pred spremembo KZ, uveljavljeno v aprilu 1999, pač pa je potrebno uporabiti določbe spremenjenega KZ. Pri tem izhaja iz narave določb o zastaranju kazenskega pregona in določb o rokih, katere šteje za procesne določbe, ki niso privilegij storilca kaznivega dejanja. Zato ne narekujejo uporabe določbe 2. odstavka 3. člena KZ. Do uveljavitve noveliranega KZ ni prišlo do poteka zastaralnih rokov po prej veljavnih predpisih. Do 23.04.1999 veljavni zastaralni roki za navedena kazniva dejanja še niso potekli. S spremembami KZ pa so za tovrstna kazniva dejanja bili uzakonjeni daljši zastaralni roki in sicer je relativni zastaralni rok določen na pet let, absolutni pa dvakrat toliko, torej deset let. V zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti se v prvi vrsti zastavlja vprašanje narave in instituta zastaranja in sicer, ali gre za njegovo materialnopravno ali procesnopravno naravo. V pravni teoriji so se v zvezi s tem problemom oblikovala tri stališča. Po prvem ima zastaranje procesno naravo. Zastaranje nima materialnopravne podlage, iz katere bi izhajala pravica do izreka kazenske sankcije, temveč gre le za procesno oviro, ki onemogoča kazenski pregon. Zagovorniki procesne teorije poudarjajo, da zoper materialnopravno naravo zastaranja govori dejstvo, da nikoli s samim potekom časa ne more ostati brez sankcije nekaj, kar je kaznivo.

Nezastaranju se protivijo težave pri dokazovanju in nevarnost nepravilnih odločitev, zaradi česar razlogi pravne varnosti dajejo podlago, ki opravičuje zastaranje in za njih ne velja prepoved retroaktivne moči strožjega zakona. Pristaši materialnopravne narave zastaranja poudarjajo, da procesna teorija ne priznava, da imajo materialnopravne določbe prednost pred procesnimi. Dejstvo, da ni pogojev za kazenski pregon, je dejansko posledica prenehanja potrebe po kaznovanju. Pri tem pa ni mogoče zanikati, da ima v pravu potek časa včasih produktivni, včasih pa destruktivni učinek v zakonu.

Tretja, mešana teorija, zavzema stališče, da ima zastaranje tako materialnopravno kot procesnopravno naravo. Materialnopravni učinek zastaranja je v tem, da je po preteku daljšega časa odvzeta pravica državi na kaznovanje delinkventa, procesnopravni učinek pa se kaže kot procesna ovira za kazenski pregon.

Zastaranje kazenskega pregona je urejeno v določbah 111. in 112. člena Kazenskega zakonika. Zaradi poteka rokov, določenih v 1. odstavku 111. člena KZ, katerih dolžina je odvisna od višine oziroma teže kazni, predpisane za posamezno kaznivo dejanje, se ne more več začeti ali nadaljevati kazenski pregon in se storilcu tudi ne more izreči kazen za kaznivo dejanje, ki ga je storil. To pomeni, da je zastaranje razlog, zaradi katerega ni mogoče več uporabiti določb kazenskega zakona za storilca, ki je sicer storil kaznivo dejanje. V 3. točki 372. člena ZKP je določeno, da je kršitev kazenskega zakona podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je kazenski pregon zastaran. Ne glede na določbe 4. točke 357. člena ZKP in določbe 1. odstavka 437. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 277. člena ZKP, po katerih je treba v primerih poteka zastaralnih rokov izreči zavrnilno sodbo ali zavreči obtožni predlog ali zasebno tožbo, se v navedenih določbah izraža zastaranje kot materialnopravni institut. Kot tak vselej povzroči prenehanje pravice države do izreka kazenske sankcije. Dejstvo, da mora sodišče med izvedbo kazenskega postopka paziti na potek zastaranja ter ga upoštevati po uradni dolžnosti in v skladu z navedenimi določbami ZKP izdati ustrezno odločbo, sicer kaže na procesni učinek zastaranja, ne pomeni pa glede na že obrazloženo, da je zastaranje institut procesnega in ne materialnega prava.

Ker so določbe o zastaranju materialnopravne narave, velja za njih prepoved retroaktivne veljavnosti strožjega zakona. Po določbi 1. odstavka 3. člena KZ je za uporabo zakona odločilen čas storitve kaznivega dejanja, kar izhaja iz načela zakonitosti, ki je določeno v 28. členu Ustave Republike Slovenije in v 1. členu KZ. V skladu z določbo 2. odstavka 28. člena Ustave dopušča določba 2. odstavka 3. člena KZ uporabo novega zakona, toda le v primeru, če je ta za storilca milejši. Vprašanje milejšega zakona pa je treba preučiti v vsakem posameznem primeru. Določba 2. odstavka 3. člena KZ govori o uporabi zakona, ki je milejši za storilca. Takšne določbe ni mogoče razlagati drugače kot na način, da je milejši tisti zakon, po katerem je položaj storilca v celoti ugodnejši in mu omogoča izrek milejše oziroma ugodnejše sodbe. Med okoliščine, ki za storilca kaznivega dejanja ne predstavljajo ugodnejšega položaja, so tudi daljši zastaralni roki, določeni z zakonom, ki je začel veljati po storitvi kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je zastaranje po prejšnjem zakonu že poteklo ali pa je bilo še v teku, ko je stopil v veljavo strožji zakon. Ob doslednem upoštevanju načela zakonitosti je treba šteti, da je kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in ki je določal krajše zastaralne roke kot pozneje sprejeti zakon, s katerim so ti roki bili podaljšani, za storilca milejši. V obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo, da je kazenski pregon zastaral za kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ tudi za posamezna v 5. do 9. alineji 2. točke izreka izpodbijanega pravnomočnega sklepa opisana dejanja. Ker je pri tem uporabilo kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in ki je zaradi krajših zastaralnih rokov, kot so določeni v novem zakonu, za obdolženca milejši, ni kršilo kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).